ALOJZ DOŠLER
Alojz Došler (rojen 1944)
Alojz Došler je rojen Šempetran, ki se je po končani Fakulteti za naravoslovje in tehniko, na kateri je obiskoval Oddelek za tekstilno tehnologijo, leta 1972 zaposlil v Tovarni nogavic Polzela[1] kot pripravnik. Splet okoliščin je bil takšen, da je že po pol leta dobil delovno mesto vodje kontrole.
»To je bilo lepo delovno mesto, ogromno sem se naučil, predvsem praktičnega dela od zaposlenih. Tega ti fakulteta ne da. S tem delovnim mestom sem dobil odprta vrata v vse pore proizvodnje dela. Po štirih ali petih letih sem postal vodja proizvodnje. Polzela je bila v tem obdobju podjetje v strašnem zagonu, razvoju. Bila je bogato podjetje, predvsem zaradi ljudi, ki so bili v podjetju zaposleni. Vseskozi sem spoštoval, da so bili ljudje, ki so delali v Polzeli, neverjetno inovativni, zelo pripadni delu v podjetju in ponosni so bili, da delajo v Tovarni nogavic Polzela. V Polzeli sem bil zaposlen od leta 1972 do leta 2007, ko sem se upokojil. V tem času je Polzela postavila kar nekaj uspešnih premikov, ki so bili prepoznavni tudi v širši okolici. Polzela je bila prva, ki je prešla na uporabo plina kot goriva, ker je bilo to učinkovito tudi z vidika ekologije. Polzela ni nikoli čakala z nakupom modernejše tehnologije, ampak smo vseskozi stremeli k modernizaciji in tehnološki kakovosti. To vse kaže na to, da je imela usposobljen kader, da so vse to prepoznali in uspešno uporabljali. Polzela je imela vseskozi kader, ki ga je sama izobraževala in se je predvsem izobraževal v samem podjetju. Bila je prva, ki je v takratni Jugoslaviji prešla na mednarodni posel, ko je leta 1962 podpisala petletno pogodbo s tujim kapitalom za nabavo opreme. Ta posel je odplačala s svojo proizvodnjo, kar je pomenilo, da je bila tako kakovostna, da jo je tudi takratni zahod prepoznal in priznal, da se je ta posel odplačal. S to opremo je bila Polzela najboljša proizvajalka nogavic na ozemlju Jugoslavije, kjer je delovalo 23 takšnih proizvajalcev. Polzela je bila tudi prva, v širši celjski regiji, ki je vzpostavila menzo za zaposlene. Prav tako je bila iniciator za nabavo prvega računalnika v celjski regiji. Kupili smo ga skupaj z Razvojnim centrom Celje. Tam je bil tudi nameščen. Na tem računalniku so se na začetku obračunavali samo osebni dohodki za zaposlene. Kmalu zatem pa smo sami kupili svoj računalnik in bili edini v takratni žalski občini, ki smo obračunavali, kar se je takrat pač dalo obračunavati za večino podjetij v žalski regiji.
Začetek Polzele seže v leto 1927, se pravi, da bi letos praznovala 90 let. Prve pletilne stroje sta sem pripeljala Švicarja, brata Reiser. Najprej so izdelovali samo grobe nogavice, to so bile debele bombažne nogavice (ženske, moške in otroške), šele po drugi svetovni vojni se je razvila proizvodnja finih ženskih nogavic. Polzela je bila tudi prva, ki je proizvedla žensko hulahupko oziroma fino žensko hlačno nogavico v širši balkanski regiji. Poimenovali so jo Peggy. Pegice so še danes sinonim za fine ženske nogavice. Proizvodnja finih ženskih nogavic se je potem hitro razširila v široko ponudbo raznovrstnih nogavic, primernih za posamezni letni čas. Za zimski čas so bile debelejše, imele so večji den[2] kot pa za poletni čas, ko je bilo vlakno popolnoma tanko.
Velik udarec je Polzela doživela ob razpadu Jugoslavije, saj smo izgubili okoli 60 % svojega trga. To je pomenilo, da smo se morali hitro prilagoditi za izvoz na zahodna tržišča. Je pa bila Polzela takrat že tako kakovostna, da smo lahko sprejemali delovne posle za zahodnonemške partnerje. Treba se je bilo učiti in ljudje so to vedno sprejeli z dobro voljo. Uspelo se nam je prilagoditi, kar nam je omogočila tudi dobra oprema. Negativna lastnost teh poslov pa je bila končna cena, saj smo imeli previsoke stroške dela. Zato smo permanentno izboljševali organizacijo dela in zniževali stroške povsod, kjer je bilo treba.
V svojem najboljšem času je bilo v Polzeli zaposlenih 1327 ljudi, ampak smo morali po razpadu Jugoslavije pristopiti k postopnemu zniževanju števila zaposlenih. Naš cilj je bil, da pridemo do številke 500, za kar sem bil prepričan, da bi Polzela s tem številom zaposlenih morala uspešno poslovati. Prilagajanje kupcu in trgu je bilo pomembno vodilo vseh zaposlenih.
Vse svoje znanje smo vgrajevali v svojo blagovno znamko, ki nam bi omogočila prodor še na druge trge. Z uvedbo računalniškega vodenja proizvodnje nam je uspelo pravočasno dobavljati naročeno blago. Tako smo imeli veliko prednost pred uvozom nogavic. Pravočasna dobava blaga h kupcu je bila vedno pomembnejša.
Ob osamosvojitvi Slovenije se je spremenila tudi trgovska mreža. Slovenijo so v tem času obvladovali trije veliki trgovci, s katerimi smo zelo dobro sodelovali. Z vsemi smo bili pogodbeno vezani. So pa na nekaterih območjih nastale tržne vrzeli in smo se spet hitro prilagodili ter prvi iz te panoge vpeljali lastno trgovsko mrežo. Vzpostavili smo dobre prodajne točke in tako kupcu približali naše izdelke. Na Hrvaškem že pred 15 leti nismo hoteli sodelovati z Agrokorjem, saj je bil trgovec aroganten in skrajno nezanesljiv plačnik.
V proizvodnji smo uporabljali zelo različne tekstilne materiale. Uporabljali smo različne poliamide, bombaž, volno in razne mešanice. Kupovali smo samo najbolj kakovostne surovine.
Poliamid ali najlon je proizvod, ki je pridobljen iz organskih spojin. Mi smo uporabljali poliamid 6 in predvsem poliamid 66, ki je imel večjo razteznost. Kupovali smo ga v Sloveniji, v ljubljanskem podjetju Julon. Česar to podjetje ni imelo, pa smo kupovali na evropskem trgu. Polzela je bila tudi edina v Jugoslaviji, ki je znala uporabljati posebne cantrece poliamidne filamente. To je bil združeni poliamid 66 in poliamid 11, ki je imel posebno elastičnost. Nekaj časa je bila Polzela tudi največji odjemalec tega vlakna.
Ko smo kupili prejo, ki je lahko bila v neskončni niti (filament) ali kratkovlaknate preje (bombaž, volna), smo lahko izdelovali naprej. Imeli smo laboratorij za preizkušanje teh materialov, ki smo jih kupovali. Tudi barvila smo kupovali, seveda samo tista, ki ne povzročajo kožnih bolezni. V laboratoriju pa smo pripravljali recepture za barvanje, da smo dobili točno takšen odtenek, kot smo hoteli. Fina ženska nogavica oziroma hulahupka nastane tako, da se na pletilnem stroju (pri nas jih je bilo okoli 800 za fine nogavice in okoli 200 za grobe nogavice) nogavica splete v obliki noge. Dva kosa nogavic se potem sešijeta skupaj in potujeta naprej v barvarno. Potem se nogavica termofiksira ali oblikuje. Tu so zelo težki delovni pogoji, ker so visoke temperature. Na koncu se izvede še končni nadzor, da je nogavica res izdelana kakovostno, da ni kakšne škode, ki bi se lahko zgodila v kakšni izmed faz proizvajanja. Povsem na koncu pa se še zapakira in proizvod je pripravljen za trg. V najboljših časih smo proizvedli okoli 40 milijonov parov na leto. Od tega je bilo okoli 80 % finega ženskega programa. V tem času je bila Polzela med največjimi v Evropi, tako po količini, kakovosti in uspešnosti poslovanja.
Tovarna se je vseskozi spreminjala, modernizirala, nekateri oddelki oziroma obrati so se tudi združevali. Z osamosvojitvijo in s tem posledično zmanjšanjem trga so se pojavile razmere, ko je bilo treba trgu ponuditi nekaj več. Zato smo začeli še več vlagati v razvojni oddelek, ki je bil ustanovljen že v sedemdesetih letih. Na leto so pripravili dve kolekciji (jesen – zima in pomlad – poletje) vseh vrst nogavic. To je bil začetek resnejšega zniževanja zalog gotovih izdelkov, saj smo lahko začeli proizvajati za znanega kupca, ki je vnaprej zaključil količino.
Polzela je imela tudi nekaj počitniških nastanitev, na primer v Piranu in Bohinju. Vseskozi smo podpirali razne akcije pri razvoju krajevne skupnosti in pozneje občine, na področju kulture, športa in tako dalje. Podprli smo gradnjo blokov, zdravstvenega doma, vrtca, prenovo cerkve na Gori Oljki …
Polzela je imela tudi manjšo elektrarno, ampak smo jo zaprli. Morali bi jo obnoviti, za kar pa ni bilo ekonomske upravičenosti.
Takrat, ko sem se zaposlil v Polzeli, je bil direktor Ivan Božnik. Nekaj let pozneje se je vzpostavil sistem tozdov. To je bila nesrečna in absolutno zgrešena zahteva takratne politike. Resnično je bilo nemogoče obvladovati razmere po načelu, da imaš za eno ograjo več politik. To je trajalo kar deset let, pa vseeno smo si upali in prvi v žalski občini ukinili tozde.
Polzela nikoli ni imela kakšne dislocirane enote, so nam pa kot uslugo delali v Otiškem Vrhu in Bosni.«
Alojz Došler pozitivno gleda na prihodnost »prve lastovke v svetu mode«: »Če pravi ljudje pridejo na vodilna mesta v podjetju, mora to znova zaživeti. Vsak dan, ki mine brez premika v boljšo smer, pa je izgubljen. Vračanje nazaj na trg je izjemno težek in zahteven proces, pa tudi drag.«
Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.
[1] V nadaljevanju Polzela.
[2] Oznaka za debelino vlakna.
Ovitek hlačnih nogavic Peggy