JOSIP LOVRENOVIČ
Josip Lovrenovič (rojen 1926)
Ob robu gozda nas je pred hišo št. 21 v Založah pričakala hči Marija. Sonce nas je objelo s svojimi žarki, sinice so v bližnjem grmu veselo skakljale z veje na vejo in oznanjale, da 19. marca 2016 častitljivo obletnico in god praznuje Josip Lovrenovič.
Ob tem dogodku so mu najlepše želje izrekli župan Občine Polzela Jože Kužnik in predstavnice Društva upokojencev Gertruda Terček, Župnijske Karitas Ida Rančigaj ter Krajevne organizacije Rdečega križa Milena Kovač in Olga Hočevar.
Josip Lovrenovič se je rodil v vasi Džordanci, 8 km pred mestom Djakovo. Povedal je, da so v vasi slišali uro, ki je udarjala na cerkvi v Djakovem. Družina je štela štiri člane. Sestra Klara se je zaposlila v vaški zadrugi, vendar ni bilo zaslužka. Tri leta ni dobila plače. Zato se je odločila, da z možem in petimi otroki odide v Trst. Tam so v pristanišču čakale ladje in vabile ljudi, da jih odpeljejo za zaslužkom v Kanado. Nič ni bilo treba plačati in sestra se je z družino odločila odpotovati v širni svet. Prispela je v Toronto in tam z družino ostala. »Ostali so spomini, stikov ni več,« je povedal Josip.
Tudi sam se je spogledoval z Ameriko, vendar je po opravljeni šoli odšel na služenje vojaškega roka. Bil je poslušen vojak. Niso mu povedali, da bo zadruga vzela njegovo zemljo oziroma jo zamenjala. To ga žalosti. V domači vasi je namreč zadruga vzela njegovo rodovitno zemljo in mu v zameno dodelila slabo ter močvirnato. »Kako bi to obdeloval!« je zatarnal. »Zemlja je bila tako močvirnata, da so race plavale po polju.«
Odločil se je, da gre v Slovenijo v Sežano. Stanoval je v Dutovljah in začel delati v električni stroki. Nadrejeni so ga imeli radi. Bil je visok, črnolas, postaven in skromen mladenič. Ni pil, ni kadil, marljivo je delal in bil je zanesljiv.
Preselil se je v Šempeter v Savinjsko dolino. Stanoval je v eni izmed 20 barak in v Celju opravil kvalifikacije za električnega monterja. Nikoli ni rekel ne, četudi je bilo treba razložiti vagon materiala ali biti ves dan na terenu. Zato je bil med kolegi priljubljen. Morda so ga včasih tudi malo izkoristili, saj so vedeli, da bo delo opravil tudi takrat, ko so se drugi zadržali v bližnji gostilni.
Nekoč se je uredil in odšel v kino na Polzelo. Pri orehu, ki je rasel ob gostilni Cizej, je srečal dekle Irmo. Všeč sta si bila. Začela sta se sestajati. Kot se spodobi za pošteno dekle, ga je Irma odpeljala domov, da so ga videli starši. Kmalu sta se poročila na občini na Polzeli (danes zapuščena hiša v bližini gostilne Cizej). »Vetrnikov Miha naju je poročil. Na poroko sem povabil 70 svatov, in to v našo Desovo menzo v Šempetru. Električarji smo si pomagali. Pomagali so tudi meni, ko sem adaptiral staro Herminino hišo. Voda, zrak, vse mi je bilo dobro tu v Sloveniji, tu v Založah. Rodili sta se nama dve hčeri, Hermina in Marija. Žena je hodila v službo in skrbela za vsa dela doma ter vzgajala najini hčerki. Jaz sem bil veliko odsoten. Bili sta delavni, pridni – pa še kako pridni! Vse sta naredili,« je s ponosom povedal naš slavljenec. Po končani šoli sta se osamosvojili. Marija je ostala doma in prevzela skrb za očeta. Žena in mama Irma je umrla 14. februarja 1969. Dekleti sta bili takrat v tretjem in petem razredu. Težko je bilo.
Delal je podnevi in ponoči. Bil je pohvaljen in za pridnost tudi denarno nagrajen. Oče mu je umrl, ostala je mama. V Slavonijo se ni vračal, ampak je mama prišla živet v Založe. Tudi pokopana je na Polzeli. Pri Desu je delal 40 let, vse do upokojitve. Dve leti je delal daljnovod Maribor–Varaždin. Postavljali so betonske stebre in vlekli na roke žico vse do elektrarne Plave. Čez reko Savo so vlekli tri žice. Treba je bilo v vodo. »Nevarno je bilo, pa saj sem znal plavati,« pristavi. Delal je v Laškem, Črnučah in na Ravnah na Koroškem. Petnajst let je stanoval v barakah. Delovno obleko so si kupili sami, ravno tako čevlje za teren. Delal je tudi daljnovod Jajce–Zagreb. Na roke so kopali jame za telegrafnice. Delali so vse praznike, dokler delo ni bilo končano. Kopal je in kopal jame, čevlji so bili uničeni in vezal jih je z žico. Ker ni šlo, je kopal bos. Končno je v službi dobil prave terenske čevlje, ki jih je kupil na obroke. Ni pozabil povedati, da je bil dober »šic«. Vse je zadel. »Ne pozabite napisati, da me je gospod Ludvik Pražman iz Bukovžlaka prepoznal, da sem sposoben delavec,« nam je naročil.
Zapisala Olga Hočevar.
Lektorirala Marija Kronovšek.
Josip in hči Marija
Josip Lovrenovič
Josip Lovrenovič
Josip Lovrenovič
Josip Lovrenovič