Kako so nekoč živeli na območju današnje Občine Polzela

Pavla Florjanc (rojena 1922)

Kmečka hribovska družina Dušič je živela v Založah, v zaselku Polzele. Mami Juliji in očetu Francu se je rodilo osem otrok: Jakob, Karolina, Pavla, Ana, trije dojenčki, ki so umrli, in Korl. Pavla je tretji otrok v družini Dušič, rojena je bila 13. januarja 1922.

»Ate[1] je bil velik sadjar in predsednik sadjarskega društva. Mama so gospodinjili. Pridelali smo zelo veliko sadja. Sadje smo doma vsako leto natančno obrali. Vsa družina je delala. Otroci smo rezali krhlje, tako kot ate[2] in mama. Krhlje smo peljali v Orovo vas, kjer je bila sušilnica sadja. Posušeno sadje smo razdevali[3] sorodnikom, nekaj pa so ga ate[4] prodali. Starše smo vikali. S sadjem je bilo veliko dela in otroci smo vse pomagali.

Doma smo imeli konja, krave in prašiče. Tudi kure smo imeli. Jajc pa nismo smeli kar tako porabiti, kot je to v navadi danes. Mama jih je skrbno hranila v pšenico, pozimi pa v apneno vodo, da so bila sveža dalj časa.

V šolo sem hodila na Polzelo. Imela sem pobovsko[5] družbo. Včasih sem se rada stepla. Hotela sem biti enaka pobom.[6]

Pozimi, ko je zapadel sneg, nisem mogla sama do ceste. Ate[7] so me nesli štuporamo[8] do ceste. V šoli se nismo sezuvali in tako sem v tistih mokrih čevljih sedela pri pouku ves dan. Pisala sem na tablico. Malice ni bilo v šoli. Vsaka jabka,[9] ki sem jo nesla v šolo, je bila dobra.

Dva fanta, Polzelana, sta me vedno zbadala za Rajterco (tako se je reklo pri nas po domače). Mene je to strašno jezilo. V šoli se nismo smeli pretepati, zato sem se po pouku zunaj šole postavila zase. Fanta sta pogosto šla za mano in me zmerjala z ‘Rajterca, Rajterca!’, vse do Tonačevega križa. Tam sem jima naložila s pestmi, pa tudi sama sem jih dobila.

Lepe spomine imam na Konrada Baluha in Ervina Preloga iz Založ. Vedno sta me klicala in počakala, da sem bila perajt.[10] Pri njiju sem imela zaščito. Branila sta me. Dobro smo se razumeli.

Učila sem se kar v redu. Zmeraj sem bila prav dobra. Otroci nismo imeli igrač tako kot danes. Igrali smo se s peskom, lovili, skrivali. Doma smo se morali vsega naučiti delati. Mami sem pomagala kuhati, morala sem pospravljati, pometati. Hišo smo imeli dolgo, preprosto. Zelo dolgo smo imeli črno kuhinjo. Kaj to pomeni ? Črna kuhinja je bil prostor, v katerega dim ni bil speljan skozi dimnik. Če je dim dol pritiskal ob slabem vremenu, je bilo polno dima v kuhinji in mama je pobegnila ven na zrak. V tej kuhinji je mama pripravljala jedi na odprtem ognjišču oziroma v krušni peči. Ta je stala v sosednjem brezdimnem prostoru, ki je bil glavni bivalni prostor, hiša. Mama je v kurišču krušne peči zakurila in črne piskre[11] s posebnim pripomočkom, ki smo mu rekli burkle, porinila v kurišče krušne peči, da se je kuhalo. Jedli smo le domačo hrano, pekli koruzni kruh. Za večerjo so bili po navadi mlečna kaša, mlečni riž, mlečna juha, mlečni gres.[12] Nekaj lahkega so nam mama skuhali za večerjo.

Vsako jutro so nas mama zbudili in poslali v šolo. Ate[13] in mama sta opravila dela na kmetiji. Ko smo se otroci vrnili iz šole, smo morali postoriti vsak svoje delo. Povsod smo pomagali.

Ob praznikih nismo delali. Zelo smo jih spoštovali. Decembra smo komaj čakali Miklavža. Darila smo dobili samo od njega. Kaj smo dobili? Nogavice, kaj za obleči in suho sadje. Da ga nismo prepoznali, so ga mama menjali s sosedo. Tako so nas okrog prinesli. Ko se je bližal sveti večer, smo morali vse spucati,[14] vsak kot, tudi v štali. Otroci smo postavili jaslice in smreko. Obvezno smo se vsi zbrali pri večerji. Mama so skuhali boljšo večerjo. Pri nas je gor rastel[15] sestrič Matevž, ki je bil cerkveni pevec. Kako lepo je pel! Radi smo ga poslušali. Po večerji smo šli peš k polnočnicam. Imeli smo luči, bakle, šli smo čez hosto[16] do ceste. Potem pa naprej z drugimi do cerkve. Veste, velika noč je bila tudi velik družinski praznik. Vsako leto sem dobila za ta praznik novo obleko od botre, za pisanko.

Drugače pa je bila revščina. Slabo smo bili oblečeni kar vsi po vrsti. Velikokrat sem prišla domov z mokrimi čevlji in sem jih celo noč sušila pri peči, da sem lahko šla drugi dan v šolo.

Doma smo imeli velik nograd.[17] Ko je bila trgatev, smo povabili vso žlahto.[18] Takrat so mama spekli orehovo potico. Dosti orehov smo imeli. Pa meso so narezali. Moški so nosili brente in na palice cahnali,[19] koliko brent so prinesli k preši.[20] Ate[21] je vse preštel in videl, kakšna je bila letina.

Otroci smo zrastli. Jaka je šel v tovarno nogavic, zbolel, odpeljali so ga v bolnico. Umrl je, star komaj 18 let. Tudi Karolina je mala umrla. Jaz sem šla prav tako delat v tovarno nogavic s 15 leti. Rada bi šla v gospodinjsko šolo, pa ate[22] niso imeli denarja. Ani je ostala doma, pomagala je staršem, dokler se ni poročila v Šoštanj. Najmlajši Korl je prevzel posestvo, se poročil in vodil kmetijo naprej. Kaj mislite, komaj 15 let mi je bilo, ko sem začela skrbeti zase! Vsako jutro ob vsakem vremenu sem šla peš na šiht.[23] Vsak dan od šestih do dveh ali popoldne od dveh do desetih. Vseskozi sem delala pri finih nogavicah. Oh, kako so bile lepe, fine! Še zdaj jih imam za spomin. Rada sem hodila na šiht.[24] Ob velikem deževju je Ložnica poplavila. Do pasu je bilo vode. Okrog na Šempeter sem šla na delo v tovarno, da nisem zamudila. Ko sem bila stara 20 let, sem si kupila kolo. Bala sem se zanj. Skrbno sem ga čistila in pazila nanj. V tovarni smo imeli veliko kolesarnico, da so bila kolesa pospravljena. Denar, ki sem ga zaslužila, sem hranila, nekaj pa sem ga prostovoljno dala staršem.

Pa je prišla ljubezen. Pri 21 letih sem se zaljubila v Rojškovega Tinčeta. Na gasilski veselici sem ga spoznala. Prišla sem s prijateljicami. Zelo rada sem plesala. Tinče me je zagledal in povabil na ples. Všeč mi je bil in sva nadaljevala. Nekaj časa sva zvezo skrivala. Veste, njegov in moj ate[25] sta se nekaj skregala[26] in ko so ate[27] izvedeli, da sem zaljubljena v Tinčeta, mi niso  pustili te ljubezni. Pa ga nisem poslušala, nisem nehala in je popustil. Tinče se je tudi okorajžil[28] in prišel ata[29] prosit za mene. Privolil je, mama tudi. Poročila sva se 20. maja 1944, civilno in cerkveno. K poroki naju je s konjem peljal Tinčetov brat. Povabljeni so bili sorodniki, mamina sestra je kuhala, muzike pa nismo imeli, ker je leta 1944 v vojski padel Tinčetov brat, pa tudi poroka je bila skromna zaradi vojne.

Nekaj časa sva živela pri nas doma v Založah. Strašno nas je bilo strah. Vojna je bila. Oktobra 1944 sem bila noseča. Ves čas vojne smo živeli v strahu. Bali smo se vojakov v Kloštru. Strogi so bili. Strah in trepet so bili. Nekega večera je prišel Brdovškov ata[30] k nam. Bila je taka megla, da se nikamor ni videlo. Prosil je, da mu posvetimo do doma. Kdo naj gre z njim? Korl je imel 16 let, pa sva se medve z Ano ojunačili, vzeli laterno[31] in ga pospremili domov. Še danes ne vem, kako sva bili tako korajžni[32] zaradi vojakov, ki sva se jih grozno bali. Pri 16 letih je Korl odšel v Arbeitsdienst.[33] Štiri leta ga ni bilo domov.   

Dvajsetega decembra sem doma v Založah rodila hčerko Marinko. Babica je prišla iz Dobrovelj. Vse se je srečno končalo. Potem sem s svojo družino zaživela v Kovačevi hiši. Hiša je bila prazna, ker so bili izseljeni. Leta 1945 sva s Tinčetom začela delati hišo. Pridna sva bila in se kmalu vselila v svojo hišo. Polzele takrat ni bilo nič. Čukova, Herodeževa in naša hiša so bile v tistih časih najlepše hiše. Zdaj poglejte Polzelo, kako je pozidana! Takrat je bil en sam makadam in samo vlak je vozil. Pa zdaj poglejte: asfalt, avtobusi, vlak, avtomobili.

Rada sem plesala, zato sva s Tinčetom hodila plesat. Največkrat na veselice na Polzeli. Na morje kot družina nikoli nismo šli. Imela sem vrt, vsako leto sem zredila pujsa, gospodinjila, hodila v službo in tako smo živeli lepo. Pri 60 letih sem naredila šoferski izpit. Strašno se mi je dopadel[34] fiat 850 special. Kupila sem ga in dobro nam je služil.

Vdova sem postala 1971. leta. 

Marinka je naredila ekonomsko šolo, se leta 1970 poročila in rodila Davorja in Zvonija. Oba sta si ustvarila svoji družini. Vsak dan pride nekdo pogledat, kako smo. Zdaj imam štiri pravnuke.«

Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.

[1] Oče.

[2] Glej opombo št. 1.

[3] Razdeliti.

[4] Glej opombo št. 1.

[5] Fantovski.

[6] Fant.

[7] Glej opombo št. 1.

[8] Na hrbtu ali na plečih.

[9] Jabolko.

[10] Pripravljen.

[11] Lonec.

[12] Zdrob.

[13] Glej opombo št. 1.

[14] Očistiti.

[15] Odraščati.

[16] Gozd.

[17] Vinograd.

[18] Sorodstvo.

[19] Zaznamovati, označiti.

[20] Stiskalnica.

[21] Glej opombo št. 1.

[22] Glej opombo št. 1.

[23] Služba.

[24] Glej opombo št. 23.

[25] Glej opombo št. 1.

[26] Spreti se, sporeči se.

[27] Glej opombo št. 1.

[28] Opogumiti se.

[29] Glej opombo št. 1.

[30] Glej opombo št. 1.

[31] Svetilka.

[32] Pogumen.

[33] Delovna služba, obvezno delo za mladino v času nacistične Nemčije.

[34] Biti všeč.