HELENA (JELKA) KRONOVŠEK

Helena (Jelka) Kronovšek (rojena 1921)

»Rodila sem se v Radencih in vse do danes, kljub številnim selitvam, ostajam Prlekinja z veliko začetnico. Sprva sem si želela postati farmacevtka, ampak v tistem času bi mi morali starši kupiti lekarno (apoteko), oče pa mi je rekel, da za to nimamo denarja in da bi v tem primeru bila samo trgovski pomočnik. Ker pa je oče bil žandar in se je tudi veliko selil, mu je družina sledila v Srbijo v Smederevo. Tako sva obe s sestro pristali na učiteljišču v Beogradu.

Polzela je bilo moje deseto službeno mesto. Delati sem začela še pred vojno leta 1941 v Slovenski Bistrici. Spominjam se, da sem morala vso prvo plačo dati v pokojninski fond.«

»Po vojni sem na eni izmed pedagoških konferenc spoznala moža in se poročila leta 1947. Ker je bil mož Spodnjesavinjčan, sva zaprosila za premestitev in tako smo se, takrat že s hčerko Olgo, po številnih selitvah ustalili leta 1958 na Polzeli. Na Polzeli sem poučevala razredni pouk, na začetku pa tudi zgodovino. Včasih je bilo težko učiti zgodovino, saj ni bilo učnih pripomočkov, ni bilo učbenikov …«

»Spominjam se nekega učenca iz Andraža, ki je imel rad zgodovino in je tudi veliko vedel. Enkrat sem ga vprašala, kako to, da toliko ve. Odgovoril mi je, da imajo doma na podstrešju stare številke Slovenskega gospodarja in da ga velikokrat prebira. Resnično je ta učenec vedel skoraj več kot jaz. Poleg zgodovine sem učila tudi srbohrvaščino, saj sem se med študijem v Srbiji dobro naučila jezika.«

»Na Osnovni šoli Polzela sem pripravljala vse proslave, pa tudi Veselo šolo, na kateri so polzelski učenci velikokrat dosegali dobre rezultate. Vsak pustni torek sem organizirala pustni sprevod otrok. Šli smo po Polzeli in v Šenek. Tudi učiteljice smo bile našemljene. Spodbudila sem šolsko kuharico, da je vedno spekla krofe.«

»Ko na šoli še ni bilo hišnika, je za vsa tehnična dela skrbela čistila Trezika. Pozimi je morala še pred poukom zakuriti, da so otroci prišli na toplo. Velikokrat so ji učenci pomagali naložiti premog v peči.«

»Ko pa je bila sezona obiranja jabolk, pa smo prekinili pouk in šli h komu, ki ni imel nikogar, in mu pomagali pri obiranju.«

»Nisem bila huda učiteljica. Otrok nisem tepla. Spominja pa se, da sem enkrat nekega učenca zaprla v razred, ker ni delal nalog, sama pa sem šla v zbornico. Ko sem prišla nazaj, sem na tabli našla sporočilo: ‘Nalogo opravil. Vas ni bilo, zato sem šel domov. Lep pozdrav.’«

»Spominjam se tudi učenca, ki je zelo grdo pisal. Ko sem enkrat prinesla nazaj popravljene kontrolne naloge, sem mu rekla, da njegove naloge pa nisem znala prebrati. Pa mi je rekel: ‘Kako da ne? Boste videli, da bom imel enkrat tajnico.’ In vem, da jo je potem res imel.«

»Dogodek, ki mi je ostal v spominu, je bil tudi sprejem v pionirje. Bilo je veličastno. Vedno smo se v pionirskih uniformah šli pokazat v polzelsko tovarno nogavic in Garant. Vsepovsod so nas lepo sprejeli in pogostili.«

»Večkrat smo šli na šolske izlete v Postojnsko jamo, živalski vrt … Enkrat je nekemu učencu opica vzela jopico in jo strgala. Spominjam se, kako je ta deček jokal, paznik je sicer jopico vzel opici, ampak je bila uničena. Ko smo se s teh izletov peljali nazaj z vlakom, smo morali vmes tudi presedati. Enkrat, med presedanjem, je eden izmed učencev izginil. Ko sem štela otroke, mi je eden manjkal. Ker je bil čas šolskih izletov, je bilo vse polno otrok in je verjetno ta deček pomotoma šel h kakšni drugi skupini. Ko smo začeli zbirati denar za vozovnico do prejšnje postaje, pa ga je naenkrat pripeljal tovorni vlak.«

»Spominjam se tudi, da se je nekajkrat zgodilo, da na vlaku ni bilo več prostora za otroke, vse je bilo zasedeno. Moj mož Lojze, ki je bil tudi učitelj, pa se je znašel in dal sprevodniku za špricer ali kakšno značko, ta pa jim je dovolil, da so šli sedet v prvi razred v kupeje. Tam pa je bilo dovolj prostora.«

»Med poletnimi počitnicami sem veliko let hodila na kolonije v Rovinj, Izolo in na Debeli rtič. Otroke sem učila plavati. Vedno pa so plavali v morju. Spominjam se, da smo šli za 14 dni, kar je bilo za otroke dolgo. Velikokrat so prejemali razna pisma od doma, v katerih so jih starši obveščali o aktualnih domačih dogodkih s pripisom, kako jih pogrešajo. Vendar pa to ni dobro vplivalo na otroke, saj so jokali in bili žalostni.«

»Vsako leto sem pripravljala prireditev ob prihodu kurirčkove torbice, ki je vsebovala pošto in razne čestitke slovenskih pionirjev Titu. 25. maja pa je bila štafeta mladosti. Vsa šola je šla ven na cesto in se postavila v špalir. Preden so pritekli s štafetno palico, so pripravili kulturni program. Ko je mimo pritekel nosilec štafete, je prebral pismo in predal štafeto naprej ter jo odnesel do naslednjega cilja.«

»Spominjam se, da smo velikokrat dobili obiske raznih inšpekcij. Nikoli nismo vedeli, kdaj bodo prišli. Enkrat smo nekaj šivali in ravno takrat je v razred vstopil inšpektor. Pa je bil začuden, ker šivamo. Rekel je, da je zdaj čas plastičnih prtičkov, mi pa šivamo. Takoj sem se znašla in mu odgovorila, da ženske v tovarni nogavic tarnajo, da ko pridejo dekleta v tovarno ne znajo niti šivanke v rokah držati. Zato šivajo. Inšpektor se je obrnil in šel iz razreda.«

»Za svoje delo sem bila pohvaljena, povabljena pa sem bila tudi k Titu. Leta 1979 sem se upokojila, kljub temu pa sem še nekaj časa honorarno poučevala v Šempetru in Braslovčah.«

 

Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.

Sprejem delegacij pionirjev Občine Žalec

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Helena Kronovšek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Helena Kronovsek, št. 1, pevski zbor, Wissiak Vlada

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Helena Kronovsek, št. 4, december 1951

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pustni sprevod po Polzeli

Comments are closed.