MARIJA ŠTRUKELJ
Marija (Marica) Štrukelj (rojena 1926)
Slavljenka me je čakala natančno takrat, kot sva se dogovorili. Ura je odbila deset dopoldne. Sprehodila sem se po drevoredu vrtnic, ki so njena ljubezen. Vrata hiše so bila odklenjena. Vseeno pozvonim. Drobcena gospa je pogledala skozi okno in me povabila, naj vstopim. Čakala je v kuhinji s kuverto slik, svojih spominov. Izmenjali sva si pozdrav. Mož je komaj opazno odškrnil vrata dnevne sobe in pripomnil: »Patronažno sestro Tajano čakam.« »To je naš angel,« je zašepetala gospa Marija. »No, kar bodita,« je tiho dejal mož in se umaknil. »Juho za kosilo sem že pripravila, tako da lahko mirno začneva,« je dejala simpatična 90-letnica.
»Rodila sem se v Hočah, in to doma. Soseda je bila babica. Mami Heleni je pomagala pri devetih porodih. Na svet smo prijokali takole po vrsti: Eva, Tonček, Janko, Jurij, Franček, Jožek, Anica, jaz (Marija) in kot zadnji (deveti) Ludvik. Bila sem drobceno dekletce in so me ljubkovalno klicali Marica. Bilo nas je šest bratov in tri sestre. Velika družina smo bili. Pri nas sta stanovali in v gospodinjstvu pomagali mamini sestri. Imeli smo 18,5 hektarja veliko kmetijo. Mama Helena je bila gospodinja, oče Jožef kmet. Potrebovali smo pridne roke. Na drugi strani ceste smo imeli hišo, kjer so stanovali tisti, ki so delali pri nas.
Mene so cartali,[1] ker sem bila najmlajša sestra. Bila sem drobna in take pomoči niso potrebovali. Najrajši sem se igrala z brati. Sestra Eva je bila preveč pokroviteljska. Tega nisem marala. Bratje so me cartali.[2] Pupo[3] so mi vrgli stran in večino časa sem bila v fantovski družbi.
Vsako jutro smo se zbrali za veliko mizo pri zajtrku. Zajtrkovali smo žgance z mlekom in ocvirki. Imeli smo krave, konje, svinje in zajce. Obhajali smo praznike, rojstne dneve, godove, obhajila, birme in poroke. Na Miklavžev večer so vedno hodili parkeljni. Iz ust so metali ogenj. Otroci smo pridno molili. Zjutraj pa so nas čakale rokavice, zokni,[4] oblačila, fige, suho sadje. Za božič smo pekli potico. Pri nas smo pekli gibanico, orehovo ali skutino, bila je okrogle oblike. Na sveti večer smo otroci delali jaslice (fantje) in okrasili drevešček. Imeli smo dobro večerjo in nato odšli k polnočnicam. Mama je blagoslovila poslopja, otroci smo molili. Za božič smo šli obvezno k maši in nato smo se zbrali pri božičnem kosilu. Tudi velika noč je bila posebno doživetje, prelep praznik. Fantje so barvali jajca. Mama je nesla jedi v cerkev k žegnu.[5] Pozimi smo se sankali in smučali. Tudi jaz sem se znala smučati. Pri hiši smo imeli velik sadovnjak, pungart. Tam je bil hribček. Otroci smo se sankali in smučali pozno v noč. To je bilo lepo! Posebno doživetje je bilo, ko je brat zapregel konja. Otroci smo se pripeli nanj s sanmi ali smučmi in se vozili do Orehove vasi, še dalje in nazaj. To so bile prigode.
Brat Jožek je bil star 19 let, ko so ga vpoklicali v nemško vojsko. Preminil je v Rusiji.
V šolo sem imela pet minut. Ko sem bila v prvem razredu, nam je umrl oče Jožef. Hudo je bilo. Mati je ostala sama na veliki kmetiji z veliko družino. Na pomoč je prišel stric. Bila sem dobra učenka, vsi otroci smo se dobro učili. V drugem razredu – to vam moram povedati, kaj se mi je zgodilo. Bila sem v drugem razredu. Moj sosed istih let je bil posebnež. Učiteljica mi je dala nalogo, da ga doma učim. Bila je zelo stroga. Sosed drugi dan v šoli ni znal. Učiteljica me je kaznovala. Poslala me je klečat v kot in nato sem morala še stati ob njem v klopi. Doma si nisem upala povedati, kaj se je zgodilo. Nisem pa hotela v šolo. Spraševali so me, zakaj nočem v šolo, jaz pa nič. Starejša sestra Eva je šla v šolo in vprašala učiteljico, kaj se je zgodilo, da ne maram v šolo. Učiteljica je povedala resnico. Od takrat dalje sem imela mir. Sosed je šolo končal v drugem razredu. Do petega razreda sem hodila v Hoče, nato štiri leta v meščansko šolo v Maribor. V meščanski šoli nas je razredničarka naučila plesati kolo. Nastopale oziroma tekmovale smo na mariborskem stadionu. Igrali so nam mali harmonikarji. Zasedle smo prvo mesto.
Prišla je vojna. V Hočah je bil protiavionski flak oziroma protiletalska obramba. Pri nas smo oddali sobo nemškemu zobozdravniku. Bil je dober človek. Zdravil je tudi druge. 14. oktobra 1944 smo imeli trgatev, saj smo imeli velik vinograd. Prileteli so ameriški avioni in padale so bombe na Maribor. Takrat je flak streljal na avione. Zadel je enega, ki je padel na Pohorje. Kadar je bil alarm, smo tekli v klet.
Imeli smo velik travnik. Tam so en mesec taborili nemški vojaki in počivali, preden so šli na fronto. Eden izmed teh vojakov je bil inženir. Bil je izjemen človek. Pisal je istočasno z obema rokama, potem si normalno čital[6] besedilo. Znal je hipnotizirati, pokazal nam je na kuri. Seveda tega ni smel počenjati. Talent pa tak.
Tonček, Janko in Jurij so bili v partizanih in so se srečno vrnili domov. Leta 1945 so na našem velikem travniku en mesec taborili partizani z juga. Niso bili prav prijazni. Ko je prijezdil brat z oficirjem in jih opozoril, so postali drugačni.
Med vojno sem šla v Arbeitsdienst[7] v Avstrijo na kmetijo. Tam sem bila dva dni. Družina je rekla, da sem preslaba za delo. Poslali so me domov, kjer sem bila eno leto. Eno leto sem hodila v nemško šolo. Po vojni sem naredila trgovsko akademijo. Moja prva služba je bila v Ribnici na Pohorju. Moj brat je bil šef gozdne uprave in hkrati moj šef. Nekaj časa sem delala v lesni industriji, pozneje je ta razpadla in sem se leta 1964 zaposlila v Osnovni šoli Hoče v računovodstvu. Takrat so začela delovati prva računovodstva na šolah.
Zelo rada sem hodila v planine. Profesorica je v srednji šoli ves razred včlanila v Planinsko zvezo. Pozneje sem v hribe vodila skupino mladincev. V planinah sem spoznala svojega moža. Leta 1974 sva se poročila v Žalcu. Poroka je bila skromna, saj sta mi pred tem v pol leta umrla brata Tone in Jurij.
Nato sem dobila službo na I. osnovni šoli Celje. Mož je že prej pozidal hišo na Polzeli, kamor sva se vselila po poroki. Poročena sva 42 let. Jaz letos praznujem 90. obletnico, mož pa bo dopolnil 97 let. Tudi v življenje na Polzeli sva se vključila. Vedno sva rada hodila v hribe in bila zvesta Planinskemu društvu Polzela. Vsako leto sva s prijatelji odšla na morje v Izolo. Nekaj se nas je dogovorilo in najeli smo kombi, ki nas je varno peljal tja in čez teden dni nazaj.
Ko sem šla v pokoj, sva se včlanila v društvo upokojencev. Postala sem tajnica društva in še blagajničarka. Z upokojenci sva hodila na izlete. Rada pa sva se pridružila izletom, ki jih je organizirala gospa Zinka Terglav. Lepo smo se imeli. Imam svojo knjižnico. Bila sem zvesta članica Sveta knjige. Ogromno sem brala. Zdaj rada preberem Ognjišče, Družino in seveda Polzelana ter prisluhnem Radiu Ognjišče. Redno sem obiskovala maše, zdaj pa me k maši zapelje Marija Glasenčnik.
Moja skrb so vrtnice. Skrbno jih negujem. V vrtu mi manjka moževa pomoč. Utrudil se je. Zdaj je vse delo padlo name. Že v srednji šoli sem pletla in kvačkala. Nekoč sem bila na obisku pri teti in zagledala prečudovite elegantne rokavice, ki jih je nakvačkala. Prosila sem jo, da mi jih naredi. Ponudila mi je učenje. Naučila sem se in do zdaj nakvačkala 70 parov rokavic.«
Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.
[1] Razvajati, ljubkovati.
[2] Glej opombo št. 1.
[3] Punčka, igrača, ki predstavlja deklico.
[4] Nogavice.
[5] Blagoslov.
[6] Brati.
[7] Delovna služba, obvezno delo za mladino v času nacistične Nemčije.
»Fotografija je nastala takrat, ko sem osvojila Triglav (od 10. do 17. avgusta 1952).«
Na fotografiji je naša družina 1938. leta: mama, Eva, Tone, Janko, Jurij, Franček, Jože, Anica in jaz.
Na fotografiji smo mali otroci z mamo Heleno pred domačo kmečko hišo leta 1930.
Fotografija je nastala 26. oktobra 1969, ko nas je obiskal brat Franček iz Buenos Airesa. Zbrali smo se Eva, Tone, Janko, Jurij, Franček, Anica, Marica, Ludvik. Brat Franček je bil ujet v Franciji. Bil je v Bariju v Italiji v lagerju, kot so rekli taborišču. Od tam so šli z ladjo v Ameriko. Tri tedne so pluli. Na ladji je spoznal Slovenko, se zaljubil in pozneje poročil. Bil je trgovec, vendar nikoli ni opravljal tega poklica. V Ameriki je naredil gradbeno-tehnično šolo. Govoril je slovensko, italijansko, nemško in špansko. Bil je dober in pošten gradbinec. Večini Slovencev je v Ameriki zgradil prečudovite hiše. Imel je tri otroke, sina in dve hčerki. Vse sta z ženo naučila maternega jezika. Časopisna hiša Družina je ob 50-letnici v Ameriki organizirala srečanje s Slovenci. Sto petdeset nas je odšlo iz Ljubljane do Frankfurta in nato 12 ur letenja v Ameriko. Skupini sva se pridružili s sestrično Katico Lobnik. Krasen sprejem, slovenska proslava, zastave, povsod prireditve, krasna dvorana, velik prostor in srečanje z bratom. Ne da se povedati, ne da opisati. Lepo je bilo v Ameriki slišati besede: ‘Vaš brat bi lahko bil milijonar, pa je nam tako poceni gradil hiše.’ Ponosna sem bila nanj in ponosna sem še danes. Pa tudi sam je imel lepo hišo.«