JAKA JERŠIČ

Mar 01, 2017

Jaka Jeršič (rojen 1939)

Moji spomini na gledališče

»Spomini so romanje v preteklost. So vesele, včasih tudi žalostne slike iz naše mladosti. Odlično je, če se ima človek česa spominjati. Dobro je, da lepi spomini ostanejo, grdi pa gredo v pozabo.«

»Moji spomini segajo daleč nazaj v šestdeseta leta, ko sem peš po prašni cesti prišel na Polzelo. Moj prvi delovni dan je po osmih urah končno minil. Popoldne sem prespal, zvečer pa sem šel na sprehod po Polzeli. Oh, groza, kakšen dolgčas. Gostilna me ni zanimala, mojo radovednost je vzbudil kulturni dom, saj so mi povedali, da tu uspešno deluje gledališka skupina. S to dejavnostjo sem imel nekaj izkušenj iz kranjskega gledališča. Stopil sem na oder med igralce, ki so pripravljali igro Deseti brat. Suflerka Slava, ki je poleg režiserja Ivana imela glavno komando, mi je takoj v roko porinila vlogo Krjavlja, češ da sem za to osebo ravno prave postave, in mi strogo povedala, da imam na razpolago samo dva dni časa, da se naučim besedilo na pamet, ker je že v nedeljo prva predstava.«

»V nedeljo pred predstavo sem doživel še eno presenečenje. Eden izmed igralcev je na oder s štrikom privlekel živo kozo. Zelo sem se potrudil za njeno prijateljstvo, kajti od tega je bil odvisen uspeh moje vloge. Malo me je začudeno gledala, ko sem ji spremenil ime. Zdaj je bila Dimka, jaz pa prijazen Krjavelj. Vse je bilo v najlepšem redu, Dimka mi je jedla travo kar iz roke. Predstava je kar dobro potekala. Tu pa tam se je besedilo ustavilo, kar je spretno rešila suflerka Slava, ko je manjkajočo besedo povedala kar na glas. Največja atrakcija predstave je bila pa koza.«

»Uboga Dimka ni bila vajena umetniškega nastopa. Narobe je bilo že to, da sem jo zaradi večjega učinka na oder pripeljal v temi. Naenkrat pa so se prižgale reflektorske luči in zgodilo se je nekaj strašnega – ubogi kozi so popustile vse naravne zavore. Zgrabila jo je panika, s ta zadnjo se je obrnila v dvorano in se pošteno polulala in pokakala v prvo vrsto dvorane. Ocena publike je bila odlična, bila je najbolj naravna.«

»Ne samo koza, tudi igralci smo igrali svoje vloge strogo zares. Režiser ni maral blefiranja. Poljubi so morali biti res poljubi na žnable. Rezultat je bil, da so se igralci in igralke res zaljubili in pozneje tudi poročili. Prišlo je celo do resnega krvavega pretepa med igralcema, ki sta bila tudi v igri zaljubljena v isto dekle. Spomnim se, da je igralec v neki drugi skupini igral župnika in postal res župnik. Neki igralec je v prvem in drugem dejanju odlično igral pijanca … Zelo narobe je bilo v tretjem dejanju, ko bi moral biti trezen.«

»Na gostovanja v sosednje kraje smo se peljali kar s kolesi. Ko smo prišli v vas, smo se razkropili na vse strani, si tako izposodili odrsko opremo in jo znosili na oder. Najraje smo imeli velike čebre z oleandri. Tri drevesa, ena miza in štirje stoli, pa smo igrali igro, včasih kar pod kozolcem. Obenem smo naredili reklamo, da je bila dvorana nabito polna.«

»Vaje za igro so bile predvsem pozimi. Dvorana pa je bila mrzla, kot ledenica. V kotu je stala okrogla plehnata peč, ki je bila narejena iz kovinskega soda. Premoga je za tako požrešno peč kmalu zmanjkalo. Kaj zdaj? Kje dobiti kurjavo? ‘Premog imamo pred nosom,’ sem rekel, ‘samo ponj je treba iti.’ ‘Kam??? Kje je ta premog?’ so zavpili igralci. ‘Čez cesto pred blokom je velik kup premoga,’ sem rekel ves navdušen. Treba se je bilo znajti. Ko so v blokovskih oknih ugasnile luči, smo vzeli ajmar in šli rabutat. Tako smo si greli.«

»Zelo toplo pri srcu nam je bilo, ko smo bili povabljeni na srečanje najboljših slovenskih gledaliških skupin na Jesenice. Ko smo prišli tja, nas je sprejela pleh muzka z županovo zdravljico. Bili smo tako presenečeni, da smo komaj znali povedati, kje je Polzela in da igramo kriminalko Mišolovka. Šele na Vršiču, kjer smo imeli razgovor, smo lažje zadihali.«

»Časi so se spremenili. V borbi za preživetje je vedno manj časa za ljubiteljsko dejavnost. Kljub temu se še najdejo ljudje, ki so pripravljeni žrtvovati večer pred televizorjem za naporne vaje na odru.«

»Vase zaprtost današnjega človeka teži k izpovedovanju skozi gledališko igro in razkazovanju talentov vsakega igralca, njegovo plačilo pa je aplavz na koncu predstave.«

Zapisal Jaka Jeršič.