STANKO NOVAK

Stanko Novak (rojen 1936)

Ustanovitev Občine Polzela

»Polzela je dobila po letu 1850 samostojno občino, pod katero so spadale vasi Breg, Ločica, Orova vas, Podvin, Polzela in Založe. Štela je 1134 prebivalcev. V letu 1955 pa so bile vse občine Spodnje Savinjske doline združene v komuno Žalec. V prvih letih samostojne države Slovenije pa je zopet oživela ideja in želja po samostojni občini. Namreč vse bolj se je krepilo spoznanje in prepričanje, da je bila Polzela v žalski občini nekakšna obrobna krajevna skupnost, saj je bilo na Polzeli večinoma vse zgrajeno s pomočjo Tovarne nogavic in tovarne Garant in tudi s samoprispevki.«

»Tako so stekle že leta 1992 prve aktivnosti za ustanovitev Občine Polzela. Vodstvo takratne krajevne skupnosti je povabilo na razgovor mag. Staneta Vlaja, odgovornega za področje lokalne samouprave pri Vladi Republike Slovenije, ki je ugotavljal, da ima Krajevna skupnost Polzela, skupno s Krajevno skupnostjo Andraž, 5098 prebivalcev, in s tem vse pogoje za ustanovitev samostojne občine. V pripravah na referendum za samostojno Občino Polzela v letu 1994 pa je bila izvajana močna propaganda vodstva takratne skupne žalske občine, da se bo z ustanovitvijo novih občin povečala administracija na račun davkoplačevalcev. Občani so bolj verjeli takratnemu županu Milanu Dobniku kot pa nagovarjanju krajevnih aktivistov. Tako na referendumu ni bilo potrebne večine in Državni zbor je pustil enovito Občino Žalec. Vendar ta neuspeh krajevnim aktivistom ni vzel poguma. Že v letu 1995 so pri svetu Občine Žalec ustanovili iniciativni odbor za ustanovitev novih občin, v njem so bili člani: za Občino Braslovče Ivan Fale, za Občino Prebold Franc Žolnir, za Občino Polzela Stanko Novak, za Občino Tabor Mile Geržina in za Občino Vransko Franc Sušnik. Iniciativni odbor se je vsak mesec sestajal na sejah in vabil na seje takratne predsednike političnih strank in poslance državnega zbora. Skrbno je spremljal vsa dogajanja v Državnem zboru v zvezi z lokalno samoupravo. Tako se je želel pogovoriti z mag. Stanetom Vlajem. Zato je Stanko Novak poklical na tajništvo državnega zbora in prosil za možnost sestanka z mag. Vlajem. Tajnica je takoj strogo odgovorila, da bo to zelo težko, ker je mag. Vlaj stalno zaseden. Vendar Stanko ni popustil in je rekel tajnici: ‘Gospa, jaz sem s Polzele. Katero številko hlačnih nogavic pa nosite?’ Gospa na drugi strani telefona se je zasmejala in povedala številko ter vprašala: ‘Kdaj boste pa prišli?’ Tako so člani iniciativnega odbora odšli na pogovore v Ljubljano in tudi tajnica je dobila nogavice.«

»Leta 1996 je iniciativni odbor pripravil Predlog za razdelitev zdajšnje Občine Žalec in začetek postopka za ustanovitev novih občin: Braslovče, Prebold, Polzela, Tabor, Vransko in Žalec. Predlog je bil vsebinsko dopolnjen s podatki, na podlagi katerih je bila mogoča ugotovitev, da območja novih občin izpolnjujejo z ustavo in zakonom določene pogoje za ustanovitev občine. Po potrditvi Predloga na svetu Občine Žalec je bil Predlog poslan Državnemu zboru. Leta 1997 je vladna komisija za lokalno samoupravo predlagala, naj se na območju zdajšnje Občine Žalec ustanovi šest novih občin. Člani iniciativnega odbora pa so na zbore krajanov vabili župane sosednjih novoustanovljenih občin, da so povedali o prednostih novih občin. Seveda si je takratno vodstvo še skupne žalske občine prizadevalo, da do delitve ne bi prišlo. V ta namen je naročilo pri za to pooblaščeni instituciji v Ljubljani javnomnenjsko raziskavo glede ustanovitve Občine Polzela. Iz raziskave je bilo razvidno, da je bila pretežna večina Polzelanov za ustanovitev občine. Tudi referendum za ustanovitev občine Polzela 19. 4. 1998 je bil izglasovan s 60,18 %. Vendar zapletov še ni bilo konec. Referendum so namreč pripravili tudi v Žalcu z vprašanjem Ali ste za odcepitev Braslovč, Prebolda, Tabora, Vranskega in Polzele?, ki pa je bil razumljivo negativno izglasovan. Tako vladna komisija za lokalno samoupravo ni mogla predlagati ustanavljanja novih občin na območju Občine Žalec. Zato so člani koordinacijskega odbora za ustanovitev novih občin takoj stopili v akcijo in se napotili v Državni zbor ter obiskali vse vodje poslanskih skupin. Pri tem jim je pomagala Margareta Atelšek, takratna tajnica v Državnem zboru. Po razgovorih je bilo doseženo soglasje, da je Komisija za lokalno samoupravo pri Državnem zboru vložila amandma, s katerim je predlagala poslancem ustanovitev občin: Braslovče, Prebold, Polzela, Tabor, Vransko in Žalec. Da so bile namere takratnih vrhov Občine Žalec resne in skrbno načrtovane, je dokazal članek v časopisu Savinjčan, v katerem je tri dni pred sklepom Državnega zbora bilo zapisano z velikimi črkami, da se Občina Žalec ne bo razdelila. Člani iniciativnega odbora pa so na dan glasovanja z balkona dvorane Državnega zbora spremljali zasedanje in bili v pripravljenosti, če bi v kateri poslanski skupini želeli še dodatnih pojasnil. V petek, 17. 7. 1998, pa je Državni zbor okrog 12.45 izglasoval med drugim tudi ustanovitev Občine Polzela in vseh drugih občin. Veselje med člani iniciativnega odbora je bilo nepopisno, saj so skoraj tri leta hodili na mesečne sestanke, večkrat tudi v mrazu, celo v kakšno garažo, da so bili čim bolj na tekočem z dogajanji. Potrditev, da so bile nove občine res ustanovljene, pa je prišla pisno v Uradnem listu št. 56 z dne 7. 8. 1998.«

Bilo je tako, verjeli ali ne!

»Bilo je leta 1950 v času žetja pšenice. Strojev za žetev še ni bilo. Želo pa se je tako, da je oče kosil s koso, na kateri so bile pritrjene lesene vile, ki so pokošeno pšenico polagale, da so jo potem žanjice povezovale v snope. Fantje so delali pareslje, s katerimi so povezale žanjice snope, in postavljali snope v kopice. Tisto leto je bilo izjemno vroče. Podnevi je bila tako huda vročina, da ni bilo mogoče zdržati na njivi, pa tudi pšenica bi se v taki vročini preveč usipala. Zato so šli na njivo ob eni uri zjutraj, ko je bilo hladno, pa tudi polna luna je lepo svetila. Do osme ure zjutraj so pšenico poželi in snope naložili na voz in jo s konji pripeljali domov. Mama je že pripravila v verandi pred hišo obilen zajtrk, da bi se po napornem delu okrepčali. Takrat pa se je nenadoma pripeljal na dvorišče avto. Iz njega so stopili trije takratni krajevni funkcionarji. Usedli so se v verando za obloženo mizo. Medtem pa je prišel oče iz hleva in je bil nad nenadnim obiskom tako začuden, da mu je vzelo sapo. Pa se je eden iz trojice takoj oglasil: ‘Zdravo, tovariš! Čuj! Ali boš dal grunt v Zadrugo? Danes smo namenjeni se s teboj pogovoriti.’ Oče je prebledel in se molče usedel zraven njih za mizo. Zavedal se je namreč, da če bi v tisti jezi izrekel kakšno napačno besedo, bi ga lahko zaprli in grunt vzeli. Žene, ki so pomagale žeti, so lačne in žejne brez besede odšle vsaka na svoj dom, fantje pa so lačni za vogalom gledali in poslušali to čudno druščino. Brez da bi jim kdo ponudil, so si vzeli narezano meso in kruh ter si natočili jabolčnika. Pa je eden iz trojice rekel: ‘Ja, vam kmetom je dobro. Za obloženo mizo se usedeš in vzameš, kar te je volja.’ Takrat pa se je oče v jezi oglasil: ‘Tamle je poln voz pšenice, kar pojdi in si vzemi. Mene pa pustite pri miru, da bomo tudi iz te pšenice imeli pri nas kaj za jesti.’ Jezen je vstal in brez besede odšel v hišo. Mama mu je namreč med vrati ves čas s prstom kazala, naj bo tiho.«

»Čez nekaj časa, ko so se vsi trije najedli, je eden izmed njih zaklical: ‘Torej ne daš grunta v Zadrugo?’ Pa se je mama med vrati oglasila: ‘Ga bomo kar sami obdelovali, saj nas je šest pri hiši, da bomo imeli kaj za jesti.’ Obrnila se je in odšla v hišo. Nekaj časa se je še trojica funkcionarjev med seboj pogovarjala, nato pa je eden izmed njih zaklical: ‘Pa hvala za malico, zdravo!’ Vstali so od mize, se usedli v avto in se odpeljali.«

»Fantje so preplašeni počasi prišli za mizo v verando in z užitkom začeli jesti, kar je še ostalo. Čez nekaj časa sta se jim pridružila še mama in oče. Brez besed so po zajtrku odšli zlagat snope pšenice v kozolec.«

Zapisal Stanko Novak.

 

Zdravstveni dom

»Tam, kjer je zdravstveni dom na Polzeli, je bila včasih velika njiva pšenice. Malo pred žetvijo so skopali temelje za zdravstveni dom. Za takojšnjo gradnjo se je verjetno odločila takratna oblast. Ljudje so govorili, da ne bo sreče in uspeha pri zdravstvenem domu. In res so temelji potem kar tri leta samevali. Šele ko je tovarna nogavic zaposlila zdravnika, so začeli graditi naprej. Ko je bil zdravstveni dom zgrajen in opremljen, vse po zaslugi tovarne nogavic, imel je celo aparat za rentgen, je verjetno takratna oblast obtožila dr. Kneza, da je dobičkar. Zato je s Polzele šel v Celje in se tam zaposlil. Rentgenski aparat pa so prestavili v Žalec. Na začetku je bil zdravstveni dom samo pritličen, pozneje pa so ga povišali za eno nadstropje. Bil je najmodernejši v Spodnji Savinjski dolini.«

»Spominjam se, da ko je enkrat imela razstavo slik Darinka Pavletič Lorenčak, si je to razstavo prišel pogledat tudi neki Avstrijec. Po Komendi je spraševal, kje se dobi izabela. Njegov stari oče naj bi včasih učil na Polzeli in naj bi pil zelo dobro izabelo. Potem sem šel po liter izabele k Brdovšek, da jo je Avstrijec nesel domov.«

Malteški viteški red

»Štirideset let sem bil predsednik Kulturnega društva Polzela. Leta 1974, ko se je obnovil kulturni dom, so iz Kranja, iz Prešernovega muzeja, prišli na Polzelo s plaketo in podatkom, da je France Prešeren trikrat prespal v Komendi. Tako sem začel raziskovati, kaj je to komenda. Kmalu za tem pa me je poklical dr. Mlinarič in me vprašal, ali vem, kaj je komenda. Pa sem mu rekel, da ne vem. Tudi z gorenjske Komende so si prišli na Polzelo pogledat to komendo. Tako so mene predlagali, da se poglobim in raziskujem zgodovino ter dejavnosti malteškega viteškega reda. In kot predsednik kulturnega društva sem lahko začel skrbeti za Komendo.«

Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.

Stanko Novak – Sv. Jurij-Grad

 

Comments are closed.