TOMAŽ CVIKL

Tomaž Cvikl (rojen 1958)

GRAD KOMENDA POLZELA – ZGODBA IZ PREJŠNJEGA TISOČLETJA

Mogoče se sliši nekoliko čudno, vendar je res. Rojen sem bil v zadnjih desetletjih prejšnjega tisočletja. Prvi spomini segajo v starost, tam nekje štirih, petih let, ko sem začel malo bolj spoznavati okolico. Stanovali smo v hiši z vrtom in psom, ta mi je vedno popestril otroške dni. Spominjam se, da ni bilo težav z izhodom na cesto, ki je tekla zraven hiše. Prometa ni bilo nobenega. V vsem kraju so premogli le par avtomobilov, ki so se redko peljali po zaprašeni makadamski cesti. Zbežati pred konjsko vprego pa ni bilo težko. Okrog in okrog so bila polja, posajena s čudnimi rastlinami. Pozneje sem izvedel, da gre za hmelj. Moje predstave, kaj je veliko, so bile zelo različne. Velik je bil sosedov kozolec, velik je bil hribček, na katerem smo smučali, in velik je bil naš pes.

Z leti so se predstave spreminjale in ko sem zakorakal v osnovno šolo, so se mi odprla nova okna. Zgradbe so izgubljale svojo prvotno veličino in s tem sta rasla tudi moj pogum in moja želja po novih dogodivščinah. Vseeno so za prvošolca nekatere razdalje ostale velike. Še posebno, ko sem moral v 200 metrov oddaljeno trgovino po mleko in kruh. Vendar tako je bilo samo zato, ker sem moral. Ko sem se vračal po prašni cesti iz trgovine, sem prvič opazil zgradbo na hribčku sredi vasi. Tedaj me ni zanimala.

V drugi polovi osnovne šole pa se je stvar spremenila. Spoznal sem nove prijatelje, sošolce. Z njimi sem preživel večino prostega časa. Bilo ga je ogromno. Med prijatelji je bil tudi Janez, majhen debeluškast fant, ki je stanoval v zgradbi na hribčku sredi vasi. Stanoval je v gradu Komenda na Polzeli. Prvi obiski pri njem so bili vabilo v naravo in že smo divjali po okolici. Stvar pa se je spremenila, ko sva odkrila kup risanih stripov, ki jih je kupoval njegov oče. Napisani so bili v srbohrvaščini. Ker smo se tega jezika učili v šoli, ni bilo prevelikih težav. Ti stripi so nama razburkali domišljijo in raziskovanja so se začela. Preplezala sva podrto obzidje okrog gradu, preiskovala klet, v kateri je bilo veliko zanimivih stvari. Največkrat sploh nisva vedela, kaj imava pred sabo, ampak to ni bilo pomembno. Pomemben je bil najin domišljijsko-avanturistični svet. Glede na stanje gradu je bilo včasih kar malo nevarno, kajti sprehod po podstrešju, kjer so trhle deske in trami držali razpokano opeko, ni bil mačji kašelj. Golobe je bilo treba uloviti za vsako ceno! Okolica je bila v smeri proti potoku Struga zaraščena in odlična za skrivanje, plezanje in izdelavo orožja, na primer lokov in puščic. S prijatelji smo se lovili po goščavi in se velikokrat opečeni od kopriv in obtolčeni od padcev komaj privlekli domov. Seveda so nas doma zelo pohvalili za naše uspehe … Za gradom Komenda smo si pozimi naredili smučarsko skakalnico in progo za slalom. Nekaterim je uspel dober skok ali slalom tako, da so se znašli v potoku Struga. Starši so spet bili zelo ponosni!

Grad Komenda na Polzeli je bil v prejšnjem tisočletju vse od postavitve biser arhitekture. Na koncu tisočletja pa je bil resnično prava podrtija in nevaren za stanovalce, ki jih ni bilo veliko. Vstopili smo v novo tisočletje, prebivalci gradu Komenda so se preselili v varnejša in udobnejša stanovanja. Med njimi tudi moj prijatelj Janez, s katerim sva večkrat obujala spomine na grajske dogodivščine. Danes je grad Komenda na Polzeli obnovljen. Nekoč sramota Polzele je zdaj lepotec sredi kraja in vesel sem, da sem lahko preživel delček življenja v pravljici. Ko obiščem grajsko knjižnico, namesto stripa v roke vzamem dobro knjigo …

Zapisal Tomaž Cvikl.

Komenda

Komenda

Komenda

Komenda

Komenda

 

Comments are closed.