Kako so nekoč živeli na območju današnje Občine Polzela

Jakob Štrukelj (1919 – 2016)

»Na Polzelo sem se leta 1934 prišel učit za čevljarja iz Šmartnega ob Dreti. Da na Polzeli čevljar Špacapan išče fante za pomoč, sem izvedel od neke ženske iz domačega kraja. Nekega dne je v Celje peljala prodat svoje izdelke. Na Polzeli je šla na vlak, kjer se je zagovorila z mojstrom Leopoldom Špacapanom. Vprašal jo je, ali pozna kakšnega fanta, ki bi bil pripravljen priti pomagat v njegovo delavnico in kjer bi se izučil za čevljarja. Tako je moja učna doba trajala štiri leta (1934–1938). Mojster Leopold je imel na svoji kmetiji pod Komendo čevljarsko delavnico, kjer so popravljali in izdelovali nove čevlje. Trgovine s čevlji ni imel, so pa čevlje izdelovali tudi za celjskega trgovca Rudolfa Stermeckega. Včasih je bilo v Špacapanovi delavnici do deset ljudi (pomočniki, učenci, mojstri), mojster pa jim je dal na razpolago tudi stanovanje in hrano.«    

»Špacapani so po prvi svetovni vojni prišli iz Vipave na Polzelo. Spominjam se, da je bil mojster Špacapan dober in pošten mož. Pri njem sem se učil štiri leta, dve leti pa sem bil zaposlen. Leta 1940 sem moral v vojsko v Črno goro v Podgorico v gorsko artilerijo. Tudi tu, v vojski, sem popravljal čevlje. V Črni gori me je dohitela druga svetovna vojna, in tu je po desetdnevnih bojih jugoslovanska vojska kapitulirala, Italijani pa so zavzeli Dalmacijo, Črno goro in Gorski kotar. V teh bojih sem bil ranjen v levo roko in prsni koš, bila je kar težka rana. Tri mesece sem bil v Kruševacu v bolnici. Ko sem bil izpuščen, sem lahko šel domov. Prišel sem na Polzelo.«

»Špacapanov takrat ni bilo več na Polzeli, bili so izseljeni v Srbijo. Zato sem šel domov v Zgornjo Savinjsko dolino, a le za kratek čas. Konec leta 1941 sem prišel nazaj na Špacapanovo domačijo, kjer pa so že stanovali Nemci. Spominjam se, da sem imel na začetku velike težave s sporazumevanjem, saj nisem znal nič nemško. Nekako sem razumel, da ta Nemec potrebuje čevljarja. Tako sem bil skoraj do konca vojne pomočnik čevljarja Josepha Schweizerja na Špacapanovi domačiji, kjer sem imel tudi hrano in stanovanje.«

»Malo pred koncem vojne sem šel v partizane in v njih tudi dočakal svobodo. Po osvoboditvi sem zopet prišel na Polzelo, kjer pa ni bilo pri Špacapanih nikogar več, tudi dela ni bilo. Ker so po vojni mlade fante novačili, da se jim pridružijo pri ljudski milici, sem se, glede na razmere, odločil in šel še z drugimi fanti k ljudski milici v Celje. Tam sem ostal tri leta. Če bi želel še naprej ostati pri ljudski milici in biti policaj, bi moral iti v komunistično partijo in šolo. Za to pa se nisem odločil, ampak sem šel nazaj v čevljarstvo, kjer sem si našel službo pri čevljarju Josipu Plevčaku v Celju. Pozneje pa sem se zaposlil v Mestnem podjetju v Celju, kjer so tudi imeli čevljarsko delavnico. Tu sem imel takšno plačo, kot da bi bil policaj.«

»Vseskozi sem si želel priti nazaj na Polzelo. Ko se je ponudila priložnost, sva s takratno ženo kupila zemljo na Polzeli in začela zidati. Vmes mi je po bolezni žena umrla, tako da sem zidanje hiše nadaljeval sam. Leta 1974 sem se poročil z zdajšnjo ženo Marijo, s katero sva tudi dokončala hišo. Do upokojitve sem ostal v čevljarstvu, ampak po službi doma nisem popravljal čevljev, pač pa sem še hodil pomagat k nekemu drugemu čevljarju, tudi v Celje.«

»Danes mi je Polzela čisto tuja, tako se je spremenila.«

 Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.