MARIJA (MARICA) OŽIR

Marija Ožir, rojena Turnšek (rojena 1927)

»Rojena sem v Založah. Doma smo imeli majhno kmetijo in mlin – Barbonov mlin se je reklo po domače. Mleli smo: moko, kašo, ajdo, proso, ješprenj … Oče se je izučil za mlinarja, pri Potočnik v Andražu. Bil je tudi šepetalec v gledališču. Vedno sem rada rekla, da sem mlinarjeva hči. Bilo nas je 10 otrok, sedem fantov in tri punce. Velikokrat sem v mlinu pomagala, držala sem žaklje, kamor je letela moka, prestavljala sem žage. Vsi okoliški kmetje so k nam nosili mlet žito. Doma smo vedno pekli kruh in vedno ga je bilo dovolj, nikoli nismo bili lačni. Vsaj ovsen kruh je bil, lepo je dišal, ampak grenek je pa bil. Velikokrat smo v bližnji potok hodili lovit ribe, kar v predpasnik smo jih lovili in oče jih je imel zelo rad. V trgovino smo hodili k Tiršek.«

»Spominjam se, kako rada sem hodila v šolo. Doma smo bili na drugi strani reke Ložnice in ko je poplavljala, nihče z druge strani Založ ni mogel v šolo, le mi smo lahko šli, samo sezula sem se in šla bosa v šolo.«

»Spominjam se, kako so vsako soboto zvečer na zaloškem mostu fantje lepo peli.«

»Med drugo svetovno vojno, stara sem bila 14 let, smo bili izseljeni v Nemčijo, to je bilo oktobra 1942. Z družino nismo bili skupaj. Vsako nedeljo pa sem lahko šla za dve uri k njim na obisk v taborišče. Tam sta bila starša, prav tako sestre in bratje. Vrnili smo se aprila 1944. Ko smo prišli domov, so bili v naši hiši še vedno naseljeni. Na marofu poleg hiše je bil cimer, kjer so imeli moji bratje sobico, tam so se za nekaj časa nastanili starši, bratje in sestri, jaz pa sem šla ta čas k sošolki v Orovo vas. Ko so se iz hiše izselili, so čisto vse pobrali in smo morali vse na novo urediti, to je trajalo kar nekaj časa.«

»Poročila sem se s Podvinčanom, po domače se reče pri Olčnik. Mož je najprej hodil v službo v Zadrugo, potem je šel v službo na železnico. Jaz sem v Tovarni nogavic Polzela delala le leto in pol, potem pa smo ugotovili, da je dela doma preveč, in sem službo opustila. Rodila sta se nama hči in sin. Imeli smo okrog tri hektare zemlje in smo želi na roke. Želi smo s srpom in vezali v snope. Doma smo imeli hmeljišče in sušilnico. Takrat smo za hmelj dobili precej denarja. Za obiranje hmelja so k nam hodili obiralci iz Destrnika. Veselja je bilo polno in peli smo, lepo nam je bilo, takrat so bili zares zlati časi. Hmelj se je meril v škafih. Sušilnica je bila na tri etaže. Leseno sušilnico smo imeli; dve leti je bila stara, ko je 1955. leta zgorela. Sin je v ogenj tiščal palico in zažgal celo sušilnico. Potem smo pozidali novo. Skoraj vsaka kmetija je imela svojo sušilnico, razen tisti, ki so imeli bolj malo, so vozili v občinsko sušilnico sušit. Vsako leto smo imeli iste obirovce hmelja. Pisali smo si pošto, da smo se dogovorili glede obiranja za naslednjo sezono. Včasih ni bilo modrocev in obirovci so spali kar na kožuhlenki, prav mehko je bilo in prijetno je dišalo. Hmeljišče smo imeli vse do takrat, dokler sta sin in hči hodila v osnovno šolo, potem ko sta šla v srednjo, sama nisva mogla več, in smo se odločili, da hmeljišče opustimo. Namesto tega smo potem imeli kravo ali bika.«

»Povem vam prigodo, kako se je moja hči rodila doma. Voda mi je že odtekla in sem šla na vlak. Pridem pred porodnišnico in lepo prosim, naj me pregledajo, in so me vprašali, kje imam napotnico, pa sem rekla, da je nimam, ker je zdravnik na orožnih vajah. In seveda me niso sprejeli, bolničar mi je rekel, naj mi domača babica napiše napotnico. In sem šla nazaj domov z vlakom. Poslala sem moža v Braslovče in babica je rekla, da ne bo pisala napotnice, gre pa raje pogledat, kako je, in res sem ob njeni prisotnosti potem takoj rodila.«

Izdelovanje masla

»Doma smo imeli kravi, ki sta fajn molzli. Mleko za maslo smo skrbno shranjevali. Vsak dan masla nismo delali, ker mleka ni bilo tako zelo veliko, zato smo mleko morali spraviti v hladilnik, da se ga je nabralo dovolj za izdelavo putra.«

»Na tej mašini smo izdelovali maslo že, ko sem hodila v osnovno šolo. Znala sem sukati, ko še krav sploh nisem molzla. Če ni bilo doma nikogar, sem tudi sama sukala. Takrat ni bilo tako kot danes, da bi kdo rekel: ‘Tega pa jaz že ne bom delal.’ Spomnim se, kako radi smo otroci gonili to mašino. Res pa je, da je bila takrat mašina nekaj novega in zato za nas tudi zanimiva. V moji mladosti ni imel nihče izmed otrok takšne mašine doma. Sprva je bila lesena, pozneje pa jo je gospod Žohar zašvasal iz aluminija, saj je nevtralen in ne vpliva na končni izdelek. Železna ni smela biti, saj oksidira in vpliva na mlečno kislino ter jemlje okus.«

»Postopek za maslo je bil naslednji: prej smo pustili mleko nekaj časa stati, da se je smetana ločila od mleka. Nato smo jo dol pobrali. V posodo mašine je bilo treba vliti mleka do črtice. Če bi v posodo slučajno vlil preveč mleka, bi posebni plovec zaprl luknjico in potem ne bi prišlo do izliva. Pokrov pa je služil za zaščito, da ni sirotka špricala naokrog. Včasih mi je mož rekel, naj se usedem gor, da mu ne bo treba tiščati pokrova dol. Pomembno je bilo, da je bila prava temperatura. Moralo se je tudi kar dolgo sukati, še več kot pol ure, pa ne prepočasi in ne prehitro. Ko je mleko začelo teči iz mašine, je bilo čisto sive barve, ker je bilo že zelo osiromašeno mleko, saj je bila vsa maščoba že prej pobrana dol. Ta ostanek je bil namenjen predvsem za prašiče, a smo ga tudi mi uporabljali za hrano.«

»Ko smo kupili mašino za izdelovanje masla, imenovano posnemalnik, so bile zraven tudi lesene žlice za različne veličine. Ena je bila za četrt kilograma, druga za približno 20 dekagramov, tretja pa polkilogramska. Zadnje nismo nikoli uporabljali, saj je bila prevelika in bi se zanjo porabilo preveč mleka.«

»Da dobi maslo lepo obliko rože, vsebino vlijemo v posebej za maslo izdelane modele. Model damo v hladilnik, da se maslo še malo strdi, saj bi bilo drugače preveč mehko. Nato maslo obrnemo na papir in ga zavijemo ter shranimo v hladilniku. Za doma smo vedno uporabljali navadne kvadrataste oblike, brez vzorcev. Lepe, z vzorci rož, pa smo prodajali, in to nam je prineslo kar nekaj zaslužka.«

»Jogurta doma nismo delali. Delali pa smo kislo mleko in skuto kar iz mleka, ki je ostalo od izdelave masla. Mleko smo dali v lonec na sobno temperaturo in pustili nekuhanega, da se je skisalo.«

»Nekje do leta 1975 smo še uporabljali mašino in vlivali maslo v čudovite lesene lipove ali brezove kalupe. Nato sva jo z možem dala hčerki, ki je imela nekaj krav. Z velikim veseljem je tudi ona nadaljevala izdelovanje putra. Danes pa vnuki pravijo, da se to ne izplača več.«

Po pripovedovanju zapisala Lidija Praprotnik.

Marija Ožir

Marija Ožir

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Marija Ožir danes z mašino za izdelovanje masla

Marija Ožir danes z mašino za izdelovanje masla

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mašina za izdelovanje masla

Mašina za izdelovanje masla

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mašina za izdelovanje masla

Mašina za izdelovanje masla

Comments are closed.