ANICA TERČAK DEBERŠEK

Anica Terčak Deberšek (rojena 1935)

»Rodila sem se Mariji in Albinu Terčaku. Bili smo devetčlanska družina. Sedem otrok nas je bilo: Mica, Bino, Ivanka, Ana, Jože, Meta in Franci.«

»Ana, tretja po vrsti, sem ostala na domačiji, kamor se otroci Terčakovih radi pogosto vračajo. Moji spomini segajo v otroštvo.«

»Oče Albin se je priženil na Polzelo z Vranskega. Bognarstvo (kolarstvo) mu ni bilo tuje. Albinov oče in brat sta se na Vranskem ukvarjala z izdelavo vozov. Na Polzeli si je naredil delavnico (še danes je ohranjena, vendar ne služi namenu), kupil je orodje, ki je bilo v tistih časih na nožni pogon, in začel delati. Imel je veliko dela. Zato je zaposlil pomočnika in imel veliko vajencev. Izdeloval je različne vozove po naročilu in popravljal poškodovane. Izdeloval je sani, smuči in še in še.«

»Postopka izdelovanja voza se ne spominjam več. Vem pa, da je oče najprej naredil ogrodje, kar pa je bilo kovinsko, je naredil kovač. Dva meseca je trajalo, da je bil voz narejen. Vse je delal ročno, vsak del posebej je brusil, vrtal, oblal, sestavljal. To je bilo ogromno dela. Otroci smo bili radi v delavnici. Imeli smo nalogo, da pometamo, pobiramo oblance. Včasih je želel imeti mir, da se je lahko posvetil delu, ki je zahtevalo zbranega človeka. Nam otrokom je naredil voziček (lojtrski voziček) in nas poslal v gozd po drva. ‘Pa polnega naberite,’ je še naročil. Četica Terčakovih otrok nas je brez besed odhitela na delo. Ubogali smo očeta. Zelo radi smo tudi obiskovali stare starše na Vranskem. Vzeli smo voziček in odpešačili na Vransko. Stari starši so nas imeli radi. Razveselili so se našega obiska in vedno na mizo postavili kaj dobrega za nas.«

»Z očetom sem preživela veliko časa. Skupaj sva hodila v gozdove, si ogledovala les, ga kupovala pri kmetih in se pogovarjala, kateri je primeren za obdelavo. Na primer les za izdelavo sank je oče kuhal v velikem kotlu, da se je zmehčal in ovil. Šele nato se je lotil izdelovanja sani.«

»Pozimi so vaščani ob večerih radi prihajali na klepet v toplo delavnico. No, ta klepet se je pogosto zavlekel v noč.«

»Stara sem bila 14 let, ko je oče umrl in mati je ostala sama z otroki. Vsi smo poprijeli za delo in pomagali, dokler se drug za drugim nismo poročili in si ustvarili svoje družine. Z bognarstvom se ni nihče več ukvarjal. Jaz sem se poročila leta 1964 z Vinkom Deberškom, rudarjem iz Gaberk. Z možem sva ostala na Terčakovi domačiji. V zakonu sta se nama rodila sin in hči.«

»Značilnost Terčakovih je, da smo še danes zelo povezani in to povezanost prenašamo na svoje otroke in vnuke.«

Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.

Comments are closed.