ANGELA (MEDICA) ROJNIK

Maj 01, 2017

Angela (Medica) Rojnik (rojena 1925)

»Že v otroštvu sem dobila ime Medica, pod imenom Angela me nihče ne pozna.

V šolo sem hodila na Polzelo, takrat je bil ravnatelj Satler. V meščansko šolo pa sem hodila v Žalec in Celje.

Vsake počitnice sem bila na počitnicah pri stricu v Volčjem Potoku v Kamniku. Vsakič me je oče peljal s kolesom in kovčkom s Polzele v Volčji Potok. Vso pot sem sedela na štangi[1] in komaj čakala, da sva prispela. Na počitnice sem šla, ker sem bila edinka in da mi ne bi bilo dolgčas.

Ko se je začela druga svetovna vojna, me je oče takoj poslal v Avstrijo k teti. Malo sem znala nemško, zato mi ni bilo pretežko. Ko sem se vrnila na Polzelo, so me kmalu prišli kar na dom vprašat, ali bi šla v službo. Tako sem začela 1. februarja 1942 delati v pisarni pri savinjskem mostu. Delala sem pri avstrijskem gradbenem podjetju Illner. Moj šef je bil gospod Fink. To podjetje je gradilo nov savinjski most. Prejšnjega so razstrelili jugoslovanski vojaki. Leta 1941 so prišli najprej vojaki in zvrtali luknje v most. Moj oče je vse to videl in rekel: ‘Vojska bo, vojna bo.’ Naslednji dan je prišel jugoslovanski oficir na belem konju. Okoliški prebivalci so poskušali rešiti most, ga prosili, naj ga pusti, ampak oficir jih ni poslušal. Prižgal je razstrelivo, ki je bilo odloženo v luknjah. Tako je bil most razstreljen. Parižljani niso mogli priti na Polzelo, Polzelani pa ne tja. Nekako so bili odrezani od sveta. Tudi most v Letušu je bil razstreljen. Pozneje je nov leseni most začel graditi Čmak iz Štrovseneka. Heinz Čmak je bil inženir gradbeništva. Šef oziroma vodja gradnje tega lesenega mostu je bil Rovšnik. Ko je bil ta leseni most končan, je šel Rovšnik gradit naprej v Letuš. Betonski most so začeli graditi leta 1942. Most so gradili domačini (Polzelani, Braslovčani, Preboldčani) pod nadzorništvom podjetja Illner. Domačini, ki so pomagali pri gradnji, so verjetno dobili pozive, da so se morali udeležiti gradnje. Ves gradbeni material za most so pripeljali s Kronovškove gmajne iz Pariželj. Takrat je ta gmajna segala od savinjskega mostu do Topovelj. Od mostu je bila napeljana žičnica s štirimi vagončki. Fantje so se usedli v prazne vagončke in se peljali v gmajno po material, nazaj pa so jih potiskali, saj so bili polni, pot pa je bila malo navkreber. Most je bil končan prej kot v dveh letih.

V pisarni sem delala vsa pisarniška dela. Naročala sem, koliko materiala potrebujemo, seštevala ure delavcev … Moj šef je bil Fink, stanoval pa je v hiši, kjer je bila pozneje gostilna Matjaž. V tej hiši je bila tudi kuhinja za delavce. Sicer pa smo si delavci prinesli malico s seboj. Alkohol je bil strogo prepovedan, pili smo vodo ali mleko. Delavci smo za svoje delo prejeli plačo. Ne spominjam se, da bi se kdaj zgodila kakšna delovna nesreča. Kljub vojni nismo čutili nobenega pritiska podjetja. Ko je bil most končan, smo priredili manjše odprtje. Leseni most pa so podrli. Zdajšnji most je še vedno ta, iz druge svetovne vojne.

Na začetku most ni bil prometen. Avtov ni bilo, Nemci so imeli motorje, tako so se običajno čez most peljali kolesarji in konjska vprega. Seveda pa je bilo največ pešcev.

Pri tem podjetju sem ostala do leta 1945. Desetega maja 1945 pa je ponoči prišel Franci Orešnik k hiši in začel trkati na očetovo okno. Iskal je mene. Očetu je naročil, da ko se bom zjutraj zbudila, naj pridem k Orešnik. Tako je bila moja druga služba pri Orešnik. Tu je bil, takoj po vojni, sedež samooklicane občine. V spodnjih prostorih hiše so bile občinske pisarne. Tudi v tej službi sem delala vse. Spominjam se težkih časov tega obdobja. V tem času so začeli domov prihajati izseljenci, začelo se je zapiranje, odtujevanje, če smo želeli kam iti, smo morali dajati prepustnice. Če si želel iti v drug kraj, si si moral pridobiti prepustnico. Prepustnico si potreboval tudi, če si želel iti čez most v Parižlje. To obdobje prepustnic je na srečo trajalo samo nekaj mesecev.

Takrat so bili težki časi, ni bilo hrane, zdravil, oblek … Nemci so ob odhodu pustili veliko hrane na tovornjakih. Moj šef Franci Orešnik mi je dovolil, da sem šla na tovornjak in hrano razdelila med ljudi.

Nekega dne, leta 1945, sem prišla na obisk k stari mami. Imela je kmetijo in sem šla na stranišče, ki je bilo ob štali.[2] Na stranišču pa je bil neki prestrašeni moški (Nemec). Glede na značke, ki jih je imel na uniformi, sem predvidevala, da je bil nekaj višjega. Ves se je tresel, v rokah pa je držal neko glasbilo in pisalni stroj. Rekla sem mu, naj mi da pisalni stroj: ‘Geben Sie mir die Schreibmaschine!’ Tako sem dobila svoj prvi pisalni stroj.

Po vojni je na Polzelo prišla minerka iz Šlandrove brigade. Poslali so jo k meni, sprejela sem jo, ji dala sobo in obleko. Pobirala je mine po Polzeli. Nazadnje jih je pobirala pri Divjakovih v bližini Šeneka. Tu pa se je zgodila nesreča. Dve mini, ki ji ju še ni uspelo pobrati, sta eksplodirali. Pri tem sta se poškodovala Lubej in Fajfer. Ta minerka je s Polzele odšla v Laško, tam pa se je njej zgodila nesreča, pri kateri je izgubila nogo. Polzelani smo jo šli velikokrat obiskat.

Pozneje sem nekajkrat zamenjala službo, delala sem na Obrtni zbornici v Celju, v tovarni nogavic in v Vrbju v kombinatu. Takrat, ko sem delala v Vrbju, me je enkrat prišel na dom iskat Fonda, prvi upravnik Zadruge na Polzeli. Tako sem se okoli leta 1960 zaposlila v Zadrugi in ostala do upokojitve leta 1980. Na to službo me vežejo lepi spomini. Sedež Zadruge je bil v Tiršekovi hiši. V dvorani nad trgovino so bile organizirane pisarne. Ko se je Tiršek odselil v Šempeter, je Zadruga dobila celotno hišo, ki jo je prenovila. Bila sem pobudnica za ustanovitev hranilnice in posojilnice Kmetijske zadruge. Na začetku je bilo samo nekaj vlagateljev, pozneje pa več kot tisoč. Vlagatelji so bili tudi iz okoliških krajev, ne samo s Polzele, tudi iz Zgornje Savinjske doline. Ko je bilo sčasoma čedalje več denarnega poslovanja, so na zahtevo kmetov dali narediti bančni pult. Naredil ga je Peter Kač iz Ločice. Tako je Zadruga dobila banko, ki pa je bila za vse prebivalce na Polzeli, ne samo za kmete. Na šoli sem skrbela za šolsko hranilnico.

Polzela je bila takrat čisto drugačna, danes neprepoznavna. Ceste niso bile asfaltirane, vsepovsod je bilo polno hmeljišč. In bilo je ogromno lesa, ki so ga metali z vlaka. Kmetje so z njim gradili hiše.

Spominjam se čevljarske delavnice pri Špacapan ter šeneške grofice (Mukice), ki je otrokom rada delila bombone. Polzelani so imeli radi to grofovsko družino, ker je bila prijazna do prebivalcev. V dvorcu so večinoma delali Polzelani.«

Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.

[1] Železen drog.

[2] Hlev.