MARIJA BALOH

MARIJA BALOH (rojena 1926)

V Desiniću na Hrvaškem se je 17. 1. 1926 rodila Marija, četrti otrok osemčlanske družine Jurak.

Oče in mati sta kmetovala. Živeli so skromno, a imeli so se radi. Otroci so staršem pridno pomagali, odraščali in se redno vračali v družinsko gnezdo. Mnogokrat jih je oče z odprtimi rokami pozdravil na domačem dvorišču. Hvaležni otroci so ju večkrat,  posebno brat, razbremenili plačila položnic ali jima prinesli kakšen priboljšek.

Šestnajstletna Marija je prvič prišla na Polzelo kot obiralka hmelja h kmetu Bizjaku, po domače k Ton’. Naslednja leta je imela svojo skupino obiralk hmelja, ki jih je pripeljala na kmetijo Bizjak. Bila je pridna in zanesljiva. Pri Bizjakovih so potrebovali služkinjo in Marija je ostala na Polzeli. Skrbela je za krave, konje, delala v gozdu in na polju. Njena skrb so bila zunanja dela.

V bližini Bizjakove kmetije se je pri Kralju (Terglavčku po domače) učil za čevljarja mlad fant Kondi. Pogledoval je za Marijo. Marija je takoj v njem spoznala dobrega fanta. Ljubezen mu je vračala.

Nekega dne so dekleta bila na polju. Pripeljal je tovornjak in dekleta so dobila ukaz, da morajo tisti trenutek oditi v delovno brigado. Niso imela časa, da bi se umila in preoblekla. Umazane in prepotene so odpeljali na železniško postajo v Celje in  nato z vlakom v Beograd. Brigadirke so gradile cesto v težkih pogojih. Bile so večkrat lačne, žejne, umazane. Težko je bilo.

Kondi je Marijo čakal. Imel jo je neizmerno rad, zelo zelo se je zanjo bal.  »Moj Kondi mi je v brigado vsak dan pisal in me prišel celo obiskat,«  je ponosno povedala Marija. Bil je dober fant in dober mož. Leta 1955 sta se poročila.

Kondi se je zaposlil v tovarni nogavic kot kurir oziroma vratar. Imeli so ga radi. Svojo nevesto je želel popeljati pred matičarja z avtomobilom. Prosil je predpostavljenega v tovarni nogavic. Dovolili so mu, da ju šofer s tovarniškim avtomobilom pelje le k civilni poroki. Cerkveno sta opravila kasneje sama.

Nekaj časa sta stanovala kot podnajemnika pri družini Venek na Polzeli. Nato sta kupila staro dotrajano hišo na Bregu.

»Res je bila dotrajana,« se spominja Marija. »Ko je dimnikar čistil dimnik, se mu je udrla streha in pristal je najprej v kuhinji in nato še zaradi trhlih tal v kleti.«

Zakonca Baloh sta hodila v službo, varčevala in obnavljala hišo, sobo za sobo. Marija je skrbela za kure, zajce, prašiče. Ko sta želela narediti vrt, sta morala navoziti najprej zemljo. Na Polzeli sta jo dobila in pripeljala domov. Ni bilo lahko. Zmogla sta, ker sta se imela rada.

»Lepo je bilo moje življenje,« je večkrat dejala Marija. Družina se je povečala. Najprej s hčerko Silvo in nato še z Vlasto. Hčerki sta bili pridni, pomagali sta staršem. Petnajstletna Silva se je po končani osnovni šoli zaposlila v tovarni nogavic in si kasneje ustvarila družino z možem Jožetom. Vlasta je postala trgovka in si pri mami Mariji ustvarila družino z možem Dragom.

Marija je ponosna na  svoje vnuke: Boštjana, Natašo, Nino in Lavro. Vse štiri je pazila in jih razvajala. Ima pa tudi pravnuka Liana.

Mnogokrat pohvali svoja zeta. Jože, Silvin mož, je vestno skrbel za svojega tasta, ko je ta leta 1985 zbolel in nato čez tri leta umrl. Drago, Vlastin soprog, pa skrbno pomaga svoji tašči, ko ga potrebuje.

Vsak dan ob pol devetih zjutraj Silva obišče mamo in skupaj s sestro Vlasto pokramljajo ob kavici. Če hčerki ne moreta, ju nadomestita pri jutranji kavi zeta.

Olga Hočevar

Družina Baloh, Kondi, Marija, Silva in Vlasta

 

Marija s prijateljicami

 

Marija s sodelavkami v Tovarni nogavic Polzela oblikovanje nogavic

Comments are closed.