ANA JERŠIČ
Ana Jeršič (rojena 1947)
»Delo patronažne sestre me je napolnilo z zadovoljstvom.«
»Pravijo, da je bilo nekoč lepo. Vse je potekalo počasneje, časa za pogovore s prijatelji je bilo dovolj. Kljub številnim obveznostim je vse potekalo umirjeno, brez nestrpnosti. Takrat ni bilo veliko avtomobilov. Zrak je bil čist. Tudi bolezni so bile drugačne, ni bilo stresov in depresij. Bili smo mladi, skromni, zadovoljni in zato srečni.«
»Spominjam se začetkov službovanja na terenu – patronažne službe. Sprejela sem jo z veseljem, odgovornostjo, predvsem pa s prijetnim občutkom, da bom lahko pomagala bolnim in ljudem v stiski. Delo na terenu je zajemalo patronažno in babiško dejavnost. Teren je bil obsežen in razgiban po dolini in bližnjih hribih Polzele.«
»Ker takrat še nisem imela avtomobila, se je bilo treba znajti. Na srečo sem imela kolo. Tako sem prva leta službe opravljala delo peš in s kolesom. Ovira ni bilo niti neugodno vreme. Ko danes pomislim na tisti čas, se sprašujem, kako sem to sploh zmogla. A če ima človek pogum in voljo, je vse mogoče. Pozneje sem si delo olajšala z mopedom, saj sem lažje in hitreje prispela do varovancev. Veliko sem pridobila na času, saj sem lahko bila dalj časa pri bolniku ali mamici z novorojenčkom. Tudi za preventivno dejavnost je bilo več časa.«
»Z leti se je delo na terenu močno razširilo na kurativnem področju. Vedno več je bilo bolnikov, ki so bili potrebni nadaljevanja bolnišničnega zdravljenja v domačem okolju. Treba se je bilo posodobiti. Nekaj let pozneje sem si kupila osebni avto, še pozneje pa je bil dobrodošel službeni pičipoki.«
»Vsakdo ima nekaj čisto posebnih trenutkov, ki se jih rad spominja in mu veliko pomenijo. Tudi sama se rada spominjam službenih dni. Doživetij je bilo veliko … Od žalostnih in skrb zbujajočih do veselih, navdušujočih. So trenutki, ko se človek še posebej zave, da je zdravje največji zaklad vsakega izmed nas.«
»Vsako jutro sem ob prihodu v službo od zdravnika dobila navodila za bolnike, ki jih je bilo treba tisti dan obiskati. Naredila sem si načrt, kje začeti, saj so bili bolniki oz. varovanci doma v različnih krajih in tudi med seboj močno oddaljeni.«
»Ker vedno ni bilo mogoče z avtom priti do cilja, je bilo treba vzeti pot pod noge, kot pravijo, in pogumno peš naprej. V spominu mi je ostalo doživetje nekega decembrskega zasneženega jutra, ko sem morala k bolniku s sladkorno boleznijo (prejšnji dan je prišel iz bolnišnice). Zjutraj je moral prejeti injekcijo inzulina. Treba je bilo poučiti svojce o nadaljnji oskrbi bolnika. Pacient je stanoval v hribovitem kraju. Pot do hiše je bila zasnežena, zato sem avto parkirala na spluženem mestu in se napotila s patronažno torbo in dežnikom peš k bolniku. Močno je snežilo. Kmalu me je dohitel terenski avto – džip. Dva prijazna gozdarja sta mi ponudila prevoz. Brez oklevanja sem se jima pridružila, saj mi je bil prva misel bolnik; da pridem čim prej do njega. Ker sta se vračala po isti poti, sem imela tudi prevoz nazaj zagotovljen. Bila sem jima zelo hvaležna za nesebično pomoč.«
»Nemalokrat sem imela tudi srečanje s hišnimi čuvaji, pred katerimi ti je zastal dih. Spominjam se, ko sem šla k neki družini v bolj odročen kraj. Prevoz z avtom ni bil mogoč. Nekaj sto metrov pred hišo me je ‘pozdravil’ čuvaj z glasnim laježem in renčanjem. Ko sem obstala na mestu, je utihnil in me opazoval. Pri vsakem naslednjem premiku je bilo enako. Kako priti do hiše? Tiho sem klicala domačine z željo, da bi me kdo opazil in rešil glasnega spremljevalca. Končno sem korak za korakom prišla do hiše, potem pa so mi povedali, da je bil moj strah čisto odveč, saj je kuža prijazen in je bilo strah tudi njega. Lepa reč!«
»Posebna doživetja so bili obiski pri mladih mamicah z novorojenčki. Kar nekaj je bilo družin z dvojčki, pa tudi trojčki. Občutek ob negovanju drobcenih in nebogljenih bitij je bil poseben, lep, poln topline. Še lepše je bil opazovati mamice in očke, s kakšno ljubeznijo so skrbeli za svoje malčke.«
»Časi se spreminjajo. Ob hitrem tempu žal tudi na slabše. Vendar skrb in predanost bolnikom ostaja. Če bi se še enkrat morala odločiti, kateri poklic bi si izbrala, bi zagotovo tega. Delo patronažne sestre me je napolnilo z duhovnim zadovoljstvom. Srečna sem, da sem z lepimi občutki sklenila službena leta.«
Zapisala Ana Jeršič.
Ana Jeršič, l. 1982
Ana Jeršič, l. februar 1989, nekje na Dobrovljah