JOŽEFA JELEN

Mar 01, 2017

Jožefa Jelen – Velajeva Pepca (rojena 1927)

Na kmetiji Korber v Orovi vasi je 4. 3. 1927 na svet prijokala Jožefa, po domače Pepca. Bila je četrta od petih otrok (Gela, Vanč, Nančka, Pepca, Maks) v kmečki družini Marije in Franca Korberja. Za vse, ki jo že dolgo poznajo, je Velajeva Pepca.

»Hišno ime Velaj je nastalo iz priimka Volaj, ki je bil na domačiji živ že v 18. stoletju,« je zapisala Marica Kotnik v knjigi Stara hišna imena na Polzeli. Hišna imena so imena, ki so jih uveljavili ljudje sami in so živa še danes, predvsem na podeželju, in ostajajo pri hiši ne glede na to, da se v njih menjavajo gospodarji z različnimi priimki.

Ko se pripelješ danes k družini Marte Stražar, Pepcine hčerke, ki skrbi zanjo, zagledaš na vidnem mestu tablo KMETIJA VELAJ.

Pepca, živahna 90-letnica, pripoveduje:

Zelo lepo mladost sem imela. Na kmetiji smo otroci delali, pomagali staršem. Nismo pa trpeli. Ni nam bilo treba garati. Mama Marija je bila zelo pridna, delavna gospodinja. Ate je bil daleč naokoli znan kot napreden sadjar. Korberjev vrt za hišo je zasadil s sadnim drevjem. Imeli smo veliko, res veliko hrušk. Vsako drevo je posebej negoval. Joj, kako natančno je obrezoval! Kompost je moral biti točno oblikovan in oskrbovan. Ko se je odprla kmetijska šola v Šentjurju, se je takoj vpisal in jo tudi končal. Morali smo se držati šolskih navodil, predvsem pri sadjarstvu.

Pa hmelj smo tudi imeli. V času obiranja hmelja je bilo zelo veselo. Prišle so obiralke, menda iz hrvaškega Zagorja. Takrat je mama kuhala v velikih loncih. Tudi dekleta smo malo pomagala. Najrajši je skuhala tople murke in zabeljen fižol. Kruh pa smo pekli v krušni peči.

Zgodaj zjutraj so obiralke odšle na njivo. Vsaka je imela svoj lesen križ, na katerega je štangar postavil hmeljevko, obiralke pa so obirale in tudi zapele. Pa ne samo pri nas. Po celi dolini je bilo veselo. Otroci smo prav tako morali obirati hmelj. Ate ga nam ni meril, obiralcem pa. To se mi ni dopadlo in sem se večkrat izmuznila. Raje sem kaj drugega dela. Hmelj je meril Maks. V hmeljski škaf je natresel hmelj, pa dobra mera je morala biti. Za kmeta dobro, za obiralke pa ne preveč. Vedno so stale zraven in gledale, da ni preveč mimo škafa letelo. Vsaki obiralki smo dali baleto, kartonček, kjer je bila napisana količina hmelja (en škaf, dva, tri …) in priimek kmeta ( npr. Franc Korber ). Balete so skrbno shranjevale in jih na koncu obiranja zamenjale za denar.

Otroci se nismo smeli potepati. Smo se pa veliko igrali. Dekletom je Južnova teta naredila puže iz cunj, saj drugega ni bilo. Radi smo igrali fuč. Narisali smo pismo., potegnili črte in v prostorčke vrgli kamenček ter tancali. Če nisi zadel kvadratka ali si stopil na črto, si bil fuč. Igro je prevzel drugi. Špano smo tudi igrali, in sicer ob večerih v hiši. Pozimi je bil za to čas. Na ploščo, kos papirja, smo narisali polje,za figure vzeli fižol,koruzo,kamenčke in igrali .

Mama in ate sta nas vzgajala v verskem duhu. Vedno smo se zbrali opoldne pri kosilu in molili. Z molitvijo smo se priporočali še posebej Mariji.

Nestrpno smo čakali Miklavža. Ko je bilo nebo rdeče, je mama govorila: »Miklavž že peče piškote.« Tisti teden smo bili zelo pridni, saj smo se bali parkljev. Z darili pa ni bilo nič ,ker smo izdali, da sta ate in mama Miklavž.

Za božični večer smo otroci v goši nabrali mah, postavili jaslice, okrasili smreko in se veselili praznika. Imeli smo boljšo božično večerjo. Nančka je igrala na harmoniko, mi smo peli in vsi šli k polnočnicam. Hrane nam nikoli ni manjkalo. Mama je bila dobra gospodinja, oče pa skrben kmet.

Velika noč ni minila brez pirhov. K žegnu je mama nesla v lepo pripravljeni korbci. Takrat smo dobili nova oblačila. Meni in mojim je šivala Repnikova Olga. Postali smo prijatelji.

Bila sem škrjedlav otrok. Beljakov od jajc nisem jedla. Vampov sploh ne. V šoli nisem hotela v zvezek napisati recepta za vampe. To pa ne,še slišati nisem hotela zanje! Ko je krava povrgla, je mama spekla prvo mleko. Ta jed mi ni bila dobra. Izmuznila sem se iz hiše in odnesla krožnik drugim otrokom. Starši so se kregali, pa ni nič pomagalo. Očetova ljubljenka sem bila in nisem bila nikoli kaznovana. Če smo otroci kaj ušpičili, nisem nikoli počakala. Stekla sem na vrt, da je jeza starše minila. Sestre in bratje so jo skupili, jaz pa ne. Ate so rekli,da sem bila edina pametna,ker sem se izognila kazni.

V šolo smo hodili peš. Pa še luštno je bilo. V prvem razredu sem imela tablico in kamenček. Kasneje so prišli zvezki. Klopi so bile dolge, zelene, s črnilniki, v katere smo namakali peresa in pisali. Pa smo polili črnilo, popacali zvezek,pa tudi roke in še kaj. Stepla sem se tudi. Enkrat sem se tako močno stepla z večjim fantom,da sem mu cel šop las izpulila. Fant je jokal in me zatožil učitelju Adolfu Polancu. Ta pa je rekel: »No, če te je Pepca, pa kar naj te. Zakaj pa nagajaš!«

Veste, tudi uši sem prinesla domov. Starejša sestra je hodila v gimnazijo in dobila od mene uši. Seveda sem bila vsega jaz kriva,pa kaj sem mogla, če so uši skočile v šoli na mojo glavo.

Dobro smo se učili. Mama nas je spodbujala. Želela je, da smo še boljši. Tistemu, ki bo odličen, je obljubila harmoniko in kolo. Harmoniko je dobila sestra Nančka, meni je manjkala le ena ocena do odličnega uspeha.

Odraščali smo. Ate je želel,da ostanem doma in prevzamem kmetijo. Bila sem pridna delavka. Ostali so že študirali. Nančka za učiteljico,Gela pravo, Vanč se ni šolal, priženil se je na manjšo kmetijo in rad pomagal kmetom, če so ga poklicali. Maks je tudi študiral za učitelja. Spogledovala sem se z Repnikovim Francijem iz Kamnika, ki je k Repnikovi Olgi prihajal na počitnice. No, kar malo … ne, zelo sem ga rada videla. Pa nič ni bilo iz tega. Odrekla sem se prvi ljubezni. Ate in mama sta se mi smilila, da bi ostala sama na kmetiji. Imela sta zelo težko mladost. Ate mi je prepisal pol grunta, samo da ostanem doma.

Sodelovala sem pri Rdečem križu. Predsednik me je imel rad,saj sem bila sposobna. Vprašal me je, zakaj nisem šla naprej v šolo. Takoj sem odgovorila: »Butasti so šli v šolo, pametni smo ostali doma na kmetiji.« Rada sem se hecala, lažje mi je bilo.

Organizirala sem šiviljske tečaje v salonu gostilne Cizej. Vodila jih je šivilja Olga Repnik.

Bila sem organizatorica kuharskih tečajev, prav tako pri Cizejevih. Vodila jih je Matkova Minka. Bila sem predsednica mladih žen zadružnic in organizirala razstave. Vodila sem polzelsko knjižnico – v kleti, še na stari občini. Ob nedeljah je bila odprta. Knjige je nosila iz Ljubljane sestra Gela.

Pa igrala sem v igrah,ki jih je takrat učil učitelj Adolf Polanc. Spomnim se še ljubezenske igre Divji lovec.

Luštno smo se imeli. Bila sem ledik in frej.

Ja, za mano je pogledoval Marjončkov Franci. (s priimkom Jelen ). Gledal je in gledal ter osvajal. Atu je bil všeč. Želel je, da ga imam. Ker ima rad svojo mamo, bo imel rad tudi mene, je govoril.

Veš, tu je posebna zgodba. Stara osem let sem šla k prvemu svetemu obhajilu. Pred oltar smo hodili deklice z ene strani, dečki z druge. Pa sem gledala, s kom bom prišla pred oltar. Menda ja ne z Marjončkovim Ivanom! Ni se mi dopadel. A poglej ga, no! Ravno z njim sem prišla v paru pred oltar. Po končanem obhajilu mi je Marjončkova mama dejala: »Vidva bosta nekoč pred oltarjem.« Poglej, pa sva bila res. Ne z Ivanom, ampak s Francijem.

Pri štiriintridesetih sem se poročila. Cizejeva Marica me je med tednom s fičotom peljala k civilni poroki na občino, Južnov Stanko pa nas je pospremil z muziko. Po civilnem obredu je Franci rekel: »Adijo, jutri se vidiva.« Odšla sva vsak na svoj dom. Vaškim fantom to ni bilo pogodu, ker jim Franci ni dal za kozarček. Po cerkveni poroki, ki je bila v soboto, sva zaživela skupaj.

Franci je bil priden, zelo varčen kmet. Bil je zelo previden. Nobenih kreditov ni jemal. Delal je toliko, kolikor je lahko, in porabil toliko, kolikor je lahko. Ni se zadolževal. S traktorjem je delal usluge drugim, da nas je lahko preživljal. Rodila sem sina Francija in hčer Marto. Oba je poslal v šolo. Sin si je družino ustvaril v Parižljah, hči je ostala na kmetiji, se poročila (Stražar) in skrbi zame. Imam štiri vnuke. V Parižljah eno vnukinjo in doma tri (dva vnuka in eno vnukinjo).

Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.