FRANCI URATNIK

Maj 01, 2017

Franci Uratnik (rojen 1944)

Pobiranje polžev

»Poleg obiranja hmelja sem tudi nabiral polže v gmajni[1] ob Strugi. Otroci, takrat že osnovnošolci, smo med seboj tekmovali, kdo bo nabral več polžev. Nesli smo jih v Kmetijsko zadrugo na Polzelo, ki jih je odkupila ter naprej poslala v izvoz. Enkrat so vsi polži ušli iz Kmetijske zadruge. Pobiranje polžev ni bilo veliko plačano, dva turška meda si si lahko kupil.

Sladoled

Na Polzeli ni bilo slaščičarne. Bila pa je v Preboldu, pri Bakiju. Baki je imel trikolesnik in je vsak dan prišel na Polzelo. Otroci smo ga čakali in mu šli naproti vse do Ločice. S tem smo mu naredili uslugo, saj smo ga potiskali do Polzele. Ko smo prišli na Polzelo, pa nam je dal sladoled, ker smo mu pomagali.

Plesi

Plesi so bili včasih zelo pogosti. Imeli smo tudi plesne vaje, enkrat so bile na Polzeli, drugič pa v Braslovčah. Učil nas je pravi plesni učitelj. Z naučenimi plesi smo se potem lahko pokazali na gasilskih veselicah. Gasilske veselice so bile fajna[2] stvar, saj smo fantje lahko spoznali dekleta in se pred njimi pokazali, kaj znamo. Gasilske veselice so bile nekakšen vstop v družbo. Na veselico so po navadi prišli skoraj vsi prebivalci, tudi tisti kmetje, ki se sicer niso udeleževali prireditev. Na veselico so pripeljali svoje hčere. Vsi smo bili lepo oblečeni, tisti fantje, ki smo znali plesati, smo lahko povabili dekleta na ples. Plesišče je bilo narejeno malo višje, kot oder, tla pa so bila zbita z deskami. Fantje smo si med plesom šteli korake, kot smo bili naučeni, in vodili plesalko. Velikokrat se je zgodilo, da smo se zabili[3] v steno … Včasih pa je to bil tudi izgovor, da smo se s plesalko zbližali in stisnili.

Miklavž

Kot otroci smo doma čakali na prihod Miklavža. Mačevi fantje so vsako leto na predvečer prihoda Miklavža kurili za Vimperkom. Ker na Polzeli še ni bilo veliko hiš, se je dim videl daleč naokoli. Moj oče pa je mamo vseskozi spraševal, zakaj se tako kadi. Mama pa mu je odgovorila, da Miklavž pač kekse peče. Jaz pa sem mislil, da če bom zelo priden, bom potem lahko te kekse tudi jedel. Starša sta znala nas otroke pripraviti in v nas vzbuditi pričakovanje na Miklavža. Običajno pa sem dobil jabolka, rožiče in palice.

Kuhanje piva

Doma smo imeli tudi nekaj hmelja, ki smo ga del prodali, del pa smo ga obdržali. Kuhali smo pivo. Mama je nekje dobila recept in poskusila variti pivo. Imela je veliko pocinkano posodo, v kateri je kuhala pivo. Pivo smo natočili v steklenice. Polne steklenice smo nato položili v klet. Ponoči pa so te steklenice začele pokati. Od 50 litrov piva smo rešili samo okoli 10 steklenic. Te steklenice smo potem odpirali z detektivsko previdnostjo v veliki posodi, da smo ohranili vsaj nekaj piva. Ko smo pivo poskusili, smo ga seveda hvalili, da je to najboljše pivo, kar smo ga kdaj pili.

Kolo

Leta 1944 so Nemci že počasi odhajali s Polzele. Mama je bila s kolesom v trgovini pri Tiršek. Ko je prišla iz trgovine, ji je Nemec želel vzeti kolo, da bi se odpeljal proti Dravogradu. Mama pa ni hotela prepustiti kolesa. Kar nekaj časa sta se prerivala za to kolo in ves ta čas jo je kolo butalo v nosečniški trebuh, v katerem sem bil jaz. Še vedno pravim, da sem imel do 20. leta napako na očesu, saj sem kar naprej mežikal.

Kino

Na začetku, ko je kino začel delovati, v njem niso vrteli tujih filmov. Vedno je bil predfilm Potovanje Tita v tuje kraje. Moja mama mi je vsako sezono, ko je bila sezona za češnje, rekla, naj grem nabrat češnje, ker jih bo nesla pred kino, če jih bo kdo želel kupiti. Ker takrat ni bilo drugih prigrizkov, kot so danes kokice.[4] Kar pa je ostalo, pa je naslednji dan nesla k Tiršek za prodati. Vedno mi je rekla, da naj češnje pregledam. Tiste gnile sem lahko pojedel, druge pa so šle v trgovino. Tako sem vedno jedel samo gnile češnje.

Župnik

Spomnim se župnika Pirca. Ker smo bili sosedi cerkve, je velikokrat prišel k nam domov. Enkrat pa je vprašal mojo mamo, ali lahko grem z njim na sprehod. Seveda sva šla. Vsake toliko je župnik segel v žep in mi dal bombon. Pogovarjala sva se o čudežih, o vsem. Bil sem tudi ministrant in rad sem delal pri porokah, ker sem takrat dobil kakšen dinar. Ko sem bil star 15 let, bi moral iti v gozdarsko šolo v Postojno. Takrat pa je župnik poslal k nam domov na pogovor dva gospoda. Mamo sta prišla vprašat, ali bi mene poslala v semenišče. Mama pa jima je povedala, da verjetno ne bi bil dober župnik, ker me že zanimajo dekleta.

Dedek Mraz

Spomnim se nekega obdarovanja dedka Mraza. Bili smo v kinodvorani. Vsi smo dobili enaka darila, razen ene punčke, ki pa je dobila ogromen paket, da ga niti sama ni mogla dvigniti. Ta paket je dobila od staršev, da so drugim dali vedeti, da so nekaj posebnega. Na ta dogodek je bilo veliko kritik in negativnih opazk. Otroci nismo razumeli, zakaj je ona dobila tako veliko darilo. Bili smo prizadeti. Naslednje leto tega niso več dovolili.«

Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.

[1] Gozd.

[2] Dober.

[3] Zaleteti se.

[4] Pokovka, razpočeno in napihnjeno zrno koruze.