KAREL PINTER

Apr 20, 2017

Karel Pinter (rojen 1927)

Karel se je rodil 14. avgusta 1927 v Podgorju pri Velenju očetu Francu, ki je bil kovač v velenjskem rudniku, in mami Angeli Blagotinšek. V šolo je šel s sedmimi leti. Bil je deček z ulice, slabe rasti, večkrat lačen kot sit. Učitelji in učenci so se nad njim znašali, se s cmokom v grlu spominja Karli.

»Kako ste preživeli mladost?« vprašam in začne pripovedovati: »V šolo smo hodili vsi enako, bosi, slabo oblečeni. Nekaj pa jih je že takrat izstopalo. Tožarili so učiteljem in nas gledali zviška. Zgodaj sem vstajal, da sem v Škalah ministriral in si prislužil dinar. Zvečer sem hodil v rudarski dom na kegljišče, do dveh zjutraj kegljačem postavljal keglje in si prav tako zaslužil dinar. Na podružnični šoli v Škalah sem končal tretji razred.

Prišli so Nemci. Vse je bilo zmešano. Nas so dodelili v Hauptschule[1] v Šoštanj. Starši niso imeli denarja, zato so me kot 14-letnega fanta dali v rudarsko šolo. Končal sem jo in se zaposlil v rudniku. Vajenci smo delali v svojem rovu. Ko so Nemci v rov privlekli stroje, bili so žlebovi, ki so premog porivali naprej, smo pomagali starejšim rudarjem. Geološki zavod Ljubljana je začel iskati ležišča premoga po Šaleški dolini. Dodeljen sem bil na vrtino pri Šoštanju. Pet vrtin je bilo narejenih v tistem času. Ogromno je bilo premoga, tja do škalskega mostu. Bila je huda zima. Vrtali smo brez zaščitnih sredstev. Zaradi mraza so se mi roke prilepile na jekleno cev.

Takoj ko sem bil star 16 let, sem moral v nemško vojsko. Brez slovesa. Oče je pritekel za mano žalosten in zaskrbljen. Mislil je, da me bodo ustrelili. Še zdaj imam pred očmi tisti trenutek.

Najprej so me peljali v Celje, nato na Dunaj in naprej v Berlin. Tam sem prvič videl, kaj je vojna. Tepihi[2] bomb so padali na Berlin. Grozno je bilo, resnično grozno. Kmalu so nas strpali v avione, nam nataknili padala in nas v Franciji zmetali dol. Zopet morija. Kaj je to, ko gledaš umirati mlade fante, ko slišiš vpitje, jok! (Zahlipa, op. p.)

Imel sem veliko srečo, da so me dodelili v skupino desetih, ki smo se umikali. Pridivjali so avioni, vse križem je pokalo. Padel sem vznak in bilo je konec. Zbudil sem se v bolnici pri Hamburgu, imenovani Kriegsmarine. To je bila bolnica za vojno mornarico. Ne vem, kako dolgo sem ležal s kroglo v glavi. V bolnici so mi kroglo potegnili ven z magnetom, ostala je luknja. Glavo so povili in je bilo. Pojavil se je ameriški oficir in nas ranjence poslal v barake, ker je bila bolnica namenjena le ameriškim vojakom. Malo sem si opomogel in že so me z desetimi Jugoslovani naložili in odpeljali v Belgijo v ujetništvo. Namestili so nas ob prekopu v Bruslju. Prišli so s strojnico in jo uperili v nas. Prepričani smo bili, da je konec, a so nam pobrali le zlato, življenja so nam pustili. Prijatelj je imel aluminijast prstan, drag spomin na svojo punco.[3] Ni ga hotel sneti, a so mu hoteli odrezati prst. Hudo je bilo. Nato so nas strpali v angleško taborišče. Bil sem v lagerju.[4] Tam si je vsak skopal svojo luknjo in jo pokril s šotorskim platnom. Tam sem preživel leto 1944/1945. Zeblo nas je, lačni smo bili. K sreči je bil v kuhinji Slovenec. Včasih naju je s sotovarišem poklical, da sva postrgala, umila kotle in se malo najedla. Vedno sva poskrbela tudi za druge sotovariše. Tako sem preživel štiri mesece. Sotovariš je na jugoslovanski konzulat v Bruslju napisal pismo in prosil, da bi nas odpeljali v Jugoslavijo. Prišel je namestnik kralja Petra II. in nas hotel mobilizirati. Ker sva bila ranjena, naju ni vzel.

Kolega je po vojni še enkrat prosil na jugoslovanski konzulat, naj naju izpustijo. Prišel je Titov oficir in res so v treh dneh poklicali Slovence ter nas prepeljali na veliko planjavo, polno grobov, v Aachen. Drugi dan so nas odpeljali v Düsseldorf, kjer je bilo zbirališče za Slovence oziroma Jugoslovane. Spravili so nas v najboljše vagone s posteljo za Ljubljano. Avstrijke, prostovoljke Rdečega križa, so nam ponujale potovalni paket. Na Jesenicah so nas strpali v barake. Za večerjo smo dobili kuhano pšenico. Kako prav je prišel moj paket!

Naslednji dan sem prišel v Celje, kjer so me odpustili. Domov sem šel kar brez karte. Ustavil sem se na Polzeli pri sestri Katarini Uratnik. Ko mi je odprla, je zavpila od presenečenja: ‘Kaj pa ti? Nobenega ni. Starše so odpeljali, ne vem, kam, ne vem, zakaj.’ Prosil sem, da ostanem pri njej vsaj eno noč. Takoj me je sprejela. Ja, to je bila moja mladost.

»Kako ste nadaljevali življenje?« ga povprašam. »Polzela je bila občina in župan je bil Švajger. S svakom sva se šla prijavit. Župan mi je dejal: ‘Nikamor ne boš hodil, kar tu ostani.’

Dolgo sem živel pri sestrini družini. Službo sem si poiskal v Velenju. Dodelili so me na kmetijstvo. Moral sem obsuti krompir. Še nikoli nisem delal s konjem, nikoli s plugom. Pa so me potolažili, da konj vse ve. Ni bilo tako. Ves krompir sem izpulil že v prvi vrsti in konec je bilo službe. Težko je bilo za zaposlitev za nemškega vojaka. Vsi so imeli prednost. Spet sem se znašel pri globinskem vrtanju. Neko noč, ko sem sedel pri peči, sem dobil prvi epileptični napad. Mahal sem po žareči peči in dobil opekline. Iz Velenja so me prestavili na vrtino v Idrijo. Zaradi posebnega materiala v zemlji mi vrtanje ni šlo. Direktorju Kendi sem po pravici povedal za zdravstvene težave in da ne morem ostati na vrtini. Rekel sem, da grem na Polzelo v invalidsko podjetje.

Na Polzeli sem ponovno živel pri sestri. Leta 1949 smo ustanovili invalidsko podjetje. Ernest Jelen je dal stroje. Delali smo in gradili podjetje. Leta 1950 je šlo podjetje v stečaj. Ustanovljena je bila mizarsko-vrbopletarska šola. Izobraževal nas je učitelj iz Braslovč, toda to le ob lepem vremenu, v dežju ni hotel na Polzelo. Pletli smo iz vrbovega šibja in napletli veliko košar ter jih nesli v Celje. Prodajali smo kar na ulicah. Prišel je lastnik znane trgovine, Strmecki, in nas opozoril, da mu delamo konkurenco. Vse košare je pokupil. Vrbopletarstvo je propadlo, ostalo je mizarstvo. Prišel je ameriški potnik in naročil stole Rex. Ko so bili narejeni, pa jih ni hotel kupiti in tudi mizarstvo je propadlo.

Leta 1955 si je stečajni upravitelj Breznik zamislil, da bomo delali v mizarstvu ceneno imitirano pohištvo. Nismo imeli materiala. Imitirali smo vse ročno. Delal sem v pleskarni. Tudi to ni šlo. Začeli smo se spogledovati s strojnim imitiranjem. Imeli smo trg in tovornjake za razvoz. Prihajala so naročila. V Švici smo kupili strojno linijo za imitiranje. Vse se je spremenilo. Stroj je vse opravil in linija se je končala s suhimi lepimi izdelki. Čudovito. Nikjer ni bilo tega. Rastli smo, dokler se na jugu niso spomnili, da lahko tudi oni delajo enako. Tako smo linijo odstopili Otiškemu Vrhu. Tam so vse naredili, mi smo le sestavljali. V tem času sem ob delu hodil v ekonomsko šolo v Celje. Zjutraj sem šel v službo, popoldne v šolo. Vračal sem se okoli desetih zvečer in se ponoči učil. Ko sem končal, sem se, prav tako ob delu, vpisal na organizacijo dela v Kranju in tudi to uspešno končal. Bil sem aktiven na delovnem mestu vodje splošnega sektorja in v delovanju za razvoj Polzele.

Za uspešno razvijanje delegatskih odnosov na področju krajevne skupnosti ter vodenje delegacije zbora krajevne skupnosti sem 27. aprila 1978 prejel priznanje Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Že prej, 6. novembra 1974, sem bil odlikovan z redom dela s srebrnim vencem za zasluge in dosežene uspehe pri delu, ki je imelo pomen za socialistično izgradnjo države. Bil sem izvoljen za 9. kongres Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) v Beogradu kot republiški delegat.«

»Kaj pa ljubezen?« me zanima. »Ja, dolgo se nisem ukvarjal s tem. Povedal sem že, da sem stanoval pri sestri in njeni družini Uratnik. Na Polzelo je prišla učiteljica Jožica, ki je stanovala v šoli. Katarina je pazila njena sinova. Imenitno je naredila rezance in jih večkrat prinesla sestri. Pa je svak dejal: ‘Ta bi bila zate.’ Jaz pa nič. Stvari je v svoje roke vzel nečak Franci (zdajšnji Miklavž, Božiček, dedek Mraz, gobar, igralec …). Na Gori Oljki je kupil dve lectovi srci. Eno srce je nastavil Jožici na okno, eno pa dal meni, češ da mi ga pošilja Jožica. Jaz sem se posvečal le Garantu. Živel sem za Garant in tudi pri Uratnikovih sem pomagal. Franci ni odnehal. Naročil je dva Pionirska lista. Ko je izšla nova številka, mi jo je prinesel in dejal, da mi to pošilja Jožica. Jaz še vedno nič. Nekega dne je prišel petletni Jožičin sin Andrej k Uratnikovim in je dejal: ‘Karli, nocoj bomo pa šnicle[5] jedli!’ In me je peljal k Jožici na večerjo. Pa je bila ljubezen.

Poročila sva se leta 1957. Leto pozneje sem bil operiran na rebru v vojaški bolnici v Zagrebu. In tega leta, torej 1958, se nama je rodila hči Anga. Stanovali smo na stari pošti, nato v bloku, leta 1974 pa smo se preselili v svojo hišo.

Služba je vedno stresna. Leta 1977 so mi popustili živci in znašel sem se v bolnici na nevrološkem oddelku. Tudi v tem času mi je družina stala ob strani. Jožica me je obiskovala vsak dan, tri mesece. Želel sem domov, želel sem v službo. Zdravnik je presodil drugače. Za tri mesece me je poslal v sanatorij na Ravne pri Šoštanju. Po končanem zdravljenju so me decembra 1977 invalidsko upokojili.

Žena je bila vestna učiteljica. Za svoje delo je prejela plaketo Društva prijateljev mladine (DPM). Kratek čas sva skupaj uživala v pokoju. Nato je Jožica zbolela, zadela jo je kap in ostanek življenja je preživela v domu na Polzeli. Pet let sem bil vsak dan pri njej. Dolžan sem ji bil vrniti dobroto, ki jo je nudila meni. Leta 1994 je preminila. Ostal sem sam z Ango in vnukoma Jernejem in Klaro. Zdravniki so mi priporočali hojo. Vsak dan sem vstal ob 4.30, naredil dolg sprehod, se ustavil na pokopališču, doma zjutraj skuhal kavo ter pripravil kosilo za družino. Osemdesetletnico smo lepo praznovali. Potem mi je začelo nagajati zdravje. Vrtoglavica, dvakrat sem si zlomil kolk in medenico, dobil kateter in spodbujevalnik srca. Zaradi zelene mrene sem skoraj oslepel. Zdaj večino časa presedim v fotelju, poslušam glasbo in novice. Zame skrbijo lepo. Žal pa sem popolnoma odvisen od drugih.

Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.

[1] Meščanska šola.

[2] Preproga.

[3] Dekle.

[4] Koncentracijsko taborišče.

[5] Zrezek.