IVAN (ANZEK) KOLŠEK

Ivan (Anzek) Kolšek (rojen 1934)

»Rodil sem se leta 1934 v kmečki družini na Polzeli kot najstarejši otrok petčlanske družine Kolšek (brat Franci, sestra Micika). Odraščal sem na kmetiji in vse do poroke pomagal staršem. Po končani osemletki na Polzeli sem obiskoval podaljšani pouk gimnazije.«

»Po šolanju sem delal doma na kmetiji do vpoklica na služenje vojaškega roka. Dve leti sem služil vojaški rok v Banjaluki. Leta 1957 sem se vrnil domov in pomagal mesarju Cimpermanu. V mesariji, ki je bila takrat pri Cizeju (gostilna), sem prodajal meso. Moj nadrejeni je bil Polzelan, gospod Švajger.«

»Nekega dne je prišel v mesnico upravnik Zadruge, gospod Fonda, in me nagovoril, naj pridem v službo v Zadrugo. ‘Zate ni sekira,’ je dejal. Leta 1957 sem se zaposlil v Kmetijski zadrugi na Polzeli. Uprava Zadruge me je takoj poslala na tečaj v Vrbje, kjer sem dobil naziv ‘šef strojnega parka’.«

»Ko sem prišel v službo, je imela Zadruga dva traktorja. S traktorji je Zadruga delala usluge kmetom. Kmalu je od države dobila deset, nato štiri in še devet traktorjev. Skupaj jih je bilo 25. V Zadrugi smo delali za plačilo usluge kmetom. Škropili smo hmelj, sadje (zaščita pred boleznimi). Na Polzeli je bilo veliko sadnih dreves. Škropljenje sadja je bila obvezna zaščita proti ameriškemu kaparju. Spomnim se, da so kmetje zaščito zelo upoštevali. Jeseni za sadje, od maja dalje za hmelj. Traktoristi so se na delo odpravili vedno v popolni zaščitni opremi: kapuca, očala, zaščitna obleka, škornji, rokavice. Delo so opravljali vedno po mojih navodilih. Kljub strogim navodilom je enkrat prišlo do zastrupitve traktorista. Zadruga se je sčasoma posodabljala. Pridobili smo kombajne za žetev žita. Država z zakonom ni dovolila zasebnih traktorjev, ker je želela združitev zemlje, združitev kmetov (t. i. kolhoze in solhoze). Do združitve ni prišlo, saj so se kmetje temu odločno uprli. Uspelo jim je, ostali so samostojni.«

»Novo določilo države je bilo, da ima lahko kmet le deset hektarov zemlje. Kar je bilo več, je država odtujila, in ta zemlja je postala državna. Kmetje so postali člani Zadruge in sčasoma so dobili tudi dovoljenje, da si lahko nabavijo lasten traktor. Kmetijska zadruga ni več potrebovala traktorjev in jih je razprodala. Še naprej pa je opravljala usluge s kombajni, umetnimi gnojili, prodajo semen … V Zadrugi sem služboval od začetka in vse do konca izpolnitve delovne dobe.«

»Seveda sem se vmes tudi zaljubil in se poročil s Stanko, ki sem jo spoznal v Andražu. Na njenem domu sem si ustvaril družino. Rodila sta se mi dva otroka, sin Tomaž in hči Polona. Zdaj uživam z ženo Stanko v razširjeni družini s sinom Tomažem, snaho Barbaro in z vnukinjama Ano in Vido. Polona si je ustvarila družino v Radovljici. Oktobra 2015 bova z ženo proslavila 50 let poroke. Kako hitro je minilo. Zanimivo, da se še živo spominjam dogodkov iz otroštva.«

»Hodil sem vedno tepežkat grofa in grofico v Šenek (28. decembra, na dan nedolžnih otročičev). ‘Šip šap, danes je tepežni dan, v denarnico poglejte in dinarčke dejte,’ sem zdrdral. Prijazna grofica mi je največ dala. Spomnim se, da sem z vaškimi otroki tekel na Komendo gledat, kam bo padel avion, ki so ga Nemci zadeli v Medlogu. Štirje pobi smo bili prepričani, da je padel v Slatine. Padel je pod Goro Oljko. Tudi tam sem bil. V Komendo nisem hodil. Kje pa, saj nisem imel časa. Na kmetiji je vedno čakalo delo. Po vojni pa smo se pobi včasih šli tja lovit in skrivat. Hm, to je pa res! V kloštru je bila enkrat na leto maša. Parinov kočijaž nas je peljal na mašo, da smo ministrirali. Še danes slišim topotanje konj po tlakovcih v podvozu v graščino. Tako se mi je zdelo imenitno. Oče je nekoč odšel z vlakom na evharistični kongres v Ljubljano. Bil sem ponosen nanj. Ko se je vračal, sem ga čakal pri Cvenku ob Komendi. Ja, še tega se spominjam, da so mi doma po drugi svetovni vojni kupili kolo. Sam sem si kupil motor. Pa prepeval sem 15 let v moškem pevskem zboru, ki ga je vodil gospod Milan Gerželj.«

 

Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.

Ivan Kolšek

Comments are closed.