VLADO ROJNIK

Mar 01, 2017

Vlado Rojnik (rojen 1951)

»Moj oče Josip Rojnik se je rodil leta 1891 v Spodnjih Gorčah, v Braslovčah. Kot otroka ga je zanimala mornarica in tako je šel še mladoleten od doma v mornarico. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v avstro-ogrsko mornarico, ki je plula po Jadranskem morju. Po končani vojni je spoznal in se poročil s prvo ženo Matildo. V Velikovcu na avstrijskem Koroškem sta najela trgovino, saj sta mislila, da bo plebiscit na Koroškem uspel. Po porazu plebiscita sta se vrnila nazaj v Savinjsko dolino. Kdaj je Josip Rojnik odprl trgovino Rojnik na Polzeli, se ne ve, ohranjena pa je listina iz leta 1923, ki dokazuje, da je tega leta bila kupljena hiša na ime Josip Rojnik. Mogoče pa je, da je že prej imel trgovino in hišo v najemu. Trgovina, ki je leta 1923 tako že obratovala, je bila z mešanim blagom. Za trgovino na Polzeli se je odločil, ker je videl tržno priložnost. V bližini je bila železniška postaja, na kateri je pisalo Braslovče–Polzela. Ker je bil vlak v tem času edino javno prevozno sredstvo, se je veliko ljudi iz okoliških krajev vozilo z njim.«

»Sčasoma sta hiša in trgovina postali premajhni in ju je bilo treba povečati. Leta 1936 je bila hiša povečana. Prenova je trajala od maja do septembra 1936. V tem času je trgovina kljub temu obratovala, zadaj za hišo so ji namreč uredili nadomestne prostore. Današnja podoba hiše je enaka, kot je bila leta 1936. Po takratnih standardih je bila hiša moderna, imela je zunanji in notranji vodnjak. V kleti je bila črpalka in voda je bila napeljana do stranišča, kuhinje in kopalnice, ki je imela toplo vodo iz grelca v zidanem kuhinjskem štedilniku. Iz kuhinje je bil v trgovino napeljan domofon; to je bila cev, po kateri se je bilo mogoče pogovarjati. Del spodnjega dela hiše je bil namenjen trgovini, del pa bifeju, ki pa je bil konkurenca gostilni čez cesto. Blago za trgovino je Josip Rojnik kupoval in nabavljal samo pri slovenskih proizvajalcih in dobaviteljih. Trgovina je ohranila svojo notranjost do 60. let 20. stoletja.«

»Josip Rojnik je bil med pobudniki za zgraditev Sokolskega doma na Polzeli, ki so ga začeli graditi že leta 1934. Med prvimi na Polzeli je imel tudi osebni avto znamke Ford. Spominjam se zgodbe, ki mi jo je pripovedovala mama. Včasih, ko še ni bilo veliko avtomobilskega prometa in je bil vlak glavno prevozno sredstvo, se je moral avto, če se je pripeljal do železniškega prehoda, obvezno ustaviti. Ustaviti se je moral, četudi ni bilo nikjer nobenega vlaka. Šofer je moral položiti uho na tračnico in poslušati, ali prihaja vlak. Če je, je moral tako dolgo počakati, da je odpeljal mimo, sicer pa je lahko prečkal železniški prehod.«

»Ko je leta 1941 prišlo do okupacije, so celotno družino Rojnik izselili, ker je oče bil član sokolov. Junija 1941 so morali najprej oditi v Maribor, od tam pa v Užičko Požego in pozneje v Vrnjačko Banjo. Trgovina Rojnik je med drugo svetovno vojno še vedno obratovala, spremenili so napise v nemščino in zadržali nekaj zaposlenih prodajalk. Nemci so podjetje Josip Rojnik podržavili in nastavili komisarje. V zgornjem delu hiše, kjer je bilo stanovanje, pa si je uredila prostore policija.«

»Za Josipovo ženo Matildo je bila izselitev velik šok, saj je bila prepričana, da so varni. Konec leta 1941 je umrla v bolnici v Beogradu. Oče Josip, ki je ostal s tremi otroki, se je v Srbiji dobil s svojim bratom in njegovima otrokoma. Z raznimi rokodelskimi obrtmi, zlasti pa s pletarstvom, so se poskušali preživljati. Na koncu so bili tako uspešni, da so odprli tudi svojo trgovino v Srbiji. 14. 7. 1945 so prišli nazaj na Polzelo v svojo hišo, ki pa je bila izropana in prazna. Trgovina je bila kmalu po koncu vojne nacionalizirana. V njenih prostorih si je svojo trgovino uredila Zadruga. Mama Vlada je bila pred vojno zaposlena v Rojnikovi trgovini. Med vojno je šla k stricu na Dolenjsko, leta 1946 pa je prišla nazaj na Polzelo, se zaposlila v trgovini in se leta 1948 poročila z Josipom. Trgovina je bila sčasoma razdeljena na živilski in tekstilni del.«

»Jaz sem se rodil leta 1951. Oče je še nekaj časa delal in nabavljal za Zadrugo. Izguba trgovine ga je močno prizadela. Doma smo imeli še dva prašiča, manjšo njivo in sadovnjak. Spominjam se, da je oče ta dva prašiča poimenoval. Enemu je bilo ime Musek, drugemu pa Linek. Mama ni bila preveč navdušena nad imeni.«

Savinja

»Vsako leto smo bili med počitnicami ob Savinji. Tam smo bili kuhani in pečeni. Poleg kopanja smo tudi lovili ribe. Toliko pa smo bili humani, da smo tiste ribe, ki še niso bile dovolj velike, izpustili naprej. Krompir smo si izposodili, od doma pa smo prinesli samo sol in šibice. Tako je bil piknik vsak dan zagotovljen. Pozimi smo se tudi drsali po Savinji, čeprav ni nikoli v celoti zaledenela. Mama mi je kupila drsalke in če ni šlo po ledu, je šlo pa tudi po snegu …«

Zimske radosti

»Enkrat smo se s sankami peljali od Juga pod Goro Oljko dol v dolino … Smučali smo se z lesenimi smučmi v Ovčji jami, pa tudi z Vimperka dol v Slatine smo se spustili … Enkrat so malo starejši od mene imeli idejo, da bi naredili skakalnico z Vimperka. Speljali so jo med dvema vinogradoma, ampak na koncu so jo morali malo razširiti. Ker ni šlo drugače, so vrgli ven nekaj sadik trte. Ne spomnim se, zakaj sem enkrat prišel tja, verjetno sem bil prezgodaj, saj ni bilo še nikogar tam. V roke pa me je dobil kmet, ki je izvedel, kaj se dogaja, in me zaprl v hišo. Iz mene je poskušal izvleči, kdo je začel … Spomnim se, da je bilo govora o skakalnici na Vimperku tudi na poravnalnem svetu.«

Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.