ANA ŠKOBRNE URANJEK
Življenjska zgodba Anice Škobrne Uranjek (rojena 1937)
»Rodila sem se mami Nežki in očetu Jožetu leta 1937 v Celju. Družina je živela v Dramljah. Družinska sreča se je kmalu razblinila kot milni mehurčki.«
»Mama je umrla, ko sem bila stara šest let, brat Jože pa en mesec. Nemci so očeta kot talca ubili v Laškem. Z bratom sva ostala sama. Brata Jožeta je vzela krstna botra, mene je oddala k stricu v Dramlje.«
»1944. leta se je stričeva družina preselila v Novi Sad. Tudi mene so vzeli zraven in me oddali v Kikindo v dom. Tam mi ni bilo všeč, zdržala sem le 14 dni. Nekega sončnega dne sem odšla s skupino na sprehod. Zagledala sem železniško postajo, začela zaostajati za skupino in pobegnila. Hodila sem po postaji, ko sem pred okencem za prodajo kart opazila žensko in slišala, da je kupila karto za Novi Sad. Tja sem bila namenjena tudi sama. Skrbno sem ji sledila do prihoda vlaka in na vlak ter sedela zraven nje. Nisem imela vozovnice, nisem imela denarja, bila sem bosa, slabo oblečena, lačna. Prišel je sprevodnik. Ko sem ga zagledala, sem se skrila neznanki pod krilo in zlezla ven, ko je sprevodnik odhitel dalje. Gospa je dogodek spregledala, z mano ni govorila, pa tudi hrane mi ni ponudila, ko je sama malicala. Skupaj z gospo sem izstopila brez besed. Ves dan sem hodila po mestu in iskala hišo svoje tete, naslov sem imela napisan na listku. Končno me je nekdo v meni nerazumljivem jeziku vprašal, kaj iščem. Pokazala sem mu list z naslovom. ‘Ovdje je,’ je pokazal človek na drugo stran ulice tetino hišo. Trkala in tolkla sem na vrata ter nestrpno čakala. Res so se odprla mogočna vrata. ‘Sveta Marija, kaj pa ti tukaj?!’ je bil tetin pozdrav. ‘Pobegnila sem.’ ‘Ja kaj bo rekel stric?!’ so bile sestričnine besede. ‘Naj reče, kar hoče, saj je rekel, da me bo vrgel v Donavo,’ sem bila odločna.«
»23. 5. 1946 sem odšla v zavod na Dobrni, kjer so živeli otroci brez staršev. Obiskovala sem osnovno šolo do petega razreda.«
»1952. leta sem morala v internat v Pilštanj, kjer sem nadaljevala pouk v šestem razredu.«
»1953. leta so me vrnili v zavod na Dobrni in leta 1953/54 sem morala v šolo na Vransko. Zakaj so otroke prestavljali, ne vem. Tako je bilo. Živela sem v skupini 12 otrok, ki so bili brez staršev in brez doma. Ob petkih, sobotah in nedeljah ni za nas skrbel nihče, prepuščeni smo bili zgolj svoji iznajdljivosti. Na Vranskem sem končala sedmi razred oz. nižjo gimnazijo. Upravnica je želela, naj opravim malo maturo. Temu sem se odločno uprla in odšla za vajenko v polzelsko tovarno nogavic. Stanovala sem v Šeneku in sprejela hišna pravila.«
»Organizacija Zveze borcev mi je med vajeništvom nudila materialno in moralno pomoč. Nikoli pa ni zmanjkalo pripomb, če sem se želela odločiti po svoje. ‘Vse ti nudimo, zato boš naredila to, in še to, pa tudi to.’ V prvem letniku vajeniške šole sem si zamislila, da bi raje odšla v Ljubljano na zdravstveno šolo za negovalko. To zamisel sem želela uresničiti s pomočjo Rdečega križa. Za namero so izvedeli na organizaciji Zveze borcev in me takoj opozorili z že znanimi besedami: ‘Nudimo ti vse, kaj še hočeš?’ Vdala sem se in potlačila svojo veliko željo. Naredila sem triletno vajeniško šolo v Braslovčah, kamor sem vsak dan pešačila iz Šeneka, kjer sem še vedno stanovala. Upravnik graščine Božidar Jarnovič me je začel poditi, naj si poiščem sobo drugje, vendar se nisem dala odgnati.«
»Spominjam se, da je bila pri vselitvi v šeneško sobico graščina polna otrok. Približno 150 jih je bilo. Bili so vojne ali socialne sirote brez staršev, stari od enega do 14 let.«
»Spomnim se, da smo hodili v šolo v uniformah, doma pa smo jih odložili. Nekega dne so nas vse otroke postavili v vrsto in nas grupirali po starosti. Do tretjega leta starosti so jih oddajali v rejo oz. v posvojitev. Tri dni so prihajali ljudje, nas ogledovali in izbirali ter odpeljali posamezne otroke, nekateri peš, drugi s kolesom (oči se orosijo, op. p.).«
»Spomnim se, da smo bili otroci razdeljeni v skupine, in sicer po starosti. Za vsako skupino je skrbela vzgojiteljica. Bilo je deset vzgojiteljic. Za lulančke je vzgojiteljica skrbela tudi ponoči. Vzgojiteljice so bile kar prijazne. Z njimi sem hodila na sprehode, rade so me imele, prav tako so me imeli radi tudi otroci. Povabljena sem bila na novoletna srečanja in druge prireditve.«
»Za novo leto je bila zelo lepo okrašena soba (danes kristalna dvorana). Smreka je segala do stropa, na njej so gorele novoletne svečke. Pod smreko se spominjam daril, ki so se jih otroci razveselili. Tudi mene je pod smreko čakalo darilo. Zanj so poskrbeli v organizaciji Zveze borcev. Obiskal nas je dedek Mraz, peli smo in plesali.«
»Stanovala sem s kuharico Cilko. Lepe spomine imam nanjo. Nikoli me ni tožila, večkrat mi je v sobo prinesla kaj dobrega iz kuhinje.«
»Pozimi smo se otroci sankali in smučali. Veliko smuči in sank smo imeli. Bili smo toplo oblečeni. Pogosto še zdaj razmišljam, zakaj so nas otroke prestavljali iz doma v dom, in ne najdem odgovora.«
»Ne morem pozabiti na domske otroke, sestro in dva brata. Loti, Oskar in Oton jim je bilo ime. Niso imeli staršev. Znova in znova so jih selili: Šenek, Dobrna, Celje. Zakaj? Nekateri otroci so v meni začutili sorodno dušo. Štirinajstletna Vlasta me je prosila, da bi ostala pri meni. S težkim srcem sem ji dejala: ‘Kako, še sebe komaj preživljam, saj nimam staršev (solzne oči, op. p.).’«
»Ko je bila Vlasta stara sedem let, je ponjo prišla mama iz Nemčije. Vlasti je bila tuja. Ni hotela z njo. Vprašala jo je: ‘Kje si bila takrat, ko sem te potrebovala?’ Iz Šeneka je Vlasta odšla v Dom Tončke Čeč v Celje, in tam sem jo še dolgo obiskovala.«
»Izučila sem se, naredila kvalifikacijski izpit za pletiljo in postala samostojna. Nestrpno sem čakala na svoj prvi osebni dohodek (plačo).«
»V tovarni sem prosila za stanovanje in dobila ključe 16 kvadratnih metrov velike sobe. Razdelila sem jih trem sodelavkam, ki so se takoj vselile, sama pa sem jim dejala, da pridem, ko bom v krizi. Do tedaj bom v Šeneku. Otoke so razselili in v sobi in graščini sem živela sama. Bila sem samozavestno, odločno dekle. Nikogar se nisem bala, tudi ponoči ne, ko sem se peš vračala iz službe.«
»Nekega dne sem se vrnila iz službe, zagledala odprta vrata svoje sobe in na kupu vse, kar sem imela. Upravnik me je čakal in mi strogo dejal: ‘Sedaj spokaj.’ Še danes slišim te ostre besede. Pobrala sem stvari in s kovčkom odšla v tovarniško sobico, kjer so me čakale Mici, Marica in Anica. Razumele smo se. Soba je imela dve postelji, za več ni bilo prostora. Spale smo po dve in dve skupaj.«
»Prišel je čas ljubezni. Zaljubila sem se v Slavka Uranjeka. In se poročila leta 1959. V zakonu sta se rodila hči Irena in sin Iztok. Imeni sem izbrala po romanu Pod svobodnim soncem, ki sem ga morala prebrati za obvezno čtivo v vajeniški šoli. Spomnim se, da sem učitelju dejala, da knjige ne bom prebrala, ker nimam denarja za knjižnico. Učitelj mi je pomagal in prinesel ter posodil knjigo, da sem opravila nalogo. Seveda je preveril. Povedala sem obnovo in analizirala stavek, ki ga je izbral. Znala sem, učitelj je bil zadovoljen, imel me je rad.«
»Mlada družina Uranjek smo živeli na Bregu v tovarniškem stanovanju v stavbi (hiše pri tovarni). Leta 1963 smo se preselili v Črnuče v Ljubljano. Tam živim 53 let in 25 let sem v pokoju.«
»Spomnim se, da so prihajale v prazno graščino delegacije in se pomenkovale, čemu bi graščina služila. Vrtcu, knjižnici, muzeju … Zdaj služi domu ostarelih.«
»Spomnim se, da sem vsako jutro hodila peš v službo in z bližnje farme nesla mleko gospodu Kovaču, sekretarju tovarne nogavic. Po dogovoru sem mleko postavila na okensko polico tovarniške vile, v kateri je sekretar stanoval.«
»Bila sem tudi uporna in sem si v vajeniških časih prislužila šest opominov upravnika Jarnoviča. Nisem se držala hišnih pravil. Izostala sem po osmi uri zvečer. Bila sem v kinu ali na plesu. Zagovornico sem imela v kuharici Cilki. Opomine pa sem preprosto strgala.«
»Spomnim se, da je organizacija Zveze borcev redno plačevala stanarino. Upravnik me je nekega dne okregal, da sem dolžna. Nisem se dala. Odšla sem na sedež in ugotovila, da upravnik nima prav.«
»Spomnim se, da so me v vajeniški šoli učili gospod Polanc, gospod Cujnik in gospod Jerše, ravnatelj pa je bil gospod Kolar. Pisali smo šolsko nalogo pri slovenščini. Naslov naloge je bil Moja mati. Sedela sem v klopi in v stiski prelomila svinčnik. Mame sem se komaj spominjala. ‘Ne vem, kaj naj pišem, ne bom pisala,’ sem si ponavljala. Učitelj me je opomnil, da imam samo še 25 minut časa. Sedela sem in sedela. Naenkrat sem napisala Moja mati in pisala ter pisala in napisala. Naslednji dan sem sedela v klopi prepričana, da je moja naloga ocenjena negativno. Učitelj me je poklical in mi položil v roke zvezek. Pod spisom sem zagledala veliko petico. Oblile so me solze in jokaje sem odšla v klop. Sošolka je pred razredom prebrala mojo nalogo. Učitelj pa je nalogo poslal na razstavo. Težki so bili ti časi.«
Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.
