IGOR VERDEV

Igor Verdev (rojen 1969)

SESTRELITEV »LETEČE TRDNJAVE« B-17F-5-BO, 19. 3. 1944

»Za boljše razumevanje dogodka naj najprej predstavim enoto, ki ji je sestreljeno letalo pripadalo, in njene naloge.«

»Letalo je pripadalo 15. zračni sili vojske Združenih držav Amerike, ki je bila del strateškega, bombniškega letalstva. Enota je bila ustanovljena v Severni Afriki, točneje v Tuniziji, 1. 11. 1943. Že naslednji dan je začela bojno delovati. Delovala je na področju sredozemskega operacijskega območja, kamor so spadali tudi naši kraji. Po osvoboditvi južne Italije se je enota preselila tja, poveljstvo je imela v Foggi. Njen namen je bil razbremeniti 8. zračno silo, ki je delovala iz Velike Britanije, zanjo so bili sredozemski cilji tudi preveč oddaljeni. Glavne naloge so bile: uničenje naftnih polj v Romuniji, ki so nemškemu Reichu dajala okoli 35 % potrebne nafte, uničenje letalskih tovarn in letališč, transportnih komunikacij in vojaških ciljev na tleh. V zračnih napadih je enota odvrgla 303.842 ton bomb, in sicer na cilje v devetih državah, ki so jih napadli v 148.955 bojnih poletih. Naloge je opravljala uspešno, žal pa pri tem izgubila 3364 letal in 21.671 ljudi. Sem so všteti padli, ranjeni in pogrešani letalci.«

»Letalo, o katerem je govora, je bil težki, štirimotorni bombnik B-17F, tako imenovana leteča trdnjava. Bombnik je bil zgrajen v tovarni Boeing in je bil predan vojski 12. 7. 1942. Poganjali so ga štirje 1380-konjski motorji, dolg je bil skoraj 23 metrov, razpon kril malo manj kot 32 metrov, neobremenjen oziroma prazen pa je bil težak več kot 15 ton. Njegova serijska številka je bila 41-24405, poimenovan pa je bil ‘Dark eyes’. Posadke so namreč ljubkovalno poimenovale svoja letala, ta je torej dobil ime ‘Temne oči’. Morda po temnih očeh dekleta pilota ali koga drugega … Tega verjetno ne bomo izvedeli nikoli. Bombnik je letel na 80 bojnih poletih in bil tudi že poškodovan. Vsaj eden od motorjev je bil že zamenjan. Bojna poškodba, morda kakšna druga okvara. Nekateri od teh bojnih poletov so bili tudi nad nekdanjo Jugoslavijo. Tudi nad Mariborom, za katerega se ve, da je bilo najbolj bombardirano in posledično poškodovano mesto na območju nekdanje Jugoslavije. Strateško je bilo to za Nemce zelo pomembno mesto. Žal je bil 80. bojni polet tega letala zanj in za njegovo posadko tudi zadnji.«

»Posadka, ki je tisti dan letela na omenjenem letalu, je štela 10 mož, kar je bilo standardno za ta tip letala. Posadke niso vedno letele na istem letalu, pa tudi stalne niso bile. Včasih je bilo katero v okvari, nadomestiti je bilo treba padle ali ranjene člane kakšne druge posadke… Kakorkoli že, 19. 3. 1944 so se na ‘Temne oči’ vkrcali naslednji letalci:

  • pilot Herman S. Lavine,
  • kopilot Arthur L. Hyatt,
  • navigator George J. Seamans,
  • bombardir Louis M. Boehm,
  • letalski inženir oz. zgornji strelec Micheal A. Croccia,
  • radiooperater oz. strelec Harold E. Hansen,
  • spodnji strelec Virgil Lazar,
  • stranska strelca Oscar Rome in Kenneth C. Cook ter
  • zadnji strelec Robert R. Cary.

 

Prvi štirje so bili častniki, preostalih šest podčastniki. Glede na to, koliko je bilo strelcev, lahko slutimo obrambno, ognjeno moč tega letala. Ta je bila na ta dan sestavljena iz 12 težkih mitraljezov znamke Browning, kalibra 12,7mm (50 BMG). Zdaj vemo, od kod naziv ‘leteča trdnjava.’«

»In kaj se je dogajalo 19. 3. 1944 z omenjeno posadko in letalom? Vsega zagotovo ne bomo izvedeli nikoli. Kar pa se ve in bom zapisal, je bilo mogoče razbrati iz uradnih ameriških arhivov in nekaterih drugih virov, objavljenih na svetovnem spletu in v literaturi.«

»15. zračna sila je bila razdeljena na manjše enote. Prevajati nazive teh enot je precej nehvaležno delo, pa vendar. Naše letalo je bilo v sklopu 15. zračne sile (Army air Force), dodeljeno v 5. bombniško krilo (Bomb wing), 2. bombniška skupina (Bomb group), 96. bombniška eskadrilja (Bomb squadron). Bazo je imelo v južnoitalijanskem mestu Amendola, od koder je tudi vzletelo.«

»19. 3. 1944 je bil predviden napad na tovarno krogličnih ležajev v mestu Steyr v Avstriji, to je bila misija št. 163. Posadke so se zbrale na predpoletnem posvetu ob 7.45, ob 8.50 so se odpeljale do letal, ob 9.50 se je začel postopek vzleta, poleteli pa so ob 10.00. Naše letalo je bilo natovorjeno z 12, približno 250 kilogramov težkimi snopi zažigalnih bomb. To so bile nekakšne prednice kasetnih bomb, kakršne poznamo danes. Vžigalniki so bili nastavljeni tako, da bi se snopi razleteli na višini 2000 m in bi zažigalne bombe zasule cilj. Tri tone magnezija in termita je poletelo na krovu našega letala na višino 2000 m, kjer so se letala združila v formacijo, nato pa dvignila na 7660 m. To je bila višina, določena za polet proti cilju. Za napad naj bi se letala rahlo spustila in ga izvedla z višine 7500 m. Na tem poletu so jih za zaščito spremljala lovska letala P-38 Lightning in P-47 Thunderbolt, ki pa kljub dodatnim rezervoarjem za gorivo pod krili niso imela dovolj velikega dosega, da bi jih lahko ščitila vso pot. Pot proti cilju ni bila ravna črta. Verjetno je iz taktičnih razlogov potekala na relaciji Amendola (Italija) – jezero Varna (Bolgarija) – Bosanski Novi (Bosna) – jezero Atter (Avstrija) – Wels (Avstrija), kot začetna točka napada (IP), nato pa proti cilju. S točke IP se smer napada ne spreminja več. Ker pa je bil primarni cilj Steyr pod oblaki, so za napad izbrali sekundarne cilje. To sta bili letališči v Gradcu in Celovcu. Letala bi se po napadu morala vračati na relaciji Trieben (Avstrija) – Nabrežina (Italija) – Amendola (Italija).«

»No, naše letalo do cilja žal ni prišlo. Nekje nad našimi kraji je bilo zadeto. O tem so očividci s tal povedali marsikaj, jaz teh pričevanj nimam in jih ne morem navajati. Navedem pa lahko tisto, kar so na zaslišanju po pristanku povedali očividci z drugih letal. Sicer se vseh pet pričevanj v detajlih razlikuje, uradno pa velja, da je bilo letalo sestreljeno z raketo zrak zrak, ki jo je izstrelil nemški lovec Messerschmitt Bf-109 G-6. Pripadal je enoti 2./JG 53 Pik-As, ki je bazirala v severni Italiji, po vsej verjetnosti v kraju Maniago. Pilotiral ga je nemški letalski podčastnik Hermann Kleinschmager. Stvar sicer ni zagotovo potrjena, je pa zelo verjetna oziroma točna, saj ameriški in tudi nemški viri navajajo iste koordinate sestrelitve, enake tipe letal, razlika nastopi le pri navedbi časa sestrelitve. Kleinschmager je sestrelitev vpisal ob 13.08, Američani pa ob 13.41. Torej 33 minut razlike. Je bilo to zaradi bojnega meteža, nepazljivosti … Ne vem. Za ilustracijo naj navedem, da Američani sestrelitev našega letala v nekaterih dokumentih vodijo v Avstriji. Nedoslednost torej. Poročnik Moses A. Rosenbaum, ki je bil navigator v sosednjem bombniku, pa navaja kot čas sestrelitve 13.07. Torej samo minuto razlike od Nemca. Glede na vse navedeno je Kleinschmager dejansko sestrelil naš bombnik. Za Kleinschmagerja je bila to njegova prva in edina zračna zmaga. 2. 4. 1944 je bil sestreljen, ko je napadal ameriški bombnik B-24, tako imenovani liberator, vzhodno od Ljubljane. Kar se tiče sestrelitve z raketo, je stvar zelo verjetna, saj je na fotografijah letal Kleinschmagerjeve enote marca 1944, jasno videti nameščene lanserje raket. Te so bile sicer precej nezanesljive, saj se je pogosto zgodilo, da so poškodovale ali pa kar sestrelile letalo, ki jih je lansiralo. Še bolj kot fotografija nemškega lovca pa v prid sestrelitve z raketo govori dejstvo, da je preživeli letalec, bombardir Louis M. Boehm, po vojni narisal skico sestrelitve, v kateri je jasno označil eksplozijo rakete, ki jo sicer v zapisniku zaslišanja obveščevalcev, navaja tudi poročnik Oliver O. Thigpin, pilot enega izmed bombnikov, ki so skupaj z našim letalom leteli v formaciji. Skico, ki jo je narisal Boehm, mi je posredoval njegov sin in je v mojem arhivu.«

»Sestrelitev sta preživela dva letalca. To sta bila bombardir Louis M. Boehm in pa strelec Kenneth C. Cook. Ko je bilo letalo zadeto, je ogenj najprej zajel levo krilo. Po izjavi ameriških prič je bilo letalo še vedno vodljivo in je bilo dovolj časa, da bi ga lahko letalci zapustili in se rešili s padali. Zakaj tega niso storili, ko se je letalo šele rahlo spuščalo in se oddaljevalo iz formacije, ne bomo izvedeli nikoli. Morda so bili poškodovani, mrtvi … To lahko le ugibamo. Navedem lahko le to, kar mi je v pismu povedala vdova, gospa Boehm, to pa je povzela po pripovedi svojega moža. Ko je raketa eksplodirala, je bilo letalo močno poškodovano. Po hrbtu je bil poškodovan njen mož, bombardir Boehm, prav tako tudi navigator Seamans. Ta dva sta bila skupaj v nosu letala. Seamans si ni mogel več pomagati sam, bil pa je še živ. Boehm mu je nadel padalo in ga vrgel iz letala, nato je letalo zapustil še sam. Seamans žal ni preživel, Boehm pa si je pri pristanku poškodoval še nogo. Zaradi ran, ki jih je dobil ob eksploziji, je imel težave vse življenje. Ne vem, ali so bile te težave zdravstvene narave, vsekakor pa jih je imel na potovanjih z letalom, saj so delci rakete, ki so mu ostali v telesu, redno sprožali detektorje kovin na letališčih. Tako mi je zatrdil njegov sin, s katerim sva v stiku. Nemci mu jih namreč niso operativno odstranili, pozneje pa se za to ni odločil. Ko je Boehm doskočil, naj bi ga zajela dva nemška vojaka, ki sta bila z motorjem. Pokazala naj bi mu tudi Seamansove razpoznavne ploščice. Lahko bi bilo verjetno, da sta jih vzela kot spominek, saj je Seamans na poročilu nemške policije naveden kot nepoznan mrlič. Očitno razpoznavnih ploščic ni več imel … Boehm tudi navaja, da naj bi proti njemu šli ljudje, ki so sestreljene letalce vračali v njihove baze. Očitno je s tem mislil partizane. Ne navaja pa, koliko naj bi jih bilo, in ali so se bližali, ko je že doskočil. Naj bi se obrnili in odšli, ko so videli nemška vojaka na motorju. Ta vojaka naj bi Boehma potem kazala nekim dekletom ob cesti in se hvalila, kako sta ga ujela. Boehm je dobro razumel nemško, saj so njegovi predniki prišli v ZDA iz Nemčije. Očitno se je z vojaki tudi pogovarjal do takrat, ko so ga izročili oficirju. Ta ga je med drugim vprašal, zakaj se ni vrnil v Nemčijo, da bi se boril za Hitlerja, saj je Boehm (Böhm) lepo nemško ime.«

»Boehma in Cooka je uradno zajel 48. oklepni polk v Celju in poslana sta bila v ujetniška taborišča. Oba sta vojno preživela in bila po njej demobilizirana. Cook je umrl 11. 4. 1964, Boehm pa 21. 4. 2007. Preostalih osem članov posadke je bilo pokopanih na pokopališču v Andražu do novembra 1946, ko so bili prekopani in poslani v Beograd. Od tam so bili njihovi posmrtni ostanki prepeljani v ZDA, razen dveh. Cary in Croccia sta pokopana na ameriškem vojaškem pokopališču v Firencah.«

»Letalo je razpadlo že v zraku, potem ko so deli padli na tla, je delno zgorelo, kar pa je ostalo, so ljudje porabili za vse mogoče namene. Na srečo se je nekaj delov ohranilo in na podlagi enega izmed njih sem pravzaprav ugotovil, za kateri tip letala gre. Američani so namreč uporabljali dva tipa težkih štirimotornih bombnikov v Evropi. To sta bila B-17, »leteča trdnjava«, in B-24, »osvoboditelj«. B-29, »super trdnjava«, ki je bil tudi štirimotorni bombnik, pa je letel izključno na Pacifiku in ga v Evropi med vojno ni bilo. Obstajala je torej dilema, za katerega od dveh tipov letal gre? Po najdbi tega dela je bilo očitno, da je bil sestreljen B-17, poznan je bil datum in zgodba se je začela razpletati. Ni pa še končana. Želel bi si pridobiti fotografijo tega letala, vendar za zdaj ni nobene poznane. Isto velja za posadko letala. Imam sicer fotografijo, na kateri je bombardir Boehm s posadko, vendar ne morem potrditi, da gre za posadko, ki je bila sestreljena pri nas. Fotografirani so namreč pred letalom B-24, in to me moti. Morda je Boehm fotografiran s kakšno drugo posadko, saj te, kot sem omenil že na začetku, niso bile vedno stalne in na istih letalih.«

»Vse navedbe, ki sem jih podal, temeljijo na uradnih dokumentih, na pisnih virih priznanih avtorjev in na navedbah preživelega letalca oziroma njegove vdove in sina. Tako jih lahko štejemo kot točne.«

»Vse bralce, ki bi morda posedovali kakšen del z našega sestreljenega letala, pa prosim, če mi lahko to sporočijo, da bi si ga prišel ogledat in ga fotografiral. Vse to v smislu nadaljnjih raziskav tega dogodka. Včasih lahko na videz nepomemben, majhen delček pove veliko. Kontaktirate me lahko na telefon 031 382 386 ali elektronski naslov liberator@siol.net

 

Igor Verdev

Bombardir, poročnik Louis M. Boehm s posadko. Ne morem potrditi, da je na fotografiji dejansko posadka, ki je bila sestreljena 19. 3. 1944 v Andražu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Podoficir Hermann Kleinschmager, ki je verjetno sestrelil bombnik B-17 v Andražu. Pod krilom Messerschmitta Bf-109 G-6 se jasno vidi lansirna cev za rakete.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ostanki sestreljenega letala v Grebenskem gozdu

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ameriško poročilo o pogrešani posadki

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Boeing

Comments are closed.