TEREZIJA (CVETKA) KRESNIK

Terezija (Cvetka) Kresnik (rojena 1935)

»Moja življenjska pot je polna težkih preizkušenj, saj sem bila rojena v času, ko so se na naših tleh dogajale zgodovinske spremembe. Kljub temu sem polna optimizma, dobre volje in prijazna do vsakogar. Visokim letom navkljub sem precej aktivna, vitalna in bistrega uma.«

»Že od nekdaj me vsi kličejo Cvetka, zato bo to ime uporabljeno tudi v tej zgodbi.«

»Rojena sem bila v Celju, najnežnejša leta pa sem preživela v Orli vasi, kjer so imeli starši veliko kmetijo.«

»Mati je bila doma iz Ločice (Brinšek/Koščeva) in se je v drugo poročila, ko je ostala sama z dvema otrokoma iz prvega zakona. Njen prvi mož je padel v prvi svetovni vojni na madžarskih tleh, na žalost pa je bil pozneje v drugi svetovni vojni ustreljen tudi njen drugi mož.«

»V družini nas je bilo osem otrok, štiri deklice in štirje fantje. Jaz sem bila najmlajša. Med mano in najstarejšim bratom iz materinega prvega zakona je bilo kar 24 let razlike.«

 »V Orli vasi je bila v tistem času poleg manjše trgovine tudi šola in začela sem hoditi v prvi razred. Spominjam se, da so v šoli veliko peli, a kmalu se je začela vojna in skupaj z drugimi ukradenimi otroki sem velik del otroštva preživela v taboriščih.«

»Prav dobro se spomnim, da je bil začetek druge svetovne vojne leta 1941 razglašen na cvetno nedeljo, ko smo nesli butare v cerkev. Doma smo namreč že takrat imeli radio, ki so ga k nam hodili poslušat tudi sosedje. Slišali smo razglas in zunaj opazili letala.«

»Leta 1942 so starši partizanom skrivaj na kozolcu večkrat dajali hrano. Skupina partizanov je bila pozneje zajeta in eden izmed njih je v zameno za obljubljeno prostost izdal moje domače. Februarja 1942 so Nemci v Stari pisker v Celje najprej odvedli očeta in dva starejša brata. Na veliki petek istega leta so jih v Mariboru ustrelili. Imena so vpisana na spomeniku vojnih žrtev v Gradcu.«

»Dan po tem tragičnem dogodku, to je na veliko soboto, so Nemci spet prišli na domačijo. Mama in sestra Marica sta se jim skrili, jaz pa sem v tistem času nesla v cerkev k žegnu. Na poti domov me je prestregla soseda. Nemci so mamo našli, jo takoj odpeljali, hišo zapečatili, sestri pa pustili pri sosedih. Mamo sem zadnjič videla na gradu Borl pri Ptuju, od koder so jo skupaj s sestro Ano odpeljali v Auschwitz, kjer sta pozneje umrli. V spomin nanju sem taborišče na Poljskem obiskala leta 2008 ob odkritju spomenika žrtvam iz Slovenije.«

»4. avgust 1942 je dan, ki ga ne bom nikoli pozabila. Zgodaj zjutraj so Nemci spet prišli in v Celje odpeljali še mene in sestro Malči. Skupaj z drugimi manjšimi otroci so naju iz Celja odpeljali v Frohmleiter pri Gradcu, naprej v Eisenstein, od tam v Seligenforten, kjer so naju ločili. Svojo pot v ujetništvu sem zaključila v Saldenburgu.«

»Vsega skupaj sem kot otrok brez matere ali sorodnikov v taboriščih preživela dolga tri leta.«

 »V Saldenburgu nastanjeni otroci smo bili še premajhni za delovno obveznost. Nemci so nas pošiljali nabirat gozdne sadeže ali pomagat kmetom pobirat krompir. Spomnim se, da smo tja radi šli, saj smo dobili več hrane. Malo smo se v taborišču tudi učili.«

»Po okupatorjevi kapitulaciji leta 1945 so taborišče zavzeli Američani. Otroke so najprej odpeljali v Passau, nato pa z vlakom v Slovenijo. Spet smo se znašli v ‘okoliški šoli v Celju, od koder smo bili leta 1942 odpeljani v taborišča.«

»Po otroke so nato prihajali preživeli sorodniki. Po mene je prišla sestrična.«

»Najstarejši brat se je vrnil iz ujetništva in dobil nazaj posest v Orli vasi, ki so jo med vojno zasedli Kočevarji. Do poroke sem nato živela pri tem bratu na domači kmetiji in pomagala pri kmečkih opravilih.«

»Pri dvajsetih sem na veselici spoznala moža Maksa, doma je bil s Polzele. Leta 1955 sva se poročila in preselila na njegov dom. Z možem sva si najprej uredila kotiček pri starših, rodila se je hči in želela sva na svoje. Zaposlila sem se v tovarni nogavic. Življenje se je vendarle pokazalo tudi z lepše plati.«

»V želji po boljšem zaslužku in možnosti čim prej zgraditi lastno hišo je mož leta 1960 odšel na delo v Nemčijo, a se je čez vikend večkrat vračal domov. Jaz sem ostala doma, skrbela za dom in moževe starše ter vzgajala hčerko.«

»Pred božičem leta 1968 pa sem doživela novo življenjsko preizkušnjo. Mož je imel v Nemčiji hudo prometno nesrečo in kar teden dni nisem vedela, kaj je z njim. Postal je invalid, kar je življenje še otežilo. Leta 1986 je mož umrl. Spet se je bilo treba postaviti na noge, kar mi je ob pomoči hčere in njene družine tudi uspelo.«

»Ves čas sem bila zaposlena v polzelski tovarni nogavic. Delala sem ob strojih v pletilnici, precej časa v težkih pogojih v barvarni, nazadnje pa krajši čas še v skladišču. Leta 1988 sem se upokojila.«

»V pokoju ne mirujem. Ker sem ljubiteljica rož in vrta, si rada sama vzgajam sadike. Veselijo me ročna dela, vendar jih zaradi slabšega vida zdaj ne zmorem več toliko. Rada sem v družbi, pogosto za kratek čas kartam. Sem članica društva Oljka in se udeležujem medgeneracijskih srečanj, kjer starejši z veseljem prenašajo svoje bogate izkušnje in znanje na mlajše generacije. Uživam tudi na kakšnem izletu.«

»Zdravje mi na srečo dobro služi, le kolk je bilo treba leta 2008 operirati. V lepem sožitju živim s hčerjo in zetom, imam dva vnuka in dve pravnukinji. Vedno se razveselim njihove družbe, saj mi polepšajo jesen življenja.«

 

Pogovor zapisala Jana Kasesnik.

Cvetka Kresnik

 

Cvetka Kresnik

 

Cvetka Kresnik

 

Cvetka Kresnik

 

Comments are closed.