MARIJA (MARINKA) MATJAŽ

Marija (Marinka) Matjaž (rojena 1934)

ZGODOVINA MOSTNE TEHTNICE NA POLZELI

»Ob gostilni, ki je na pragu 20. stoletja stala na istem mestu kot zdaj, so Orešnikovi v letih med 1908 in 1910 postavili hišo, ki je bila prvotno namenjena skladiščenju hmelja. V času vihre prve svetovne vojne so v hiši živele družine Špacapan, Pavletič in Dankovc ter še drugi, ki so bili pregnani iz svojih primorskih domov. Tako se je namembnost te stavbe skoraj v celoti spremenila.«

»S časom izgradnje te hiše zelo verjetno sovpada tudi izgradnja mostne tehtnice, ki je bila postavljena med obe hiši, kot je razvidno tudi s spodnje fotografije. Natančnega podatka, kdaj so postavili mostno tehtnico pri gostilni Orešnik, namreč ni.«

»Namen izgradnje je bil omogočiti oziroma nuditi uslugo tehtanja pridelkov, kot so hmelj, krompir, koruza, pšenica, zelje in podobno. Kmetje so vozili svoje pridelke na tehtanje tako iz Tabora, Braslovč, Šentruperta, Letuša kot seveda tudi s Polzele, iz Podvina in Andraža, in sicer pred prodajo ali oddajo na železniški postaji Polzela.«

»V tem času je bil postavljen v neposredni bližini že zidan most čez Savinjo, ki so ga spomladi leta 1941 zminirali vojaki Kraljevine SHS, da bi zaustavili prodiranje nemške vojske. Nemci so hitro postavili nov lesen most, da so ponovno vzpostavili pomembno prometno pot. Potem so kmalu začeli graditi zidan most, ki stoji še danes. Nov most je bil zgrajen zaradi hudourniške narave Savinje višje in tako so morali tudi cesto mimo mostne tehtnice nasuti. Zaradi oteženega dostopa in onemogočenega tehtanja so Nemci prestavili mostno tehtnico v celoti na vzhodno stran gostilne, bližje železnici.«

»Po drugi svetovni vojni je gostilničarka Marija Orešnik kupila v Libeli Celje nov tehtalni mehanizem. Vsako leto so iz tega podjetja prišli mostno tehtnico umerit (takrat uporabljen izraz: tarirat). Po opravljeni storitvi so vtisnili pečat na tehtnico, ki je potrdil, da je vaga umerjena oziroma skalibrirana.«

»Mostna tehnica je bila sestavljena iz mostu, kamor so postavili vozilo oziroma prikolico, in iz objekta oziroma hišice, v kateri je bil mehanski del tehtnice. Most je bil zgrajen iz lesenih desk debeline 10 cm, ki so bile med sabo povezane z jeklenimi trakovi, ki so omogočali trdnost mostu. Te jeklene trakove je delal gospod Janez Železnik, znan kovač s Polzele. Pred vsakoletnim tariranjem vage so dvignili most na višino pol metra, gospod Železnik je splezal v luknjo, kot so rekli tej jami pod mostom, in očistil blato, ki se je nabralo v jami skozi vse leto, prav tako je dobro namazal tehtalni mehanizem.«

»V tem času so poleg tehtanja pridelkov ljudje pred oddajo na železniški postaji ali v zadrugi tehtali tudi les, premog in živino. Živino so pozneje, po postavitvi lastne naprave, specializirane za tehtanje živine, tehtali v Kmetijski zadrugi Polzela.«

»Občasno je bil ob tehtanju navzoč tudi predstavnik t. i. fabriškega sindikata iz tovarne nogavic gospod Drobež, ki je skrbel za pravilnost razdeljevanja premoga delavcem tovarne, ki so ga dobili ugodneje preko sindikata. Kadar je tehtanje potekalo v okviru odkupa pridelkov prek kmetijskih zadrug, je bil ob tehtanju navzoč njihov predstavnik, za Kmetijsko zadrugo Braslovče je to delo opravljal gospod Ivo Drnač.«

»Z leti in spremembami, ki jih je prinesel razvoj po letu 1970, je pomen tehtanja na mostni tehtnici usahnil.«

»Po večletnem mirovanju in posledičnem počasnem propadanju mosta je bila jama zaradi zagotavljanja varnosti zasuta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mehanizem je bil prodan v podjetje Surovina, hišica pa je pozneje služila kot priročen šank ob gostilniškem vrtu.«

PUST

 »Pustni čas je bil v gostilni Orešnik vedno težko pričakovan. Bil je čas pričakovanja pustnih mask, čas veseljačenja, smeha, pripovedovanja starih pustnih zgod in nezgod ter tudi čas trdega dela.«

»Na pustni torek so že od jutra dalje pridne kuharice pekle pustne krofe vse do poznih večernih ur oziroma dokler jih ni zmanjkalo. Domačim gospodinjam je vedno priskočila ta dan na pomoč soseda, gospa Leopoldina Voušek. Krofe so spekle iz toliko moke, kolikor so lahko dobile jajc, saj je bilo treba v vsak kilogram moke vmešati sedem jajc. Običajno so porabile 7–8 kg moke, več redkokdaj. Krofi so bili vedno spečeni v domači svinjski masti na štedilniku na drva. Kurjenje štedilnika je bila posebna veščina, saj je bilo treba dodajati drva ravno prav, da so se krofi ravno prav pekli in da so imeli lep krancelj. V kuhinjo je bil ves dan skoraj vstop prepovedan, da se niso krofi ‘prehladili’. Gospodinje so bile glede tega neomajne.«

»Zvečer pa je kuhinja postala glavna preoblačilnica pustnih šem. Krofe smo začasno prestavili v shrambo, preden smo jih postregli gostom. S podstrešja smo prinesli vreče, v katerih so bila razna pustna oblačila in maske, nabrane od bogvekdaj. In vsako leto se je v teh vrečah znašlo kaj novega, pozabljenega ali izgubljenega za naslednjo leto za tiste, ki so v zadnjem trenutku iskali kaj za našemiti se.«

»Vsako leto je godel gospod Štohl na svojo harmoniko. Plesalo, rajalo in veselilo se je po vsej hiši. Pustnih mask je bilo dosti, tudi do 50. S posebnim veseljem smo vsako leto čakali starga deca, ki je svojo babo nosil v košu in je vedno poskrbel za posebno vzdušje in poskočno zabavo. To je bil Pekov Jura. Vse maske se po polnoči niso hotele razkriti in so odšle še pred odkritjem naprej veseljačit po gostilnah. Po navadi so bile najboljše, najbolj posebne in zabavne maske nagrajene s simboličnimi nagradami. V tem večeru se hrana ni stregla, gostje so bili postreženi s krofi, pijačo in proti koncu pustovanja z močnimi kavami.«

»Naslednji dan je bil nov dan. Dan čiščenja in pospravljanja, dan koristnega posta in ponekod težkih glav. In čas pripovedovanja svežih zgodb pretekle noči.«

 

Po spominu povzela Marija Matjaž.

Orešnik

Comments are closed.