ANTONIJA DIVJAK

Apr 20, 2017

Antonija Divjak (Švarcev Toni) (rojena, 1927)

Vedra in nasmejana me je sprejela v prijetnem prostoru. Vse je bilo pripravljeno za klepet.

»Zakaj vam pravijo Švarcev Toni?« sem bila neučakana. »Počakajte,« me je pomirila. »Vse vam povem. Še radiator prižgem in televizijo ugasnem. Zakurila sem, pa ne vem, če mi gori. Veste, zet je dobil Prešernov cekin Občine Polzela za leto 2017. Povabil me je na podelitev. Nisem šla, malo pozno je zame. Pa saj je šla vnukinja Petra, ki živi pri meni zgoraj. Kosilo imam pri hčerki Veri. Včasih pa si kar sama skuham. Prežgano juho, gosto zakuhano. Rada jo imam.«

Čez čas je nadaljevala: »Ja, moja mama Trezika Gojak je bila Italijanka. Spoznala je prvega moža Franca, ko je služila v Trstu, in z njim zanosila. Rodila je sina Franca. Nato je leta 1914 prišla na Breg za možem. Franc starejši je bil šoštar.[1] Vpregel je konja in peljal robo[2] na sejem. Žal se je pri zadružnem domu na Bregu ubil. Mama je ostala sama tu na Bregu z njegovo gluho sestro, ki je imela izgovorjeno[3] sobo, in s sinom Francijem Zupancem. Mama je bila nekaj časa sama. Nato je spoznala mojega očeta Franca, Franca Švarca iz Šoštanja, in se z njim poročila. Leta 1927 sem se rodila jaz. Živeli smo skupaj mama, ata[4] Švarc, teta Urša (sestra maminega prvega moža) in sin Franc, moj polbrat, ki je 1927. leta začel delati v tovarni, pomagal doma in si ustvaril svojo družino, v kateri sta se rodila Romi in Zvoni Zupanc. Ate[5] je bil tudi šoštar,[6] delal je v Šoštanju. Imel me je zelo rad, najraje bi me kar po rokah nosil. Pa tudi mami je bilo dobro.«

»Ste se kot otrok veliko igrali?« jo vprašam. »Seveda, zelo rada sem se igrala z edinim vrstnikom, Pečnikovim Rudijem. Njegova stara mama ni dovolila druženja. Pa je Rudi čez plot napeljal špago,[7] na vsako stran obesil škatlo globina[8] in sva imela telefon. Cele ure sva se pogovarjala. Največ smo se družili z družino Pavletič, ki je stanovala na Žagi. Mama je veliko dala na njih, ker so izvirali iz Primorske, tako kot ona.«

»Kaj pa šolski čas?« sem radovedna. »V šolo sem hodila na Polzelo, vsak dan bosa in peš, z Malopravovo Hedo, čez progo in polje. Pa saj smo vsi hodili bosi, nismo imeli čevljev. Tudi malice nismo imeli, kje pa. Pri Anželaku sva kakšno jabko[9] pobrali, pa je bilo. V drugem razredu sem skakala po grabnih[10] in sem se porezala. Še danes se mi pozna. Takrat mi je ata[11] kupil prve gumijaste škornje. V šoli smo imeli ročno delo, veliko smo se naučile. Štrikati,[12] šivati … To bi moralo biti tudi zdaj v šoli, da bi se dekleta naučila. Vedno prav pride.

Leta 1936 sem šla k birmi. Dobila sem nove čevlje in obleko. Mama je spekla potico. Botra mi je dala majhen kolaček. Kako sem bila vesela! Cerkvene praznike smo vse praznovali. Ate[13] je bil priden. Ko ni bilo več dela v čevljarstvu v Šoštanju, je delal povsod. Imeli smo njivo, pobrali smo kamenje, ate[14] ga je tolkel in nato prodal, da je nekaj zaslužil. Vse je delal, kar so mu ponudili. Šola se je končala, ko so Nemci napovedali vojno. Prišli so nemški učitelji. Govorili so le nemško. Tudi mi smo morali. Bog varuj, da so slišali govoriti slovensko. 22. novembra 1941 sem dopolnila 14 let. Bila je srovšna,[15] pa še kakšna srovšna.[16] Komaj sem čakala, da bi dobila šiht.«[17]

Antonija se spomni, da ji je pomagala Svetova Micika. Vprašala je v štumffabriki[18] in Antonija je bila v dveh dneh sprejeta v službo. Na delovnem mestu se je najprej naučila šivati. Ko so fantje odšli v vojsko, so dekleta prevzela delo na njihovih dolgih strojih (kotonskih strojih). Stroji so pletli po 24 nogavic hkrati. Vsega so se naučile. Antonija je v tovarni delala do oktobra 1944.

»Morale bi oditi v Arbeistdienst,[19] pa nam ni bilo do tega. Odločile smo se, da gremo v partizane. Prišla je pošta, da bodo po nas prišli partizani terenci. Joj, kako je mama jokala! Cilka je dejala, da moram biti pripravljena. Prišli so ponoči. Tišina, nihče ni smel govoriti. Odšli smo v negotovosti. Najprej v Andraž, nato v Mozirje, ki je bilo v rokah partizanov. Tam smo v gostilni čakali, kaj bo. Zabičali so nam, da moramo biti pridni in tiho. Naenkrat so udarili Nemci in mi smo bežali. Prijateljice smo se razgubile. Šla sem s civilno zaščito po celi Zgornji Savinjski dolini naprej do Dolenjske. Bilo je veliko snega, komaj smo se prebijali. Bili smo lačni, premraženi. Kuhali smo si fižol. Prišla je uzbuna,[20] natlačili smo si pest ali dve še nekuhanega fižola v žepe in bežali. Med begom smo padale, se kotalile po hribu in vpile ena drugi: ‘Če pademo, povej doma, kje so trupla.’ Hudo je bilo (obriše si solzo, op. p.). Proti koncu vojne so mene in dva sotovariša prepeljali v Marijo Reko, kjer sem dočakala svobodo. Vsa dekleta smo hvala bogu preživela. Svoboda! Vi ne veste, kaj je to, dočakati svobodo! Peš, bosa, ozebla, raztrgana, umazana, lačna, izčrpana sem prišla na domače dvorišče. Domači so me obkrožili, objemali, božali, jokali in se veselili, da sem se vrnila. V tovarni me je čakal šiht[21] in tam sem delala do upokojitve.

Od 13. septembra 1943 do 7. oktobra 1943 sem bila na obveznem delu pri Kočevarjih, nemški manjšini na Dolenjskem. Po tri dekleta smo morala na delo. Vsaka k svoji družini.

Ko so bile tovarniške veselice, sem vedno kelnarila[22] in tam tudi spoznala svojega moža iz Grušovelj. S paručem[23] so se pobi[24] pripeljali na veselico. Tudi plesala sem rada. Moj sicer ni plesal, a takrat se je potrudil. Prosil me je, da bi me spremljal domov. Nisem dovolila. Rekla sem mu, naj gre domov s pobi[25] in pride čez dan. In res je prišel. Pa ne domov. Hodil je po cesti, jaz sem se potuhnila, ga gledala in z dekleti pod marofom[26] delala ročno delo. Pa je le prišel do mene in me povabil v Žalec v kino. Mama mi ni dovolila. Ker nisem smela, nisem šla. Prišel je zvečer pred fabriko[27] in me pospremil do hiše. Mama me je vsak večer čakala in me takoj poslala spat. Šest let sva govorila.[28] Vsak dan, vsako nedeljo me je čakal in pospremil. Poročila sva se 1952. leta. Takrat smo dobivali živež na karte. Točno določeno. Zato sem šla v Brinje prosit, da so mi prodali moko. Z mamo sva nato spekli potico. Mož Franc je odšel na občino po krstni list za poroko, pa je ravno takrat dobil vabilo za orožne vaje. Civilno sva se oženila,[29] ko je prišel na dopust za dva dni. Kar peš sva šla. Na stari občini naju je oženil[30] Veternikov Miha. Kako je bila lepa soba v tej stavbi! Zdaj pa propada. Cerkveno sva se poročila pozneje, ko sem že rodila sina. V cerkev sva se peljala s paručem.[31] Tisti čas smo delavci dobili v tovarni nagrado v vrednosti 20 dinarjev. Prav mi je prišlo, zelo prav. Za poroko. Na kosilo smo se peljali v fabriško[32] menzo.

Z možem sva si naredila nov dom in družina se je povečala za dva otroka. Imela sva kure, zajce in prašiča. Vsak dan sem po šihtu[33] hodila v taverh,[34] da je bilo kaj za zraven. Oče se je ponesrečil. Bil je nepomičen in pet let sem skrbela zanj. Leta 1967 je umrl, dve leti pozneje še mama. Na morju sem bila petkrat, to je pa tudi vse, kar sem si privoščila. Sem pa zvesta organizaciji Zveza borcev, v njej delujem od njenega začetka.«

Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.

[1] Čevljar.

[2] Blago, izdelki.

[3] Zapisano, zagotovljeno.

[4] Oče.

[5] Glej opombo št. 4.

[6] Glej opombo št. 1.

[7] Vrv, vrvica.

[8] Loščilo za čevlje, pasta za čevlje.

[9] Jabolko.

[10] Jarek, grapa.

[11] Glej opombo št. 4.