MARIJA GROSS URATNIK

Marija Gross Uratnik (Tomaževa Mici) (rojena 1931)

»Leta 1847 je bila ta naša hiša obnovljena. V času Avstro-Ogrske smo se imenovali Tomas, nato smo se preimenovali v Tomaž.«

»Oče je bil rojen 1882. leta. Oče in grof sta bila lovca in sta imela vsak svoje lovišče v Šeneku. Grof je imel brado in je bil velik oboževalec petja. Z grofico, klicali smo jo Mukica, sta imela hčer Konteso. Izmenjaje sta hodila na lovišče, oče na grofovo in grof na naše. Po lovu pa sta šla skupaj v graščino, ata je šel z grofom v salon, kaj sta tam počela, se ne spomnim, spomnim pa se, da sem jaz ta čas šla h Kontesi, kjer sva vadili igranje na klavir in peli nemške narodne pesmi. Kontesa je bila zelo lepa mladenka, stara okrog 17 let, jaz pa stara 10 ali 12 let in resnično sem jo občudovala. Grofica in grajska šivilja sta bili skoraj vedno s Konteso, imeli sta lepe sončnike – parazole.«

»V naši družini smo najprej bile tri hčere in čez 17 let nas je z rojstvom presenetil še brat. Ko se je brat rodil, sem sama nesla njegov rojstni list v Celje in jim povedala (kje sem to izvedela, se ne spomnim), da po zakonu vsakemu dojenčku pripada liter mleka na dan, in zato smo potem lahko dobili malo kravo, ki smo ji dali ime »Hrvaška buša« in s katero smo se potem nekoliko lažje preživljali.«

»Oče je bil zelo strog, iz domačega dvorišča na sosedovo nismo smeli otroci hodit. Ko sem bila malo večja, sem pasla tudi krave.«

»Enkrat, ko je bilo deževno, sva z Nežo šli k njim domov in po cesti, na kateri so bile od koles narejene tirnice, ki so bile polne vode, sva spuščali ladjice iz papirja. Nato je Nežina mama poklicala h kosilu in na kosilo sem k njim šla tudi jaz. Ob petkih so pri Maurerjevih imeli navado, da so jedli fižolovo solato in štrudelj. Sredi kosila je prišla moja mama k Maurerjevim in me za ušesa zvlekla ven ter natepla, vso pot do doma me je tepla s šibo in ponavljala: ‘Boš še šla kdaj?’, in sem rekla: ‘Nikoli več, mama.’«

»Bili so zares hudi časi. Imeli smo veliko gozda, ampak sami brez logarja nismo smeli posekati ničesar. Za celo občino je bilo odpeljanega lesa iz našega gozda, mi pa od tega nismo imeli nič. Na dvorišču ni bilo nič drugega kot pes. Imeli smo le čebele. Kave ni bilo, kuhali smo si projo. Nato je šel oče k sosedu, prosit za mladega kozlička in dobili smo ga.«

»Osnovno šolo sem obiskovala na Polzeli, nadaljnje šolanje ni bilo mogoče, ker ni bilo denarja, zato sem se šla učit za šiviljo. Doma sem se naučila pisave gotice. Včasih se je veliko bralo. Polzele nikoli nisem imela rada, strašno grdo so delali z nami. Nimam lepih spominov. V šolo nisem mogla, denarja ni bilo, lačna sem bila velikokrat. Vse dokler nisem začela delati in dokler nisem zaslužila, sem si samo star kruh pokropala s toplo vodo in to jedla za zajtrk in za večerjo. Šla sem se učit za šiviljo.«

»Vsako zimo je k nam na dom za 14 dni prišla šivilja Ivanka, da je vsej družini vse pošila in pokrpala. Tudi čevljar je prišel na dom.«

»Oče je konja sam koval v kovačnici. Zraven smo imeli tudi pajšto za sadje sušit.«

Po pripovedovanju zapisala Lidija Praprotnik.

Sorodstvo Uratnik s prijatelji. Tretja od leve proti desni sedi »Tomaževa mama« Terezija Uratnik, stara mama Mici. Prvi v drugi vrsti sedi stari oče Neže Maurer, Jaka Maure

Sorodstvo Uratnik s prijatelji. Tretja od leve proti desni sedi »Tomaževa mama« Terezija Uratnik, stara mama Mici. Prvi v drugi vrsti sedi stari oče Neže Maurer, Jaka Maure

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mici – Neža

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mici – Neža

 

 

 

Comments are closed.