TOMAŽ KOLŠEK

Mar 01, 2017

TOMAŽ KOLŠEK (rojen 1958)

»Bil sem zelo potepiven fant. Kar nekajkrat se je naredilo, da so me kdaj dlje časa kje iskali. Enkrat je bilo menda zelo hudo, jaz se sicer tega ne spomnim, povedali pa so, da me je iskala cela soseščina. Zelo rad sem namreč hodil na železniško postajo. Takrat se je na železniški postaji marsikaj dogajalo. Natovarjali so vagone s premogom za tovarno nogavic in pohištveno industrijo Garant. Meni kot malemu pobalinu je bilo zanimivo opazovati velike traktorje na železniški postaji in delavce, ki so delali z lopatami. Eden izmed delavcev mi je celo dal napolitanke in sem se pod en vagon usedel ter jih počasi jedel. Takrat sem bil star kakšna tri leta. Starši so prišli na postajo, malo pogledali naokrog in mene seveda ni bilo, zato so šli naprej. Iskali so me vsepovsod, tudi pri strugi, če bi slučajno vanjo padel. Potem pa so le prišli še enkrat na postajo in vprašali delavce, ali so kakšnega poba kje videli. Ti so rekli, da je tule spodaj pod vagonom eden, ki napolitanke žuli. In jaz sem res bil tam«.

»Tudi s kolesom sem rad vse sorte počel. Se izgubil in pozabil, koliko je ura, tako da sem velikokrat tudi dobil katero okrog ušes. Naš oče je bil zelo načelen in ko danes razmišljam, za moje pojme precej pravičen človek. Ko naju je z bratom kaj okaral, sva zmeraj vedela, zakaj. Dostikrat sva morala klečati. Velikokrat pa me je poslal kamenje pobirat na vrt, in to mi je bila največja kazen, ker to nisi bil nikoli fertik. Pozneje me je oče vedno vprašal, ali vem, zakaj sem dobil kazen. Pa sem mu povedal, zakaj. Očeta nikoli nisem vprašal, ali lahko nekam grem, ampak sem rekel: ‘Jaz grem.’ A sem prekleto dobro vedel, kdaj lahko grem.«

»Ko sem hodil v šolo, nisem bil preveč idealen učenec. Bil sem med boljšimi, a nikoli ne vem kaj. Knjiga in učenje mi nista nikoli preveč dišala. Mama je delala pri Tiršek in v tem bloku so bile doma tudi učiteljice. Tako je mama za moje pustolovščine izvedela, še predno sem prišel domov. Zato me je bilo velikokrat strah, kaj bo, ko pridem domov, kaj vse ji bodo povedale, da sem naredil narobe. Spomnim se tudi, kako rad sem s kolesom divjal in počenjal stvari, ki niso bile najprimernejše. Bil sem v šestem ali sedmem razredu. Nekoč sem divjal okoli šole, mimo je prišel ravnatelj in je zahteval, naj spustim ventilčke kolesa (zato, da nisem mogel več divjati). Med poukom sem pogledal skozi okno in zagledal sem očeta, ki je sedel na motorju. Za tiste čase so bili motorji redki. Sedel je na motorju in mislil sem, da ga je zagotovo poklical ravnatelj in mu povedal, da sem kaj ušpičil, čeprav nisem vedel, zakaj bi bil ravnatelj klical fotra v šolo. Vseskozi me je bilo strah. No, le pridem domov in nič ni bilo narobe, kar lepo sva se pogovarjala, jaz pa cel dan v takem strahu. Potem pa le vprašam: ‘Zakaj pa si šel ti danes v šolo?’ In je rekel, da ga je klical ravnatelj, če mu posodi škarje za živo mejo. Takrat je bil ravnatelj Gerželj. V šolo sem hodil, kjer je danes stavba občine. Reditelji smo morali skrbeti za kurjavo in za nošenje malice. Imeli smo voziček in malico smo morali voziti iz zdajšnje osnovne šole, kjer je bila menza, v današnjo stavbo občine, kjer je bila osnovna šola. Takrat smo pili iz takih plehnatih piskrčkov, pa kanglica za čaj je tudi bila plehnata. Velikokrat smo tisti voziček zvrnili in razlili čaj.«

»Enkrat sem nosil tudi Titovo štafeto. Tekel sem od križišča, kjer se gre na Goro Oljko, pa mislim, da do Hamota. Mene so izbrali za nošenje štafete, ker sem bil aktiven pri tabornikih in sem zelo rad pomagal, kar rad počnem še danes, če se le da. Nisem bil miren otrok, temveč sem bil rad aktiven tako v šoli kot pri tabornikih. Celo špalir so otroci naredili na Polzeli, tega si današnji otroci ne znajo predstavljati. Od predhodnika sem prejel štafeto, za mano pa so se peljali avtomobili. Mislim, da smo nato predali štafeto šoli v Šempetru. Vsi smo bili v pionirskih oblačilih, kapicah in z zastavicami smo mahali. Ta dogodek nam je pomenil zelo veliko.«

Kurirčkova torbica

»Kurirčkova torbica je vsebovala Titovo pismo. Samo točno se ne spomnim, kaj je pomenilo to pismo. Ko smo bili sprejeti med pionirčke, smo dobili kapice, povabljeni smo bili v kinodvorano, mislim, da ko sem bil v prvem ali drugem razredu. Bila je velika slovesnost in vsi smo dobili sendvič, pa mislim, da oro za piti in kurirčkovo rutico ter kapo.«

»Komende se spomnim samo toliko, da so notri živeli stanovalci. Sam pa nisem hodil v grad, nisem bil pobalinski na tak način. Pobalinstvo sem bolj zganjal po šeneških luknjah, ko so nas takrat flancali, da sta Šenek in Komenda povezana z rovom. Te rove smo raziskovali, a nikoli nismo prišli do Komende. Jaz sem se bolj osredotočal na železniško postajo. Skakali smo po vlakih, ki so stali tam. Po navadi je imel zadnji vagon na kompoziciji hiško. In v tisti hiški je en železničar sedel. Ne vem, kakšno funkcijo je imel, a nekaj je moral delati. Ko je vlak stal, smo otroci v tej hiški počeli vse sorte in ga srali. Spomnim se, da smo na železnico polagali žeblje in ko je vlak pripeljal mimo, je te žeblje sploščil. Nato smo jih uporabljali za sulice in kopje.«

»Zelo rad sem divjal s kolesom, z njim sem se celo vozil po strugi. Po navadi sem imel raje starejšo družbo, da so me naučili kake falotovščine. Ne vem, zakaj, ampak doma nisem nikoli imel prepovedi vzeti šibic, zato sem jih vedno nosil s seboj. Tam, kjer je zdaj naša hiša, je bila pot proti Komendi in železniški gmajni. Tam smo imeli otroci bunkerje in počeli smo vse sorte, izdelovali loke, sulice …«

»Oče je bil gozdar, pred tem v Lučah in Gornjem Gradu, nato pa je imel čez Andraž, Dobrič in Založe. Jaz pa sem zelo rad hodil z njim, kadar je imel kakšno izvenslužbeno pot. Komaj sem čakal, da me je vzel s sabo, ko so šli s tovornjaki nalagat les. Včasih so bile ceste slabe in so se tovornjaki tudi ugreznili in tudi obstali, za nas otroke je to bila prava dogodivščina. Potrebovali so krave in vole, da so te tovornjake potegnili ven. Ko sem bil malo starejši, sem hodil z njim sekat, da smo čez zimo zaslužili dodatni denar. Kar nekaj let pa sta skupaj hodila z Lovrom Ogrizom. Tudi on je bil gozdar in sta že v Gornjem Gradu delala skupaj. Skupaj sta tam tudi jagala, pozneje sta bila lovca tudi na Polzeli. No, to so bile štorije, jaz sem imel glavno vlogo pri ognju. Najprej sem zakuril, ušpičil palčke, s sabo pa smo nesli špeh in čebulo, če je bilo, pa tudi fižolovo solato v kanglici. Moja naloga je bila, da sem zakuril. Ko je bila malica, smo tisti špeh napikali na palčke in ga pekli, zraven pa jedli še kruh in čebulo ter fižolovo solato, ki smo jo kar z žlico iz kanglice zajemali.«

»Spomnim se tudi zgodbe, ko smo šli skupaj z mamo na Menino. Bil sem še zelo majhen. Ko smo se vračali po eni zelo strmi drči proti Gornjemu Gradu, je bila mama precej utrujena. Malo za štos in malo zares ji je oče rekel: ‘Ti bom jaz zdajle nekaj naredil.’ Oče je odsekal velike smrekove veje in mamo gor naložil ter jo vlekel nekaj časa.«

»Oče je bil rojen leta 1921 v Podragu pri Letušu, pod Dobrovljami, pri Foršnarju se je reklo. Mladost je preživel tam. Vmes pa je šel v nemško vojsko, tam je bil tudi ranjen. Dobil je kuglo skozi komolec in ven mu je šla skozi koleno. Bil je kar nekaj časa v bolnici. Iz te bolnice je pozneje ušel. V gipsu je bil skoraj čez celo telo.«

»Z očetom sva na Menini začela delati bivak. Naredila sva ga čisto sama. Kar je bilo možno, sva kar gor posekala, nekaj je bilo treba pripeljati, in sicer deske ter podobne stvari. Vse sva sfurala gor in nato znosila skoraj kilometer peš, ker ni bilo dovoza. Oče je imel strast, da bi lovil divje prašiče. Točno je vedel, kje se gibljejo, zato je želel imeti bivak ravno tam. Bivak je bil bolj na robu jase, med ogromnimi smrekami, da se ga ni čisto nič videlo. Ko sva šla v dom, je rekel pastirju, naj pride v bivak, in ko mu je razložil, kje je ta bivak, je pastir rekel, da ga še nikoli ni videl. Tako da je bil bivak res zelo dobro skrit. Oče je hodil gor z motorjem. Če se je dalo, čez vikende. Jaz sem bil že malo večji in se mi ni dalo več vedno z njim hoditi. Z motorjem je šel zato, ker je bil v vojski prestreljen in je bolj težko hodil. Denarja ni bilo, da bi si kupil avto. Preko maminega brata, ki je živel v Gradcu, je prišel do tega motorja. Ta motor je bil v naši družini kar legendaren, ogromno se je prevozilo z njim in veliko dogajalo. Ena izmed zgodb o motorju je, ko sta se z mamo vozila z motorjem. Takrat so se ženske vozile na strani in ker je oče rad divjal, mu je mama skočila z motorja. Ker se tudi sam danes vozim z motorjem, bi lahko rekel, da je skoraj nemogoče, da ne opaziš takoj, da človeka ni več na motorju. Ampak takrat sta se peljala po makadamski cesti in je šele pozneje, ko je bil že zelo daleč, opazil, da nje ni več na motorju. Potem je prišel nazaj, jo našel in potem sta imele borbe. To zgodbo smo pozneje od obeh slišali še večkrat.«

»Ko sva z očetom delala bivak, je od začetka šla mama večkrat zraven. Enkrat se je približevala nevihta. Vsi smo odhiteli pod streho, saj je bil bivak že zgrajen do te mere. Neverjetno se je bliskalo in grmelo, enkrat pa je res zelo urezalo. Ker smo bili v bivaku, še nismo nič vedeli, kakšno je zunaj, a ko smo šli ven, je bilo okrog bivaka pravo razdejanje, po tleh je bilo belo kot sneg od samih tresk. Eno smreko je razcefralo od tal navzgor in sploh je ni bilo več, le treske. Celo deblo je izruvalo, vrglo ga je 30 metrov stran na jaso, kot da tam raste. Prav nazaj se je deblo zapiknilo v zemljo. Ko je mama to videla, ni šla nikoli več gor.«

»Oče je vedno rad hodil gor, tudi jaz z njim. Drugače pa je kar sam užival gor. Velikokrat sva šla za dva dni gor, za vikende. Točno se spomnim, enkrat nama je kruha na malo hodilo, pa ga razreže in sva se že prej pogovarjala, da ga je malo malo. Pa jaz rečem: ‘Mater, si ga posral!’ In on pravi: ‘Zakaj pa?’ Sem rekel: ‘Na pol bi ga dal, pa ga ima vsak pol, zdaj si ga pa na koščke narezal, pa vprašanje, če ga bova vsak pol pojedla.’«

»Oče je bil član dveh lovskih družin, to je na Polzeli in v Gornjem Gradu, nato pa je okrog leta 1980 prišel ven zakon, da si lahko bil le v eni lovski družini. Oče se je odločil za Gornji Grad, ker so bili rajoni drugačni in je bil tam lovec ter predsednik lovske družine. Ravno takrat je bilo to, ko je potem tudi umrl. Menina je bila njegov drugi dom. Enkrat sva šla na jago na Menino. Štartala sva že v megli, ki se je le še stopnjevala. In hodiva, hodiva … Oče je sicer to Menino obvladal. Ugotavljal je, kje sva. Jaz stojim, gledam in pravim, da je nekdo tukaj hodil. Ugotovila sva, da sva stopila v svoje lastne stopinje. Tako sva vsaj vedela, kje sva. Jase na Menini so si zelo podobne, zato se kaj hitro zmotiš, na kateri jasi si.«

»Zelo rad sem hodil z očetom na jago in kratek čas sem bil lovec tudi sam. Ko me je Ogriz peljal prvič na sestanek v kočo, mi ni bilo preveč prijetno. Imeli smo še prvo streljanje in z očetovo puško sem bil takrat med boljšimi. Morda je zaradi tega prišlo do nevoščljivosti. Nisem se fajn počutil, vmes pa sem šel v vojsko. Med tem časom bi moral narediti tudi izpit. Ker izpita nisem opravljal, tudi orožja nisem smel imeti več doma, zato sem ga prodal.«

»Oče je velikokrat rekel: ‘Ko bom umrl, me pokopljite na Menino.’ Tega mu nismo uresničili. Oče se je v gozdu smrtno ponesrečil, in sicer leta 1980, pri Kolških. Podirali so drevesa in zgodila se je nesreča. Nanj je padlo drevo. Takrat, ko je umrl, sem bil ravno iz srednje šole, hudo je bilo. Doma je bilo treba zagrabiti za delo, saj je bil brat v Ljubljani v šoli. Mama je bila doma in polna idej. Imela je velike načrte. Nikoli se ni ustavila in tiste njene želje sem poskušal uresničevati. Hišo smo imeli na tri četrt narejeno, garažo pa na pol in vse to smo potem tudi dokončali. Nato si je mama omislila še vikend v Podvrhu. Brat je pomagal, kolikor mu je dopuščal čas. Kljub temu ni bilo enostavno.«

»Mama pa je bila doma iz Loč pri Poljčanah. Izgubila je oba starša do svojega petega leta. Starejši brat je za njo zelo zgledno skrbel, toliko, da je šolo naredila. Po šoli se je šla učit za trgovko. Najprej se je učila na Gomilskem pri Košenini, in tam sta prišla z očetom nekako skupaj. Med vojsko je bila v Starem piskru in so jo nekako rešili ven. Potem pa ne vem, kje je delala, a večino časa je delala pri Tiršek«.

»Doma imam še eno škatlo, kjer imam hranjene njene zapiske, dnevnik si je vodila. To zgodbo rad povem tudi svojim otrokom. Ko je pek nosil v košu žemljice v trgovino in ji je kdaj kakšno tudi dal, je ni pojedla. Prodala jo je, da je denar prišparala. Točno je imela zapisano evidenco med izdatki in prejemki. In lahko povem, moja starša sta si iz nič zgradila hišo, kjer še vedno živim jaz s svojo družino.«

»Najprej sta ata in mama živela v Gornjem Gradu. Tam se je rodil brat, nato pa so se preselili v Parižlje. Pri Drč se je reklo. To je tam, kjer ima danes Steblovnik cvetličarno Morana. To so bili premožnejši ljudje. Bila je večja hiša, kjer je stanovalo več strank. Ena izmed strank so bili moji starši. Med tem časom so zidali hišo na Polzeli. Ko sem se jaz rodil, pa smo že živeli v novi hiši. Mislim, da smo se preselili nekje na začetku 1958. ali 1959. leta. Najprej smo se preselili v kletne prostore in hiša se je počasi dodelovala. Rodil sem se leta 1958, brat Peter pa je letnik 1951. Sedem let je starejši od mene in je že hodil v šolo na Polzelo. Brat je literat in je bil kulturni urednik pri Delu. Pred kratkim je šel v pokoj, vendar svoje zanimanje za literaturo nadaljuje. No, jaz sem čisto drugačen človek, nikoli nisem knjig bral in nikoli se nisem rad učil. Sva si različna, a se dobro ujameva. Kot majhna se nisva ujela, ker sva imela oba čisto drugačne interese. Proti koncu osnovne šole pa sva se začela zbliževati. Tudi danes se najini družini družita in prav lepo se imamo. Z bratom imava oba sladkorno bolezen, s katero sva se nekako naučila živeti.«

»V srednjo lesno pa sem hodil v Ljubljano. Tam me je povozil avto in sem bil potem dva meseca v bolnici. Garanta se najprej spomnim po tem, da sem z očetom tja vozil les na žago. Spomnim se ga tudi potem, ko sem prvič 1975. leta prišel na žago na prakso. Tri leta sem bil na praksi, nato pa so me zaposlili. 19. aprila 1976 smo bili na ekskurziji v Garantu, to je bilo v tretjem letniku srednje šole. Prišli smo v Ljubljano, avtobus je parkiral na Kongresnem trgu, jaz sem imel internat na Viču. Zagledam trolo, ki je peljala do Viča. Želel sem jo ujeti, pogledal sem levo in desno in ni bilo nikogar, a ko sem tekel čez cesto, je z leve eden pripeljal s stoenko in me zadel z odbijačem. Priletel sem na havbo, zletel po zraku in nato padel na cesto. V tistih parih sekundah, ko sem letel po zraku, sem preštudiral vse: kje sem, kaj se z menoj dogaja, kaj bo v šoli, kako bom doma sporočil. V parih sekundah se je vse to prikazalo pred mojimi očmi, in to je bilo edinkrat v življenju, da se mi je to zgodilo. Tega ne moreš verjeti.«

»Obležal sem na tleh, noga je bila okrog obrnjena, hlačnica spodvihana in jaz gledam po cesti, kje je moja noga. Ni je bilo, saj je bila obrnjena noter in še enkrat noter, čisto naokrog obrnjena. Peljali so me v bolnico in takrat sem najbolj trpel žejo, ne bolečine. Najprej so me slikali, nato dali v eno sobo, v kateri sem bil sam. Notri sem bil po mojih občutkih dve uri, a za umreti žejen, da nisem mogel niti na pomoč klicati. Na steni pa je bila pipa, a je nisem mogel doseči, da bi lahko bil pil. Ko je prišla sestra, me je vprašala: ‘Kaj pa vi tukaj?’ Nič ji nisem mogel reči. Na hodniku sem sicer slišal, da so klicali ‘Kolšek!’, a zaradi takšne žeje se nisem mogel niti oglasiti. Po tem je šlo hitro na bolje, dobil sem šraufe in po operaciji sem imel okrog vratu opornico. Ko sem vprašal, kaj je to, so mi povedali, da imam zlomljeno tudi ključnico. Z glavo sem razbil šipo na avtomobilu, a kot je videti, imam tako trdo glavo, da je ostala cela. V nogi sem imel ploščico in deset šraufov, zdaj pa skoraj ne vem, da bi imel kdaj kakšno nesrečo. Takrat sem nehal smučati, moral sem tudi delati razredne izpite, ker sem bil dva meseca v bolnici. V šolo sem nato hodil s tistimi gusarskimi berglami, saj zaradi ključnice nisem smel imeti navadnih bergel. Po tistem sem si kupil motor in se začel ukvarjati z motokrosom, dokler se ni oče v gozdu ponesrečil. Nato pa sem tudi to opustil.«

»Ko sem se zaposlil v Garantu, je bila proizvodnja ploskovnega pohištva. Delali so vse razen kuhinj. Pozneje pa tudi kuhinje. Imeli smo tudi žago, ki so jo pozneje ukinili. Delali so pretežno iz iverke, masivni les so uporabljali zelo malo. Od leta 1985 do 2000 sem bil obratovodja, nato sem šel v invalidsko in delal na šest ur. Ves ta čas smo delali ploskovno pohištvo in veliko časa smo bili eno izmed podjetij, ki je porabilo največ materiala na delavca. Porabili smo 50 kubikov iverke, to je dva šleperja, in 2000 kvadratnih metrov lesonita oziroma skoraj en šleper na dan. Takrat so ogromno izvažali, predvsem v arabske države in tudi v Dalmacijo, Srbijo ter pozneje v Skandinavijo. Malokje se še vidi, da smo bili mi edini, ki smo tiskali pohištvo in ga nismo furnirali. Znani pa smo bili tudi po sitotisku, ker so imele arabske države zelo rade čim bolj okrancljano pohištvo. Na primer na vrata ali končnice postelje smo delali zlate okvirje, rože, pač po željah, kar je kdo želel. Meni se je sicer zdelo kičasto, a njim je bilo to zelo všeč.«

»V tovarni sem z veseljem in zanosom delal 30 let ter bil nanjo navezan, zato težko razumem, kaj se je z njo zgodilo.«

Po pripovedovanju zapisala Lidija Praprotnik.