MARIJA GRADIČ

Mar 01, 2017

SPOMINI GOSPE MARIJE GRADIČ

Rojena: 28. 11. 1925 v Braslovčah

Gospa Marija Gradič se je rodila materi Jožefi in očetu Ivanu na domu v Braslovčah. Doma so imeli majhno kmetijo, pozneje pa se je oče tudi zaposlil. V družini se je rodilo osem otrok, a sta dva še majhna za davico umrla med vojno. Mati se je zelo zanimala za zdravilna zelišča, jih nabirala, sušila in pripravljala tinkture. Zdravnik, dr. Lojze Rizmal, je zelo spoštoval in cenil njeno delo.

Osnovno šolo, kamor je bilo uro hoda, je začela obiskovati v Braslovčah v šolskem letu 1932/33. Spomni se, da je večkrat pozimi prišla k pouku popolnoma premražena in ko se je hotela pogreti ob vroči železni peči, je nekajkrat izgubila zavest. A šolo je rada obiskovala. Všeč so ji bili vsi predmeti, še posebno slovenščina, zemljepis in ročna dela. Učiteljic se še danes spomni po imenu in priimku, prav tako tudi ravnatelja, ki je bil bolj strog.

Že takrat so revnejši otroci v šoli imeli malico, za praznike pa so dobili koristna darila (blago za obleko ipd.). Vsak mesec je bila v navadi spoved skupaj z učitelji, nato so otroci dobili dinar za žemljico. Navada je bila, da so ob prihodu v šolo molili, prosvetni društvi Sokol in Orli pa sta za otroke pripravljali dogodke po starih običajih, npr. miklavževanje. Vzgoja je bila strožja kot danes, otroke so učili spoštovanja in odgovornosti.

Po šoli si je močno želela postati šivilja ali trgovka, vendar se je kot najstarejši otrok morala zaposliti. Delo je najprej našla na posestvu Žovnek, kjer je bil že zaposlen oče. Fizično delo na poljih je bilo naporno, a oskrbnik Škoberne je bil do delavcev dober. Po vsakem večjem zaključenem delu, npr. po žetvi, so imeli likof z obilnejšo malico, potico in nekaj pijače. Pozneje je bilo posestvo Žovnek nacionalizirano.

Marijin oče je dodatno zaslužil za preživljanje družine tudi pri Miklavžinovih v Malih Braslovčah. Ti so imeli v lasti žago, poleg tega so proizvajali in prodajali elektriko. Tudi tukaj so očetu včasih pomagali otroci, predvsem Marija kot najstarejša.

Nato se je zaposlila v tovarni nogavic na Polzeli in v njej delala do leta 1950, ko je zaradi varstva otrok ostala doma. Delo je najprej dobila v pletilnici, nato pa v apreturi, kjer je šivala in popravljala luknje v nogavicah. To je bilo delo za vestne in natančne delavke.

V Braslovčah je spoznala moža Franca, doma iz Dobja pri Planini pri Sevnici. Bil je mizar v Garantu in leta 1949 sta se mlada dva poročila, leto zatem pa preselila v prvo skupno domovanje v Garantovo stanovanje na Polzeli. Že leta 1954 sta začela graditi hišo in jo končala do leta 1960. V njej živi Marija še danes. V zakonu so se jima rodili trije otroci, dve hčerki in sin. Mož je pozneje v želji po boljšem zaslužku odšel na delo v Nemčijo. Med drugo svetovno vojno je kot nemški vojak preživel rusko fronto, bil velikokrat lačen in premražen, zato ga je zdravje v starejših letih kmalu izdalo. Marija je že 14 let vdova.

Težko je bilo v tistih časih. Zaslužek je bil samo eden, zato je Marija nekaj časa nogavice popravljala tudi doma, v obliki dela na domu. Pri gradnji hiše je enakopravno pomagala, zraven pa skrbela za otroke in gospodinjstvo. Najprej se je rodil sin, ki danes živi v Mozirju. Nekaj let po rojstvu prve hčere, leta 1954, je morala na operacijo in zdravniki so rekli, da ne bo več mogla imeti otrok. A po 17 letih je ponovno zanosila in rodila še drugo hčerko.

Takrat ko je rodila, je v enem tednu v bolnišnici za grižo umrlo kar dvajset otrok. Tudi mala Branka je ob vrnitvi domov kazala znake bolezni, zato so na hitro poskrbeli za krst otroka. Za botro je šla kar nečakinja tedanjega župnika Volaska. Nato so mater in hčer odpeljali nazaj v bolnišnico. Tam so Marijo skupaj s štirimi drugimi porodnicami nastanili v vroči podstrešni sobici, kamor se je bilo treba povzpeti po lestvi. Na tiste čase se Marija spomni z grenkim priokusom. Na starejše porodnice so namreč gledali bolj postrani in z omalovaževanjem. Njena dojenčica je bila lepa in črnolasa, a Marija je slišala pogovor bolniških sester, da je ta lepi otrok od tiste »ta stare«.

Od leta 1960 pa do upokojitve 1982 je delala v Garantu na Polzeli, najprej v obratu površinske obdelave. Tu so najprej ročno kitali izdelke, kmalu pa kupili novo moderno linijo. Pogosto je pomagala tudi pri delu v kuhinji. Dobro je opazovala ljudi in se trudila hrano razdeliti tako, da so tisti s težjim delom dobili malo več.

Izvoljena je bila v razne organe podjetja (sindikat, delavski svet …). Iz tistih časov se spomni povezave Garanta z Likom Savinja iz Celja (obrat v Šempetru). Ko je Lik hotel zase Garantove stroje, so se delavci uprli in Garant je šel spet na svoje. Celjsko podjetje je šlo potem kmalu v stečaj, Garantu pa je bila ta usoda za nekaj časa še prihranjena.

Marija je bila pridna pri delu, presegala je postavljene norme in težko ji je bilo, če se je z materialom slabo ravnalo. Pri graditvi novih proizvodnih prostorov je pomagala z udarniškim delom. Z nostalgijo se spomni, da so se takrat ljudje bolj razumeli in si pomagali med sabo. Načela dobrega gospodarjenja pa zagovarja še danes.

Spomni se, da je po vojni na Polzeli vladalo veliko pomanjkanje. V trgovinah (Tiršek, Rojnik) so se dobile samo osnovne stvari. Pekov takrat tudi še ni bilo. Nekaj časa so pekli kruh pri Vrtniku (blizu Partizana Polzela). Testo je stranka pripravila doma, plačati je bilo treba peko kruha. V poznejšem obdobju je kruh vozil pek Rotar.

Poleg skrbi za družino je vedno rada pletla, šivala na stroj ter zelo rada in veliko brala, marsikdaj tudi pozno v noč. Knjige so bile njena velika ljubezen. Kupila jih je veliko, doma so zložene tematsko: gospodinjske, nabožne, politične … Mohorjeve knjige so pri hiši od leta 1969. Žal ji vid branja zdaj ne dopušča več, zato raje gleda televizijo.

Marija pravi, da je imela zlatega moža in dobrega družinskega očeta. Vesela je, da sta z možem otrokom omogočila šolanje, ki si ga je v mladosti sama tako želela.

Kljub častitljivim letom je zelo napredna. Kupila si je tablični računalnik in ga z vnukovo pomočjo veliko uporablja za poslušanje glasbe. Spomin si krepi tudi z reševanjem križank. Urice, ko so mladi v službi, pa ji krajša pes Max.

V lepem sožitju živi z mlajšo hčerjo, ima pa tudi že sedem vnukov in devet pravnukov. Njihove družbe se vedno razveseli.

Po pripovedovanju zapisala Jana Kasesnik.