FERDINAND (NANDI) KRK

Ferdinand (Nandi) Krk (rojen 1927)

 »Osnovno šolo sem obiskoval v Andražu. Že kot otrok sem se ukvarjal s furmanstvom. Družina se prej ni nikoli ukvarjala s furmanstvom. Za to dejavnost me je navdušil svak Konrad Meklav, ki je bil prej tudi flosar.«

»Prevažal sem vse, od apna do lesa. Vozil sem na Polzelo, v Šempeter, Celje in Velenje. Včasih sem vozil premog nazaj iz Velenja v Andraž, večinoma sem bil prazen.«

Kakšen je bil furmanov vsakdan?

»Ob 3. uri zjutraj se je začela priprava konja oz. konj. Treba jih je bilo nakrmiti in napojiti. Za krmo je morala biti posebna, kvalitetna krma (oves …). Nekateri furmani so imeli posebne trike pri krmljenju konj, npr. dajali so jim kruh, ki so ga namočili v šnops, nekateri celo v mišnico. Po krmljenju se je šlo na furo. Pri furi so se uporabljali različni vozovi: platonar (imel je široka kolesa, do pet ton je lahko vozil, do  pet kubikov lesa) ali parizar (težji dvoosni tovorni voz). Voz je bil običajno prilagodljiv. Lahko se je raztegnil za dolgo ali kratko vožnjo.«

»Les sem vozil tudi za druge kmete. Prav tako sem vozil tudi z drugimi konji, ne samo s svojimi. Običajno so štirje furmani vozili skupaj. Spominjam se, da sta bila v skupini dva furmana iz Šentilja, poleg mene pa je vozil še Konrad Meklav. Tako smo si lahko pomagali med seboj. Les smo skupaj potegnili iz gozda za cesto, ga naložili na vozove in odpeljali. Od vrste lesa je bilo odvisno, kam smo ga odpeljali. Če je bil jamski les, je šel direktno v rudnik Velenje, sicer smo pa vozili v Celje v Gaberje, Šempeter ali na Polzelo na Vrečkovo ali Mešičevo žago. Nalagali smo debla različnih velikosti: ploh (do 4 m) ali lege (do 14 m) – ta je bil za telegrafnice.«

»Na poti domov smo se ustavljali v furmanskih gostilnah. Spominjam se, da smo se ustavili v Žalcu, običajno v Kolodvorski restavraciji (ker je bilo dovolj prostora za parkiranje), nekajkrat pa tudi v Hodnikovi gostilni. Še pogosteje pa smo se ustavljali pri Privošniku v Šempetru. To je bila daleč naokoli znana furmanska gostilna, saj smo se tu ustavljali furmani iz Zgornje Savinjske doline, iz Motnika … Kadar smo šli iz Velenja smo se po navadi ustavili v gostilni pri Zofki. Spominjam se, da smo se ga včasih malo napili, sicer pa smo prepevali in se veselili. V Andražu ni bilo prave furmanske gostilne, bila je sicer gostilna pri Deč, ampak ker je bila preveč oddaljena od cest, ni bila tako priljubljena pri furmanih.«

»Oprema za voz je bila:

  • ketne – verige, največkrat potrebne za povezavo predmetov, ki jih je konj vlekel;
  • špicl – zatič, ki ima na vrhu obroč oz. rinko, v katero smo pripojili verige (ketne);
  • vaga – prečka, na katero so pritrdili vprežne vrvi, jermene ali verige s komata ali jarma;
  • kvake – veriga, sestavljena iz štirih krakov iz kovanega železa. Uporabljala se je za spenjanje debel pri vleki, za lažje spravilo lesa, ker ga potem ni bilo treba dvigovati. Bile so pomemben pripomoček za spravilo debelejših debel. Furman je tri kline zabil v deblo, kavelj pa pripojil na vago ali trikl;
  • trikl – prečka, na katero so pritrdili vprežne vrvi, jermene ali verige s komata ali jarma;
  • komat – lesen in z usnjem ter kovinskimi okraski preoblečen del konjske vprege;
  • uzda – naglavni del vprežne opreme za konje, sestavljajo jo jermeni ali pasovi, v katero so vpeti žvale (brzda) in vajeti. Z njo je mogoče med jahanjem in vožnjo usmerjati konja;
  • žvale (brzda) – dve železni, s sklepom med seboj povezani krajši palčki. Vsaka ima na zunanji strani obroč. Palčki ima konj v ustih, skozi obroča, ki sta vpeta v uzdo, pa sta na obeh straneh napeljani tudi usnjeni vajeti, s katerimi so furmani potem usmerjali konjeve premike;
  • vinta – pripomoček za dvigovanje tovora in za iztovarjanje.«

 

»Za pokriti konja smo imeli koce, v žaklju pa smo imeli krmo za konja. Za prevoz smo imeli več vrst konj: lahki konji, sivobeli konji, prama konji (rjavi konji) in šimeljni (beli konji).«

»Konjska oprema:

  • na glavi je bila uzda;
  • leibkis – oblazinjena podlaga, del komata;
  • rukjermen – povez, ki pride čez križ (blaži udarce od štrange);
  • na vsakem konju sta bila dva štuca, ki se pripneta na komat, da lahko konj vleče;
  • podprsnica drži rukjermen, da mu ta ne pade dol;
  • vajeti – usnjeni pasovi, z njimi komandiraš konja;
  • žlajf – zavora:
  • pozimi smo imeli vozniki posebno obutev, ki se je imenovala bergštajgerji, cokeljniki (žeblji, ki so bili nabiti v pete); vozili pa smo brez rokavic.«

»V Andražu je bil dober kovač Petek Vulgo (to je domače ime, sicer pa se je pisal Boštjančič). Kolarja pa sta bila Šabiglov Drejč in Preserški Rudl. Oba sta bila iz Andraža. Delala in izdelovala sta vse, tudi krste.«

»Jaz sem imel dva konja: Branka (ta je bil na levi strani in je bil paročni) in Riga (ta je bil na desni strani in je bil odročni).«

»Izrazi za konje so bili:

  • dija – gremo naprej;
  • tihot – gremo desno;
  • bistahor – gremo levo;
  • o – ustavi se.«

»Svoja konja sem naučil, da sta brez besed šla levo ali desno. Tega sem ju naučil z vajetmi. Če si enkrat potegnil, je šel levo, če si potegnil dvakrat, je šel desno.«

»Imeli smo tudi gajžle. To je bil bič, ki je bil sestavljen iz lesenega in usnjenega dela. Za gajželnik smo veje odrezali kar iz grmovja in jih prepletali med seboj. Tak je bil potem za nobel furo.«

»Konjeva življenjska doba je bila približno dvajset let. Najbližji veterinar (z izobrazbo) je bil v Braslovčah. V Andražu so bili sicer tudi neki amaterski veterinarji, ampak za kakšno resnejšo bolezen smo pa morali v Braslovče.«

»Najbolj hudo je bilo pozimi. Spominjam se, da ko smo šli v Velenje, smo zjutraj z dvema ali tremi pari konj delali gaz, ko smo pa šli nazaj, pa gazi ni bilo več, je bila že zametana. Sneg smo orali s konji dolgo, do prvih traktorjev, ki so prišli v Spodnjo Savinjsko dolino okoli leta 1950, pa še tudi pozneje.«

»Pozimi smo vozili tudi s sankami in poki (prevozno sredstvo za pozimi). Eni poki so bili dvodelni, lahko se je ridal.«

»Svetili smo si z lahtirno (šturmanca). Lahtirna je bila obešena na zadnjem delu voza (trap). Spredaj nismo potrebovali luči oz. svetlobe, ker smo imeli konje. Vsak voz je moral imeti na zadnjem koncu tablico z imenom in priimkom (nekakšna registrska oznaka).«

»Za prevoz materiala okoli domačega kraja smo uporabljali tudi vole in krave.«

»Redno sem fural, vse do svoje poroke leta 1949. Takrat sem tudi začel redno delati v rudniku Velenje, zato sem opustil redno furmanstvo. Vozil sem le še občasno za kmeta Brunška (konji pa so bili od Andreja Vašla).«

»Furmanstvo je bilo v Andražu aktivno približno 15 let. Zaslužek je bil slab, na leto smo zaslužili le toliko, da smo lahko popravili voz. Približno dve tretjini ali vsaj polovica andraških družin je imela konje in vole. Včasih sta skupaj delala celo konj in vol.«

 

Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.

Nandi z bratom Jožetom

Nandi z bratom Jožetom

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nandi (peti od leve proti desni v zgornji vrsti) v družbi

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nandi Krk

Nandi Krk

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nandi Krk

Comments are closed.