STANKO NOVAK
Stanko Novak (rojen 1936)
Ustanovitev Občine Polzela
Polzela je dobila po letu 1850 samostojno občino, pod katero so spadale vasi Breg, Ločica, Orova vas, Podvin, Polzela in Založe. Štela je 1134 prebivalcev. Leta 1955 so bile vse občine Spodnje Savinjske doline združene v komuno Žalec. V prvih letih samostojne države Slovenije sta ponovno oživeli ideja in želja po samostojni občini. Namreč, vse bolj sta se krepili spoznanje in prepričanje, da je bila Polzela v žalski občini nekakšna obrobna krajevna skupnost, saj je bilo na Polzeli večinoma vse zgrajeno s pomočjo tovarne nogavic in tovarne Garant ter tudi s samoprispevki.
Tako so že leta 1992 stekle prve aktivnosti za ustanovitev Občine Polzela. Vodstvo takratne krajevne skupnosti je na razgovor povabilo mag. Staneta Vlaja, odgovornega za področje lokalne samouprave pri Vladi Republike Slovenije, in ta je ugotovil, da ima Krajevna skupnost Polzela skupaj s Krajevno skupnostjo Andraž 5098 prebivalcev ter s tem vse pogoje za ustanovitev samostojne občine. V pripravah na referendum za samostojno Občino Polzela v letu 1994 pa je bila izvajana močna propaganda vodstva takratne skupne žalske občine, da se bo z ustanovitvijo novih občin povečala administracija na račun davkoplačevalcev. Občani so bolj verjeli takratnemu županu Milanu Dobniku kot pa nagovarjanju krajevnih aktivistov. Tako na referendumu ni bilo potrebne večine in državni zbor je pustil enovito Občino Žalec. Vendar ta neuspeh krajevnim aktivistom ni vzel poguma. Že leta 1995 so pri svetu Občine Žalec ustanovili iniciativni odbor za ustanovitev novih občin. V njem so bili člani: za Občino Braslovče Ivan Fale, za Občino Prebold Franc Žolnir, za Občino Polzela Stanko Novak, za Občino Tabor Mile Geržina in za Občino Vransko Franc Sušnik. Iniciativni odbor se je vsak mesec sestajal na sejah in vabil na seje takratne predsednike političnih strank ter poslance državnega zbora. Skrbno je spremljal vsa dogajanja v državnem zboru v zvezi z lokalno samoupravo. Tako se je želel pogovoriti z mag. Stanetom Vlajem. Zato je Stanko Novak poklical na tajništvo državnega zbora in prosil za možnost sestanka z mag. Vlajem. Tajnica je takoj strogo odgovorila, da bo to zelo težko, ker je mag. Vlaj stalno zaseden. Vendar Stanko ni popustil in je rekel tajnici: »Gospa, jaz sem s Polzele. Katero številko hlačnih nogavic pa nosite?« Gospa na drugi strani telefona se je zasmejala in povedala številko ter vprašala: »Kdaj boste pa prišli?« Tako so člani iniciativnega odbora odšli na pogovore v Ljubljano in tudi tajnica je dobila nogavice.
Leta 1996 je iniciativni odbor pripravil predlog za razdelitev zdajšnje Občine Žalec in začetek postopka za ustanovitev novih občin: Braslovče, Prebold, Polzela, Tabor, Vransko in Žalec. Predlog je bil vsebinsko dopolnjen s podatki, na podlagi katerih je bila mogoča ugotovitev, da območja novih občin izpolnjujejo z ustavo in zakonom določene pogoje za ustanovitev občine. Po potrditvi predloga na svetu Občine Žalec je bil predlog poslan državnemu zboru. Leta 1997 je vladna komisija za lokalno samoupravo predlagala, naj se na območju zdajšnje Občine Žalec ustanovi šest novih občin. Člani iniciativnega odbora pa so na zbore krajanov vabili župane sosednjih novoustanovljenih občin, da so povedali prednosti novih občin. Seveda si je takratno vodstvo še skupne žalske občine prizadevalo, da do delitve ne bi prišlo. V ta namen je naročilo pri instituciji, ki je bila za to pooblaščena v Ljubljani, javnomnenjsko raziskavo glede ustanovitve Občine Polzela. Iz raziskave je bilo razvidno, da je bila pretežna večina Polzelanov za ustanovitev občine. Tudi referendum za ustanovitev občine Polzela 19. aprila 1998 je bil izglasovan s 60,18 %. Vendar zapletov še ni bilo konec. Referendum so namreč pripravili tudi v Žalcu z vprašanjem: Ali ste za odcepitev Braslovč, Prebolda, Tabora, Vranskega in Polzele? Referendum je bil razumljivo negativno izglasovan. Tako vladna komisija za lokalno samoupravo ni mogla predlagati ustanavljanja novih občin na območju Občine Žalec. Zato so člani koordinacijskega odbora za ustanovitev novih občin takoj stopili v akcijo in se napotili v državni zbor ter obiskali vse vodje poslanskih skupin. Pri tem jim je pomagala Margareta Atelšek, takratna tajnica v državnem zboru. Po razgovorih je bilo doseženo soglasje, da je komisija za lokalno samoupravo pri državnem zboru vložila amandma, s katerim je poslancem predlagala ustanovitev občin Braslovče, Prebold, Polzela, Tabor, Vransko in Žalec. Da so bile namere takratnih vrhov Občine Žalec resne in skrbno načrtovane, je dokazal članek v časopisu Savinjčan, v katerem je bilo tri dni pred sklepom državnega zbora z velikimi črkami zapisano, da se Občina Žalec ne bo razdelila. Člani iniciativnega odbora pa so na dan glasovanja z balkona dvorane državnega zbora spremljali zasedanje in bili v pripravljenosti, če bi v kateri poslanski skupini želeli še dodatna pojasnila. V petek, 17. julija 1998, je državni zbor okrog 12.45 med drugim izglasoval tudi ustanovitev Občine Polzela in vseh drugih občin. Veselje med člani iniciativnega odbora je bilo nepopisno, saj so skoraj tri leta hodili na mesečne sestanke, večkrat tudi v mrazu, celo v kakšno garažo, da so bili čim bolj na tekočem o dogajanjih. Potrditev, da so bile nove občine res ustanovljene, je prišla pisno v Uradnem listu, št. 56, z dne 7. avgusta 1998.
Bilo je tako, verjeli ali ne!
Bilo je leta 1950 v času žetja pšenice. Strojev za žetev še ni bilo. Želi pa so tako, da je oče kosil s koso, na kateri so bile pritrjene lesene vile, ki so polagale pokošeno pšenico, da so jo potem žanjice povezovale v snope. Fantje so delali pareslje,[1] s katerimi so žanjice povezovale snope, in postavljali snope v kopice. Tisto leto je bilo izjemno vroče. Podnevi je bila tako huda vročina, da ni bilo mogoče zdržati na njivi, pa tudi pšenica bi se v taki vročini preveč usipala. Zato so šli na njivo ob eni uri zjutraj, ko je bilo hladno, pa tudi polna luna je lepo svetila. Do osme ure zjutraj so pšenico poželi in snope naložili na voz ter jo s konji pripeljali domov. Mama je na verandi pred hišo že pripravila obilen zajtrk, da bi se okrepčali po napornem delu. Takrat pa se je na dvorišče nenadoma pripeljal avto. Iz njega so stopili trije takratni krajevni funkcionarji. Usedli so se na verando za obloženo mizo. Medtem pa je prišel iz hleva oče in bil nad nenadnim obiskom tako začuden, da mu je vzelo sapo. Pa se je eden iz trojice takoj oglasil: »Zdravo, tovariš! Čuj![2] Ali boš dal grunt[3] v Zadrugo? Danes smo namenjeni, da se pogovorimo s teboj.« Oče je prebledel in se molče usedel zraven njih za mizo. Zavedal se je namreč, da če bi v tisti jezi izrekel kakšno napačno besedo, bi ga lahko zaprli in vzeli grunt.[4] Žene, ki so pomagale žeti, so lačne in žejne brez besede odšle vsaka na svoj dom, fantje pa so lačni za vogalom gledali in poslušali to čudno druščino. Ne da bi jim kdo ponudil, so si vzeli narezano meso in kruh ter si natočili jabolčnika. Pa je eden iz trojice rekel: »Ja, vam kmetom je dobro. Za obloženo mizo se usedeš in vzameš, kar te je volja.« Takrat pa se je oče v jezi oglasil: »Tamle je poln voz pšenice, kar pojdi in si vzemi. Mene pa pustite pri miru, da bomo tudi iz te pšenice pri nas imeli kaj za jesti.« Jezen je vstal in brez besede odšel v hišo. Mama mu je namreč med vrati ves čas s prstom kazala, naj bo tiho.
Čez nekaj časa, ko so se vsi trije najedli, je eden izmed njih zaklical: »Torej ne daš grunta[5] v Zadrugo?« Pa se je mama med vrati oglasila: »Ga bomo kar sami obdelovali, saj nas je šest pri hiši, da bomo imeli kaj jesti.« Obrnila se je in odšla v hišo. Nekaj časa se je trojica funkcionarjev še pogovarjala med seboj, nato pa je eden izmed njih zaklical: »Pa hvala za malico, zdravo!« Vstali so od mize, se usedli v avto in se odpeljali.
Fantje so preplašeni počasi prišli za mizo na verando in z užitkom začeli jesti, kar je še ostalo. Čez nekaj časa sta se jim pridružila še mama in oče. Brez besed so po zajtrku odšli zlagat snope pšenice v kozolec.
Društvo ljudske tehnike v tovarni nogavic
Društvo ljudske tehnike v tovarni nogavic je bilo ustanovljeno okrog leta 1953. Takratni direktor Bojan Medved je bil temu zelo naklonjen. Društvo je imelo več sekcij. Bila je fotosekcija, ki je imela več fotoaparatov različnih znamk. Imeli so tudi temnico, v kateri so razvijali filme in izdelovali črno-bele fotografije. Ker ob tovarni teče Struga, so se po njej vozili s čolni kajaki. Na začetku so jih kupili, pozneje pa so jih člani društva izdelovali sami. V vseh prostorih tovarne je bilo napeljano ozvočenje, s pomočjo katerega so ob odmorih poslušali glasbo, različna obvestila in tudi čestitke ob rojstnih dnevih ali godovih. Imeli so tudi prenosno ozvočenje, ki so ga uporabljali ob večjih prireditvah na Polzeli in v drugih krajih.
Leta 1957 je tovarna nogavic slavila 30. obletnico delovanja. Na tej proslavi je igral kvintet Slavka Avsenika. Ker niso imeli svojega ozvočenja, je za to poskrbelo društvo ljudske tehnike. Glasba se je slišala daleč naokoli, saj so zvočnik postavili na vrh tovarniškega dimnika. V tovarni Iskra v Kranju so kupili nov prenosni kinoaparat in z njim po šolah predvajali kratke filme o prometni varnosti. Leta 1957 so kupili star osebni avto. Z njim so članom društva in drugim delavcem omogočili brezplačno šolo vožnje, da so potem v Celju opravili šoferski izpit. Ob pustnem času so tovarniški tovornjak opremili kot gusarsko ladjo in se z njo na pustni torek kot gusarji odpeljali v Celje.
Okrog leta 1965 je bilo rečeno, da bodo zgradili dom ljudske tehnike. Prispevek članov društva je bil, da so izkopali temelje. Po izgradnji stavbe je bila ena soba resnično nekaj časa namenjena društvu ljudske tehnike, preostali del pa je postal skladišče gotovih izdelkov, in to je še danes.
Pozneje je društvena dejavnost začela usihati. Začeli so obnavljati in rekonstruirati obstoječe obrate, graditi nove proizvodne prostore, uvedli so izvozni posel Polex v Ameriko, izvedli prvi izvoz v tekstilni industriji v takratni državi, kar je občasno zahtevalo štiriizmensko delo, tudi ob nedeljah. Prav tako so uvedli delavsko samoupravljanje. Nove politične razmere so razdelile tovarno na temeljne organizacije združenega dela, na tako imenovane tozde. Morda je zanimivo, da v tem obdobju tovarna nogavic ni mogla kupiti novih pletilnih strojev znamke Merz iz Zahodne Nemčije. Zato so že v Nemčiji s strojev odstranili vse ploščice z napisi. Iz Nemčije so stroje nato poslali v Romunijo in od tam jih je bilo mogoče s pretvezo, da so bili izdelani v Romuniji, uvoziti v Jugoslavijo. Ploščice z napisi pa so bile poslane po pošti v tovarno. Tam pa so jih namestili nazaj na stroje.
Vse to je nekako zameglilo prejšnjo zagnanost in aktivnost ter končalo dejavnost društva ljudske tehnike v polzelski tovarni nogavic.
Zdravstveni dom sredi zelene pšenice
Morda se zdi zelo nenavadno, a bilo je res. Tam, kjer stoji zdravstveni dom, je leta 1953, nekako junija, bila še lepa njiva pšenice. V tistem času je že pripravljala klasje. Na tej njivi, sredi zelene pšenice, so začeli kopati temelje za novi zdravstveni dom. Pšenica še ni dozorela, ko so se iz nje pokazali betonski temelji in betonska plošča. Starejši ljudje so rekli, da tukaj pa ne bo sreče, ker so s pšenico grdo ravnali. Resnično je bilo tako. Tisti temelji so potem samevali nekako tri leta. Leta 1956 je prišel na Polzelo zdravnik dr. Pavle Knez. V tovarni nogavic je bil kot obratni zdravnik. Na njegovo iniciativo je tovarna nogavic dala potrebna finančna sredstva za izgradnjo in dokončno ureditev takrat najmodernejšega zdravstvenega doma daleč naokoli. Kupila je tudi novo rentgensko napravo.
Po približno letu dni so takratni politični veljaki iz Žalca zdravnika dr. Kneza obtožili, da se je okoriščal pri obiskih bolnikov. Zapustil je Polzelo in odšel v celjsko bolnišnico, kjer je postal priznan kirurg. Kmalu potem so rentgensko napravo iz polzelskega zdravstvenega doma odpeljali v Žalec.
Komenda – zakaj to ime?
Večkrat sem v mladih letih razmišljal o imenu Komenda. Vedel sem, da je bila v njej med vojno vojaška ambulanta, da so okrog rasle visoke in goste smreke, da je bilo pod njimi postavljenih nekaj lesenih križev (po pripovedovanju starejših kot spomin na umrle vojake), da so takoj po vojni vse te smreke podrli.
Odprtje razstavnega salona Komenda leta 1980 je vzbudilo tudi nekaj medijske pozornosti, zlasti v lokalnih časopisih. Nekega dne me je iz Maribora poklical dr. Jože Mlinarič. Povedal je, da je iz časopisov izvedel o razstavi. Vprašal me je, ali vem, kaj pomeni komenda. Odgovoril sem mu, da ne vem. Obljubil mi je, da mi bo poslal fotokopijo svojega članka, ki je bil objavljen v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino, leta 1980. Povedal je še, da so ga iz Komende pri Kamniku poslali v Prago, da razišče njihovo zgodovino, pa se mu je zgodovina malteške komende na Polzeli zdela tako zanimiva, da je delno raziskal tudi to, kajti v Pragi je ostalo še veliko neraziskanega gradiva. Na podlagi tega njegovega članka sem spoznal zgodovino gradu, ki je povezana z malteškim redom. V naše kraje je malteški red prišel razmeroma zgodaj. Prva malteška komenda – ime pomeni posest v lasti reda – se omenja leta 1217 v Melju pri Mariboru. Komenda na Polzeli, ki je imela svoja posestva od Arje vasi do Šmartnega ob Paki, se omenja leta 1256, približno v istem času pa se omenja tudi komenda pri cerkvi sv. Petra pri Kamniku – kraj je prav po tem dobil ime Komenda. Da je župnijska cerkev sv. Marjete na Polzeli pripadala malteškemu redu, kot navajajo zgodovinski zapisi, dokazuje relief malteškega križa na stropu v starem delu župnijske cerkve. Tudi vsi polzelski župniki so stanovali v gradu Komenda do leta 1850, ko je bilo zgrajeno župnišče.
Med letoma 1754 in 1757 je malteški red dal zgraditi dvostolpno baročno cerkev sv. Križa na Gori Oljki. Cerkev je postala zelo privlačna. Obisk je bil tako velik, da je bilo uslužbenih več duhovnikov. Vendar so reforme Jožefa II. romarsko tradicijo prekinile z izdajo odločbe o zaprtju cerkve leta 1788. Vzdrževanje gospodarskih poslopij in gradnja cerkve na Gori Oljki sta bila povezana z velikimi izdatki. Zato so bila posestva in grad Komenda prodana gospodarju gradu Šenek na Polzeli. Novi gospodar je porušil cerkvico sv. Ulrika ob gradu Komenda in postavil novo cerkvico sv. Florjana v Šeneku.
Cerkvica sv. Florjana v Šeneku je bila po vojni spremenjena v pralnico. V njej sta bila postavljena dva velika industrijska pralna stroja. Pozneje pa je služila kot skladišče neuporabnih postelj, stolov in drugih predmetov. Bila je v zelo slabem propadajočem stanju. Župnik Jože Kovačec je želel, da bi župnija to cerkvico obnovila. Zato je pred začetkom obnove z vodstvom doma upokojencev podpisal pogodbo za brezplačni najem cerkvice za dobo 99 let. Cerkvico je polzelska župnija popolnoma obnovila, opravljenih je bilo veliko ur prostovoljnega dela. Mariborski škof dr. Franc Kramberger je obnovljeno cerkvico posvetil leta 1996.
Še pomnite, tovariši?
V času nekdanje Jugoslavije je bilo veliko pomanjkanje goriva oziroma bencina. Zato je takratna oblast izdala bone, na podlagi katerih je bilo mogoče kupiti bencin. Vsak lastnik avtomobila je dobil mesečno določeno število bonov, glede na velikost vozila. Ker to še ni bilo dovolj, je bila uvedena omejitev vožnje z nazivom »par – nepar«. Na določen dan, na primer 12. v mesecu, so smela biti na cesti samo vozila, ki so imela parno zadnjo številko na registrski tablici (2, 4, 6 itd.), na dan 13. v mesecu pa so se lahko vozili z neparno zadnjo številko na registrski tablici osebnega vozila (1, 3, 5 itd.).
Po svojem spominu zapisal Stanko Novak.
[1] Zvezan snop pšenice.
[2] Poslušaj.
[3] Posestvo, kmetija.
[4] Glej opombo št. 3.
[5] Glej opombo št. 3.
Stanko Novak – Sv. Jurij-Grad