IGNAC ROMIH

ŽIVLJENJSKA POT IGNACA ROMIHA (rojen 1925)

 »Moja življenjska pot je zanimiva, polna težkih preizkušenj, a tudi veliko sreče mi je krojilo usodo. Okolica me pozna kot človeka, ki je vedno pripravljen pomagati. Predvsem pa sem vedno dobre volje in prijazen do vsakogar, ki ga srečam. Visokim letom navkljub sem vedno v gibanju, zato sem vitalen in bistrega uma.«

»Rojen sem doma, v vasi Brezje ob Slomu, pošta Ponikva, Občina Šentjur. Znan Slovenec iz tega kraja je bil škof Anton Martin Slomšek. Tu je bil očetov dom, mati pa je prišla iz Šmartnega pri Galiciji.«

»Oče je bil zaposlen kot železničar, doma pa so imeli majhno kmetijo z dvema kravicama. Staršema se je rodilo deset otrok, osem fantov in dve dekleti. Ker je bilo zemlje malo, so morali otroci kmalu zaslužiti za svoj kruh in sem tudi jaz že od sedmega leta dalje služil kot pastir pri kmetu v sosednji vasi.«

»To je pomenilo vstajati ob štirih zjutraj in najprej poskrbeti za živino, nato pa oditi peš v šolo v Šentjur. Po prihodu iz šole pa me je spet čakala živina. V Šentjurju sem končal pet razredov šole, nato sem šel v uk, da bi si pridobil poklic.«

»Najprej so me starši dali v uk h kovaču. Mojster je imel sedem otrok in me je, novega vajenca, uporabil kot varuško. Ko sem kot mlad fant po mesecu ali dveh ugotovil, da se tako ne bom ničesar naučil, sem kmalu opustil misel na kovaštvo in se šel učit čevljarske obrti k mojstru Viktorju Bevcu v Celje. To je bilo leta 1940. Pogodba za učenje je bila podpisana za štiri leta, a sem 10. 2. 1943 dobil vojaški poziv in bil mobiliziran v nemško vojsko. Zaradi okoliščin sem po hitrem postopku v Celju že januarja 1943 naredil pomočniški izpit.«

»Mobilizirane fante so Nemci najprej peljali v München, od tam pa v Francijo. Po usposabljanju, ki je trajalo osem mesecev, smo bili poslani na fronto v Cherbourg. Pozneje se je izkazalo, da je bil na razdalji približno enega kilometra tudi moj brat, a žal nisva vedela drug za drugega.«

»Aprila leta 1944 sem bil na fronti ranjen. Rane sem si zdravil do septembra 1944, ko sem bil razporejen za odhod na fronto v Rusijo. Tam je bil tudi že eden izmed mojih bratov. Na fronto so nas vojake z vlakom peljali mimo Maribora. Na mariborski postaji je prišlo do alarma ob zračnem napadu in ljudje so bežali v zaklonišče. Sam pa sem zbral pogum in namesto v zaklonišče pobegnil v Radvanje k drugemu bratu, se tam skril za nekaj dni, nato pa se po zvezi varno vrnil domov.«

»Oče se je nekaj dni po mojem povratku odločil, da bomo skupaj z bratom vsi trije v gozdu pripravili drva. Na poti v hosto nas je ustavila nemška patrulja. Po srečnem naključju so nas samo izprašali, ne pa tudi legitimirali. Meni bi se kot ubežniku iz nemške vojske lahko slabo pisalo. Naslednji večer sem se tako odločil, odšel na zbirno mesto v Jurklošter in se priključil Tomšičevi brigadi.«

»Med vojno sem nekajkrat ušel smrti ali ujetništvu.«

»V bližini Moravč se je naša brigada, obkoljena zaradi izdajstva, bojevala z belogardisti. Tam so mi nasprotniki v bitki uničili dva mitraljeza, sam pa sem ostal nepoškodovan. Tako se je kot koristno izkazalo usposabljanje v nemški vojski, saj sem zaradi tega imel dosti več znanja, kako varovati samega sebe.«

»Ob drugi priliki je bila pri Novi Cerkvi nastavljena vaba, češ da bi se partizanom priključil neki fant. S soborcem iz brigade sem bil poslan ponj. Domači so naju poskušali oba partizana poslati k fantu, skritemu v kleti, a sem se temu uprl. Moj tovariš je tako odšel v klet, sam pa sem ostal zgoraj na straži in ob krušno peč odložil puško ter nahrbtnik. Vpadla je nemška patrulja in medtem ko so Nemci zasegali nahrbtnik in puško, sem pobegnil skozi okno in med streljanjem tekel do gozda. Za hrbtom se mi je razletela granata, a sreča je bila spet na moji strani in sem jo odnesel brez poškodb.«

»Po okupatorjevi kapitulaciji 9. 5. 1945 se je Tomšičeva brigada z Wehrmachtom borila še v Železni Kapli, nato pa smo odšli preko Celovca na Poljane, kjer je bila zadnja bitka 19. 5. 1945. V bitki zajete ujetnike so pozneje odpeljali v kasarno v Maribor.«

»Pred koncem služenja me je pot vodila še v Samobor, pa vse do Banata, kjer sem zbolel za tifusom in ko je bilo najhuje, sem tehtal samo 39 kg. Z dobro oskrbo mi je življenje rešil sanitejec, gospod Franc Rojnik iz Grušovelj, ki mi je kot rojaku poskušal zagotoviti čim boljšo oskrbo glede na možnosti.«

»V Tomšičevi brigadi sem ostal do 6. 4. 1947, ko sem bil demobiliziran. Leta 1948, ob političnih krizah, pa sem bil ponovno vpoklican še dvakrat po tri mesece (Trst). Zdaj sem vojni veteran.«

»Po vrnitvi domov sem se za dve leti zaposlil v Železarni Štore. Med tem časom sem spoznal bodočo ženo, se 15. 5. 1948 poročil in preselil k ženinim na Vransko. Doma smo v povezavi s Kmetijsko zadrugo imeli sodarsko obrt (sodarsko pinterijo), zato sem se ob delu v železarni ukvarjal še s tem. Kaj kmalu pa sem se zaposlil kot skladiščnik v Kmetijski zadrugi.«

»V zakonu se mi je rodil sin, posvojeno hčer pa sem izgubil v prometni nesreči.«

»Iz Kmetijske zadruge me je delovna pot za štiri leta vodila še v Usnjarno na Vranskem, ob tem pa sem doma odprl še gostinsko obrt v Ločici pri Vranskem, Ločica 1 se je tam reklo. Posebno zanimivo je, da sem zapisan kot prvi zasebni gostinec v žalski občini, šele za mano je znani gostinec Intihar iz Levca. To je bilo leta 1964.«

»No, z naslednjo zaposlitvijo pa je spet povezano naključje. V moj bife sta popoldne na kavo prišla predsednik Turističnega društva Vransko, s katerim sva tudi sicer lepo sodelovala, in neki Nemec, ki je iskal 60 ljudi za delo v Nemčiji. Menila sta, da bi v gostilni lahko poznali veliko ljudi, zato sta me prosila za pomoč. V kratkem je zbral 30 ljudi, skupini pa sva se priključila še jaz in sin, pozneje pa še žena. V Nemčiji sem delal pri izgradnji avtocest. Delo je potekalo skozi ves dan, včasih tudi ponoči. Spomnim pa se, da so bili šefi zelo dobri do mene in nasploh do Slovencev.«

»V tujini sem ostal deset let, do 20. 10. 1978. Takrat sem se vrnil v domovino in na Polzeli kupil hišo, v kateri živim še danes. Za šest mesecev sem se zaposlil še v Garantu, nato pa pri obrtniku Izidorju Podlesniku dočakal upokojitev. V pokoju pa ne mirujem. Kot mravljico me je videti pri raznih delih okrog hiše.«

»Vseskozi sem veliko delal, zahvaljujoč se dobremu zdravju pa je moje življenje vendarle lepo potekalo. Imel sem veliko sreče, dostikrat gledal smrti v oči in ji tudi ušel.«

»Največkrat se spomnim strogih, a pravičnih staršev in dogodkov med vojno, predvsem tistega pri Novi Cerkvi. V lepem sožitju živim s sinom, snaho in vnuki. Vedno pa se razveselim tudi obiskov pravnukov.«

»In če sprašujete, kako dočakati visoko starost: umreti pač ne smeš!«

 

Po pripovedovanju zapisala Jana Kasesnik.

Ignac Romih

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ignac Romih

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ignac Romih

Comments are closed.