FERDINAND (NANDI) GLAVNIK
Ferdinand (Nandi) Glavnik (rojen 1947)
»Še vedno znam igrico, ki me je je naučil moj oče, ki je bil rojen leta 1907. Takrat so otroci to izštevanko zelo radi uporabljali. Kaj pomeni, ne vem, ker so uporabljene neke naključne besede brez pomena, ampak otroci so jo takrat razumeli. Naša generacija te izštevanke ni več uporabljala. Predvidevam, da je stara več kot sto let.«
»Spominjam se, kako sem pri Gosijek pasel krave. Seveda, če ni bilo šole, sem jih peljal na pašo največkrat na travnik v Orovo vas. Nekoč, ko sem jih gonil domov, so se mi med potjo pomešale z Šeneškimi kravami, ki jih je bilo mnogo več. Katere krave so Šeneške in katere so Gosijekove, je bilo nemogoče prepoznati, vse so bile enake. Poskušal sem jih s palico razgnati med sabo, vendar ni šlo, vse so se stiskale med sabo, kot da so si mogle nekaj pomembnega med sabo povedati. Kaj zdaj, zelo strah me je bilo priti domov brez krav. Zelo obotavljajoče sem šel proti domu, lovila me je že noč, s strahom pridem na Gosijekovo dvorišče, pa me gospodar vpraša: »Ja kje pa tako dolgo hodiš, krave so že celo uro doma?« Kaj sem takrat čutil, ne bom pozabil nikoli. Takšno olajšanje je bilo in nisem mogel verjeti, da je žival tako pametna, da vsaka ve, kam mora priti in kje je njen dom oziroma hlev.«
»Seveda je bila Polzela v mojem otroštvu čisto nekaj drugega kot zdaj, od takrat je že več kot pol stoletja. Kjer so danes bloki, so bile včasih njive s hmeljem, tam, kjer je danes zdravstveni dom, je bila neka velika jama s polno umazane vode in v njej so bile tudi žabe. V kraju sta bili dve šoli; nižja (od prvega do četrtega razreda) je bila tam, kjer je zdaj občina. Razredna prostora sta bila v prvem nadstropju samo dva, v pritličju je bilo stanovanje in skupni šolski prostori. Okrog stavbe je bil lesen plot in za plotom je imel ravnatelj, gospod Milan Gerželj, svoj zelenjavni vrt. Poleg stanovanja gospoda ravnatelja je bila v tej stavbi tudi šolska knjižnica. Razredi od petega do osmega razreda so bili, kot smo takrat pravili, v novi šoli, ki je danes del današnje šolske zgradbe. V tej stavbi je bilo pet učilnic in zbornica. Šolsko kuhinjo smo dobili v sedmem razredu. Spomnim se aluminijastih skodelic, mleka v prahu, margarine in marmelade v velikem vedru − pravili smo jim unra paketi.«
»V šolo smo hodili izmensko tako dopoldne kot tudi popoldne. V razredu nas je bilo tudi do 35 učencev. Z nami so do četrtega razreda hodile v šolo tudi partizanske sirote iz Šeneka − tako smo pravili tem otrokom mi. Da so bili to otroci s Petrička, sem izvedel šele pred nekaj leti, ko sem gledal filmsko reportažo o njih. Spominjam se, da v prvem razredu teh otrok še ni bilo (1954/55), pojavili so se v drugem (1955/56), bili v tretjem in četrtem (1957/58), v petem jih ni bilo več. Kam so kar naenkrat šli, nismo vedeli; govorilo se je, da so zdaj na nekem gradu pri Dobrni. Spominjam se sošolca Milivoja Ignjatoviča, ki ni imel za šolo skoraj ničesar. Nekoč smo pri ročnem delu izdelovali štampiljke iz krompirja in Milivoj me je prosil, naj od doma prinesem vsaj še en krompir zanj.«
»Otroci iz Šeneka so prepoznavni po obleki. Vsi so enako oblečeni, tako fantje kot dekleta. S sošolko sva poskušala prepoznati imena. Spoznala sva tri, več pa ni šlo. Prvi na levi v zadnji vrsti je Izidor, največja v sredini je Helga, desno od učiteljice je Katja. Spomnim se, kako je Helga, bila je kar nekaj let starejša, preskakovala razrede, to pomeni, da je v enem šolskem letu opravila več razredov in s tem je nadoknadila tisto, kar je, verjetno ne po svoji krivdi, zamudila.«
»Ceste v kraju so bile seveda še vse makadamske in krajevni veljaki so na vsa usta zatrjevali, da bodo v tem letu ceste asfaltirane. Najbližji asfalt oziroma granitne kocke so bile v tri kilometre oddaljeni Dobrteši vasi (danes Šempeter). Ta nadvse smela želja krajevnih veljakov je prišla na uho tudi Braslovčanom, in ti so sklenili, da bodo to zadevo uredili. Na nek pustni torek so Braslovčani s konjsko vprego pripeljali cisterno, verjetno tisto za gnojnico, in v njej neko umazano rjavo vodo ter vso to tekočino polivali po cesti od šole do trgovine Tiršek. Tako so nam sosedje na hitro uredili, kar smo si Polzelani tako neskončno želeli.«
»Notranjost kinodvorane je skoraj tako velika, kot je danes, vendar vhod je bil spredaj s ceste. Vrsto let so to zgradbo obnavljali, dozidavali, rušili. Dozidali so prostor za kinoprojektorja, prvi operater na projektorjih je bil Franc Rojnik. Najbolj gledani filmi so bili tisti s kavbojsko ali viteško igro. Zadaj v kletnih prostorih je bilo celo stanovanje.«
»Okrog cerkve je bilo nekoč pokopališče, to se je videlo po spomenikih, ki so stali ob obzidju ali pa so bili vzidani v steno cerkve. Seveda je bilo okrog nekdanjega pokopališča in cerkve visoko obzidje, ki so ga pri obnovi in dozidave nove cerkve podrli, prav tako so spomeniki izginili neznano kam.«
Po pripovedovanju zapisala Lidija Praprotnik.
2. b razred letnik 1955/56 in učiteljica Olga Papež z domačimi in otroci s Petrička.
Nandi Glavnik