
MARIJA GERŠAK
Marija Geršak (rojena 1932)
»Bilo nas je pet otrok; štirje fantje in jaz. Po domače se je pri nas reklo pri Jajčnk. Kot otrok sem živela na kmetiji in poročila sem se prav tako na kmetijo. Živeli smo v stari kmečki hiši v Založah, imeli smo hesco, hišo, kamro in velikega psa v lopi, ki nas je čuval. Bil je zelo hud, samo ušesa je postavil pokonci, pa si nihče od tujcev ni upal čez vrata.«
»Imeli smo veliko kmetijo, ukvarjali smo se s hmeljem in kravami.«
»Med vojno sem hodila v nemško šolo, spominjam se, kako dober mlečni riž sem jedla takrat. Takrat so prišli vojaki iz ruske vojske na okrevališče, tako Rusi kot tudi Nemci so bili, in so v cerkvi na koru po nemško peli.«
»Spominjam se, kako so mi v šoli takrat dovolili, da sem zadnje pol leta v zadnjem razredu lahko ostala doma, da sem lahko pomagala mami pri kmečkih opravilih, takrat očeta več ni bilo. Starejši brat je šel v šolo v Kočevje, in sicer za živinozdravnika, potem se je preusmeril in postal zaščitni inženir.«
»Moja mama so bili zelo strogi, vsako jutro pred poukom so mi spletli kite, nato so mama šli v hlev, mi pa smo se oblekli. Ko smo prišli do kapele, so nas mama vprašali, če smo kaj molili. Pa smo rekli, da smo pozabili, in smo morali iti nazaj v hišo klečat ter molit. To je bilo treba narediti vsak dan pred poukom.«
»Ko sem bila stara 12 let, sem izgubila očeta. Ponj so domov prišli Ukrajinci in ga doma tudi ustrelili leta 1944. Zgodba je naslednja: k nam so prišli po jabolka, takrat so bili na dopustu v Novem Kloštru. In ko so se s celo košaro jabolk vračali nazaj v klošter, so jih ujeli partizani. Verjetno so mislili, da jih je oče izdal. Takoj naslednji dan so naredili akcijo in prišli ponj, nekdo ga je s kopitom udaril po glavi, nato pa so ga na Brdovškovem klancu tudi ustrelili. Vse to smo gledali štirje mali otroci izza vogala hiše in jokali. Spominjam se velikih šnelfajeric, ki so že bile nabite.«
»Z mamo smo ostali sami. Ukvarjali smo se s kmetovanjem, dokler ni bilo traktorja, smo se ukvarjali pretežno s sadjarstvom, imeli smo zelo veliko jabolk. Sadjarstvo je šlo iz roda v rod. Iz sadja smo delali marmelado, prešali tolkec, sadje smo tudi sušili, ker nismo imeli pajšte, smo ga sušili kar v peči. Kruh smo doma pekli, ker smo tudi moko mleli doma, imeli smo svoj mlin. Spominjam se, kako je bilo enkrat, ko smo imeli 14 koscev pri hiši, leta 1945 je bilo to, ko so bili mama v bolnici, stara sem bila 14 let in sem sama dala v peč devet hlebov kruha. Fantje so skrbeli za hlev.«
»Pšenica se je požela s koso, pomlatla in zložila v štante. Ko se je mlatlo, je bil praznik, ta boljša hrana je bila takrat na mizi. In peli smo radi.«
Po pripovedovanju zapisala Lidija Praprotnik.

Marija Geršak

Marija Geršak

Marija Geršak

Marija Geršak