VLADO FLIS

Vlado Flis, rojen 1938

»Ko sem bil star štiri leta, smo z mamo in očetom prišli na Polzelo v Podvin, živeli smo pri stari mami v majhni hiški pod kamnolomom. Ker so bili Kačevi izgnani iz hiše, smo se vsi trije preselili v njihovo hišo, kmalu zatem je šel oče v partizane, tam sva potem živela sama z mamo, vse dokler ni prišel župan, to je bilo takrat, ko je bilo konec vojne, in nama rekel, da se morava iz hiše izseliti, ker se vračajo lastniki. Nato sva z mamo konec maja oziroma na začetku junija leta 1945 vzela nekaj malega stvari, jih naložila na voziček in šla v graščino. Bila sva prva stanovalca v Komendi in bila sva vojni siroti. Mama je bila aktivistka pri Antifašistični fronti žena (AFŽ) in je nosila jajca in moko ter druge dobrine na Goro Oljko. Takrat so imeli v podzemnem svetišču skladišče za hrano za lačne partizane. Ko se je vračala iz gore, so jo ujeli Nemci, ugrabili so jo in odpeljali k Cimpermanu, kjer so imeli štab, tam so jo zaprli v klet ter jo mučili. Obležala je na tleh na betonu, zaradi mrazu je zbolela za tuberkulozo  (jetiko). Mama je vidno hirala. K Cizeju sem nama vsak dan hodil po hrano, mama je bila vsak dan videti slabše, dali so nama toliko hrane, da sva je imela za kosilo in za večerjo in nič nama ni bilo treba plačati. Za nama so v graščino prišli Krajnci, nato še Svetkoti, Lebri, Polutniki, Peskoti, Štori, spodaj pa je živela zeliščarka Tereza, ki sem se je zelo bal. Vedno je imela kakšne rože v rokah, klical sem jo kar čarovnica, ampak zlobna in hudobna pa ni bila nikoli, nikomur ni naredila nič slabega, le meni kot otroku je bila strašljiva. Ko sem bil star sedem let, je mama umrla, stara 39 let. Stara mama se je preselila v graščino in potem ona skrbela zame, očeta še ni bilo iz partizanov.« 

»Velikokrat sem pred vhodom v graščino na stopniščni ograji zajahal antičnega leva. Ta mi vedno pritegne nasmeh na obraz, ko ga vidim, in še danes čaka na istem mestu.«

»Po vojni so bili grozni časi, ničesar ni bilo za dobiti, ni bilo ne vode in ne urejene kanalizacije. Takrat so se kahle kar čez okna metale, podgan in miši in druge svinjarije je bilo pred graščino in v njej ogromno.«

»V salonu, to je bilo v srednji etaži, so bile shranjene precejšnje dragocenosti, kamor so jih shranili Nemci, vrata po so zapečatili in trdno zaklenili. Notri je bilo vse bogastvo in zame, malega otroka, je bila to neprecenljiva vrednost. Jaz in še trije prijatelji smo vlomili v to sobo. Tukaj je bil raj, delali smo lahko, kar smo hoteli. Spominjam se lepih bogatih beneških ogledal s pozlačenimi okvirji in beneškim steklom, vanje smo otroci s fračami streljali. Lustri so imeli velike buče, v njih je bil svinec, strli smo jih in vse te svince pobrali ter si jih natrosili v žepe. S sabljami smo rezali bogate žametne zavese, užitek je bil, kako smo lahko sabljali po njih. Spominjam se tudi velike težke knjige, v gotici pisane, in kako smo takrat iz nje trgali strani in delali letala, verjetno je bila ta ‘težka knjiga’ knjiga o kroniki, še danes mi je žal zanjo. Ko je bil praznik, 1. in 2. maj, smo zakurili kar v graščini sredi sobe, iz pohištva in omar. In v en glas smo se drli: ‘Grad gori, grof beži, vse stolčmo, saj ni naše!’«

»Ko se je oče vrnil iz partizanov, je prišel s protezo na nogi. Takrat sva v graščini že živela sama s staro mamo. Nekaj časa še ni bila urejena invalidnina. Hudo je bilo. Oče mi je nabiral lešnike in jedla sva pržgano juho. Kot invalid je potem dobil službo vratarja v tovarni nogavic, pozneje je bil telefonist, še pozneje pa ekonom. Kar pred tovarno so imeli svinje in so se ukvarjali s samooskrbo. Za hrano je bil vedno problem. Vsak mesec je imel revizijo. V skladišču je imel vso potrebno robo. Enkrat pa je imel liter masti preveč, kot je bilo dovoljeno, in so ga zaradi tega zaprli. Za en dan so ga odpeljali v Celje.«

»Delal sem kar nekaj priložnostnih del. Moj prvi večji honorar je bil, ko so v Šeneku prekrivali graščino. Fantje so me vzeli v to skupino za polaganje robnikov, ker sem bil peresno lahek. S tem delom sem takrat zaslužil 35.000 dinarjev. Takoj sem šel v Zadrugo v Šmartno ob Paki po novo kolo rumene barve, znamke Lasta. Ker sem bil še mulc, mi kolesa niso hoteli prodati in mi sploh niso verjeli, da sem lahko toliko denarja sam zaslužil, mislili so, da sem ga nekje ukradel. Celo očeta so poklicali v tovarno, ker mi niso verjeli. In oče jim je razložil situacijo in tako sem si lahko kupil prvo kolo. Nepopisno je, kakšni občutki so me preplavljali, ko sem se s kolesom peljal po Polzeli, zdelo se mi je, kot bi imel pol sveta, imel pa sem samo navadno rumeno kolo. Nad njim sem imel budno oko in ker sem se takrat učil za kinooperaterja, mi je bilo najbliže, da sem ga v varstvo vozil k Cizejevim, le tam se mi je zdelo dovolj varno.«

»Garant je bilo podjetje z lesenomerili in med vojno so ga čisto zbombardirali. Nato se je podjetje obnovilo in se je začelo delati pohištvo. Tja smo hodili cigel kresat, za delo tam nismo dobili plačila, vsak pa je dobil pol hleba kruha, klobaso in liter vina. Vsaj najedli smo se takrat.«

»Doma smo imeli majhen radio znamke Minerva, to je bilo leta 1954, takrat je bila Štajerska v borbi. Po radiu so poročali, da bo ta dan zelo gost promet, ker bo vsake pol ure peljal en avto.«

»Pri Cimperman je bila mesnica, upravljal jo je mesar Dorč. Oče je hodil z berglo, saj mu je neekonomična proteza delala nemalo težav. Invalidi so imeli včasih povsod prednost, ampak v mesnici ni bilo tako. Enkrat je prišel tja po meso in je kot invalid šel preko vrste, pa mu je Dorč rekel, naj se postavi nazaj v vrsto. Oče mu je rekel, da imajo invalidi prednost. On pa se je tako ujezil, da je očeta zagrabil in vrgel čez vrata. Tega sem si kot otrok zelo zapomnil in si rekel, da enkrat, ko bom velik in močan, mu bom že vrnil. In res sem čez nekaj let dobil to priliko. V tovarni nogavic je bila veselica in tam je bil tudi Dorč. Stregel je pijačo za pušelšankom. In ko mi je Dorč postregel liker, sem z istim zamahom prijel štamprl likerja in mu ga vrgel v glavo. In sem mu rekel, to je za takrat, ko ste mojega očeta kot invalida vrgli iz mesnice. Seveda se je že pognal za mano, pa sta mi dva prijatelja pomagala, da sem se ubranil pred takim hrustom, kot je bil Dorč.«

»Ko je oče delal v tovarni nogavic, je kmalu po mamini smrti tam spoznal eno žensko in sva se kar kmalu preselila iz graščine k njej v kantino. Oče je s sabo pripeljal mene, mačeha pa je imela že dva otroka iz prejšnjega zakona. Nato sta se poročila in sta skupaj imela še dve hčerki. In postali smo družina, otroci smo bili: moji, tvoji, najini. Mačeha je z mano delala zelo grdo. Že ko je rezala hleb kruha, se je opazila razlika, to me še danes zaboli.«

»Nato sem se šel učit za čevljarja na Gorenjsko k očetovemu prijatelju iz partizanov. Delal sem v Podmilju pri Trojanah. Tam je šele bilo hudo, tako hudo, da sem kar peš pobegnil nazaj domov. Potem sem se zaposlil v velenjskem rudniku, kamor sem se vozil s kolesom. Nato pa v tovarni emajlirane posode v Celju, kjer sem delal vse do upokojitve.«

»S Polzele sem odšel leta 1956.«

 

Po pripovedovanju zapisala Lidija Praprotnik.

 

Vlado Flis je najmlajsi blond, za njim sta mama in ata, levo babica

 

Vlado Flis, Kačeva hiša

 

Vlado Flis

 

Valdo Flis

 

 

Comments are closed.