PAVLICA PUNGARTNIK

Pavlica Pungartnik (rojena 1935)

»Rodila sem se 10. januarja 1935 na Polzeli. Sem hči polzelskega mizarja Matije Terglava. Mama je bila nekaj časa delavka v polzelski tovarni nogavic. Z možem sta imela pet otrok. Bila sem zadnji, peti otrok, zato je mama kmalu po mojem rojstvu ostala doma in šivala ter skrbela za družino. Rekli so mi postrgulček, saj sem vse postrgala z mame. To je bil star izraz za zadnjega otroka pri družini. Moji sestri sta delali v tovarni nogavic, brata pa sta bila avtomehanika in pozneje avtoprevoznika.

Bili smo zelo srečna družina, veliko smo se družili, prepevali in igrali. Družili smo se tudi pozneje, ko smo otroci odrasli in že sami imeli družine. Vsako leto smo doma praznovali godove, predvsem maminega.

Šeneška grofica je bila zelo prijazna. Moj oče je bil mizar in kadarkoli so na Šeneku kaj potrebovali, so ga poklicali. Oče me je vedno vzel s seboj. Grofica mi je vsako leto dala eno ali dve obleki. Tudi moj stari oče je bil mizar. Poznan je bil po tem, da je izdeloval krste. Hranili so jih na podstrešju in vsakokrat me je bilo strah iti gor. Pozneje se je z izdelovanjem krst ukvarjal tudi moj oče.

V osnovno šolo sem hodila na Polzeli, nižjo gimnazijo pa sem opravila v Žalcu. Naprej pa sem šla na ekonomsko šolo v Celje. Neka gospa mi je takrat dejala, zakaj ne bi šla v službo na pošto. Res sem razmislila o tej možnosti in se tudi pozanimala. Rekli so mi, da se ne morem zaposliti pred 16. letom starosti. Zato sem še pol leta obiskovala ekonomsko šolo. V tem času sem napisala vlogo za zaposlitev na pošti v Žalcu in službo začela 19. marca 1951. To je bila moja prva služba. Takrat so bile zelo slabe povezave javnih prevozov. Na moj peti delovni dan je zapadlo ogromno snega, zato avtobusa sploh ni bilo na Polzelo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem peš odšla v Žalec. Ko pa sem prispela, mi je takratna vodja pošte rekla, da je mislila, da me je že srečala pamet in bom pustila to državno službo. Odgovorila sem ji, da ne in da sem se te službe že navadila. Do septembra istega leta sem bila v Žalcu, ko pa se je začelo novo šolsko leto, sem šla za eno leto v šolo. Obiskovala sem takratno PTT-šolo v Ljubljani. V času svojega službovanja sem zamenjala kar 23 delovnih mest, predvsem zato, ker so poštne uslužbence nastavljali[1] v tiste poštne urade, kjer so nas v določenem obdobju potrebovali, zlasti poleti, da smo nadomeščali. Delala sem v Žalcu, na Vranskem, Dobrni, Polzeli … V Žalcu so mi zaradi slabih povezav javnega prevoza dodelili sobo. Stanovanje sem imela tudi na Dobrni in Vranskem.

  1. marca 1953 pa sem šla delat na pošto na Vranskem, kjer sem bila druga pomočnica. V kraju sem ostala štiri leta. V tem času sem spoznala partnerja, se poročila in rodila prvega sina Igorja. Leta 1957 sem se preselila nazaj domov na Polzelo. Leta 1960 pa se nama je rodil drugi sin Dušan. Ker na Vranskem nisem mogla delati za štiri ure, sem šla za dve leti delat v Celje, potem pa sem dobila službo na pošti na Polzeli.

Imela sem pestro življenje, ko sem bila na Vranskem. Poleg službe sem tudi igrala in se udejstvovala v društvenem življenju. Veliko smo plesali, se družili in kegljali. Prav tako sem zaradi slabih povezav javnega prevoza čez teden živela na Vranskem, za konec tedna pa sem šla domov na Polzelo. Običajno sem ob ponedeljkih zjutraj šla z vlakom do Šempetra, tam pa sem pri gostilni Privošnik šla na avtobus do Vranskega.

Vodja vranske pošte mi je večkrat rekla, naj pazim na ključe od pošte. Svetovala mi je, naj si jih ponoči shranim pod povšter,[2] in sicer zato, ker če bi kdo želel priti do njih, bi moral najprej meni kaj narediti, šele nato bi lahko prišel do ključev. Še danes imam navado, da držim ključe v rokah (tudi med najinim pogovorom jih je imela, op. p.). Ko sem neki ponedeljek zjutraj prišla pred pošto na Vranskem, sem ugotovila, da nimam ključev od pošte, ker sem jih pozabila pod blazino doma na Polzeli. K sreči sem se spomnila, da ima gospod Praprotnik motor. Šla sem do njega in ga prosila, ali me lahko pelje na Polzelo po ključe. In me je. Vrnila sva se še pravočasno, da sem lahko ob uri odprla pošto.

Se mi je pa na Vranskem zgodilo tudi nekaj neljubega. Nekega dne je prišel na pošto mlad fant s prošnjo. Želel je, da mu zamenjam bankovce za manjši denar. Danes bi bil tak znesek vreden 1000 evrov. Ker sem videla, da imam v blagajni dovolj drobiža, sem mu seveda ustregla. Dala sem mu bankovce po 100 dinarjev. On pa je želel imeti bankovce po 50 dinarjev. Tega pa nisem imela in sem mu vrnila prvotne bankovce. On pa mi je vrnil nekaj bankovcev po 100 dinarjev. Ker sem mu zaupala, denarja nisem preštela. Dala sem ga v blagajno, fant pa je šel na avtobus. Denar sem preštela čez kakšne pol ure in seveda ugotovila, da mi ga nekaj manjka. Manjkalo mi ga je več, kot je bila takrat moja plača. Takoj sem se spomnila, kaj se je zgodilo, zato sem še isti trenutek poklicala na avtobusno postajo v Ljubljano in opisala tega moškega. V tistem času so bili še policisti na avtobusu. K sreči se je ta moški pripeljal do Ljubljane. Policisti so ga takoj ustavili in vprašali glede denarja. Rekel jim je, da se je šele potem spomnil, da se je poštarica zmotila. Policisti so ga priprli in že naslednji dan sva imela oba soočenje v celjskem zaporu. Denar sem na koncu dobila nazaj. Ker pa pošti tega pripetljaja nisem sporočila, saj bi jim morala povedati tudi za primanjkljaj v blagajni, sem bila pozneje disciplinsko kaznovana, skoraj pa sem ostala tudi brez službe.

Leta 1962 sem postala vodja pošte na Polzeli. Na tem delovnem mestu sem ostala do upokojitve leta 1986. Poleg mene je na pošti delala še blagajničarka. Bili so pozitivni in negativni dogodki. Največ skrbi so mi povzročali vinjeni pismonoše. Ti so včasih nosili velike količine denarja. Pravilo je bilo sicer, da je poštar o velikih zneskih prejemnika obvestil, da ga je sam prišel prevzet na pošto. Toda velikokrat se je zgodilo, da ljudje iz bolj oddaljenih krajev od matične pošte, na primer Andraža, niso mogli ali imeli prevoza do pošte, zato so velikokrat prosili mene, ali lahko dam pismonoši ves znesek, da jim ga dostavi. Sama sem že prej prejemnikom dala podpisati poštno nakaznico, da so prejeli denar, poštarju pa sem izročila denar, da ga je odnesel in dostavil. Ko sem šla enkrat iz službe, pa sem pred Cimpermanovo gostilno videla poštarjevo kolo, na katerem je visel zvitek z denarjem, poštar pa je bil v gostilni. Mislila sem, da me bo zadela kap. Takoj sem šla v gostilno in mu povedala. Poštar pa mi je rekel: ‘Kdo si bo pa mislil, da je v cajtengih[3] denar zavit?!’ ‘Pa vsaj s seboj bi ga vzel,’ sem mu odgovorila. Resnično sem imela velike težave s poštarji oziroma pismonošami, kot jim rečem. Pismonoše so vse opravili s kolesom ali peš in pri vsaki hiši so dobili za piti tolkec[4] ali bunkec. Poštarji so se mi opravičevali, da ne morejo zavrniti pijače, saj je naslednjič ne bi več dobili. Jesti pa jim tudi nihče ni dal, samo piti. Motorje so dobili šele leta 1986.

Če je imel paket težo do 1,5 kg, so ga poštarji dostavili na dom, sicer pa so napisali obvestilo in ga je prejemnik prišel iskat na pošto. Veliko pošiljk smo vračali nazaj na Mladinsko knjigo, saj ljudje niso imeli denarja, da bi plačali kupnino.

Pošta pri Čmak blizu železniške postaje je bila prva pošta na Polzeli, ki se je spominjam. Tam je delala Marica Cizej. Od Čmaka se je pošta preselila v prvo nadstropje hiše, ki je včasih stala ob cerkvi, nasproti današnje občinske hiše. Po drugi svetovni vojni pa se je pošta preselila v kaplanijo.[5] Na začetku je imela pošta v tej hiši samo dve sobi. Eno za stranke in eno za pismonoše. Do leta 1966 smo imeli na Polzeli ročno telefonsko centralo, prisoten je moral biti tudi telefonist. Leta 1966 pa so naredili prvo avtomatsko telefonsko centralo Žalec–Polzela–Velenje, ki je lahko prejela samo 60 naročnikov. To je bila takrat vsa polzelska okolica. Leta 1982 se je pošta za eno leto preselila v prostore stare šole (današnja občina). Preselili smo se zato, da so poštno stavbo prenovili in povečali telefonsko centralo na 160 naročnikov.

Velikokrat je prišlo do zamer, ker sem imela vseskozi vpogled v hranilne knjige ljudi in nisem smela povedati bližnjim sorodnikom (na primer ženam) o finančnem stanju drugega (moža). Dobro pa je, da nikoli ni prišlo do napak pri poslovanju z denarjem.

Dokler pošta ni imela sama svojih kombijev in tovornjakov, smo pošto dostavljali z vlakom. To je bilo še takrat, ko je bila pošta pri Čmak. Potem pa je zaradi obilice paketov in poslovanja Tovarne nogavic Polzela pošta nabavila svoje kombije.

Ljudje smo včasih ogromno pisali. Za vsako priložnost. Poštar je moral na primer takoj dostaviti telegram, če ga je pošta prejela. Če je bil prejemnik telegrama iz centra Polzele, je bil telegram brez poštnine, če pa je bil iz drugega kraja, na primer Andraža, pa je moral pošiljatelj plačati poštnino.

Pošta je imela včasih veliko daljši čas odprtosti. Vseskozi sem na Polzeli delala deljen delovni čas, šest dni na teden. Delala sem dopoldne, vmes je bila pošta dve uri zaprta, in še popoldne. Pošta je bila zaprta samo 1. januarja, 1. maja in 29. novembra. Pošta nikoli ni bila zaprta dva dni. Pismonoše pa so morali zjutraj priti na delo uro prej, da so si razdelili časopise in druge pošiljke. Tisti poštar, ki je bil popoldne dežurni, je moral iti po vseh nabiralnikih na Polzeli pobrat pošto. Tisti, ki pa je bil na primer v Ločici, pa je tam pobral pošto in jo prinesel na Polzelo. Uro preden je prišel furgon[6] po pošto, je običajno šel poštar izpraznit nabiralnike. Pošto je moral potem požigosati in pripraviti za prevoz. Vsa pošta je s Polzele šla v Celje, in tam so jo razdelili po krajih ter pripravili za prevoz naprej. Kadar pa je bilo že na Polzeli več pošiljk, pisem za kak večji kraj, so jih že tu zvezali v sveženj.

Vsak poštar je imel svoj rajon.[7] Eden je bil zadolžen za del Založ in Polzelo, drugi pa za Breg, Ločico in spodnji del Založ. Tisti, ki je šel v Andraž, je enkrat začel v Založah in šel na Preloge, drugi dan pa je prav tako začel v Založah in šel pod Goro Oljko ter Dobrič. Vsak dan, ne glede na vreme, je poštar šel s kolesom, torbo in vsaj enim paketom na rajon.[8]

Polzelska pošta je pokrivala zelo veliko območje. Po velikosti je bila takoj za žalsko. Vse ustanove (trgovine, podjetja, gostilne …) so dnevni izkupiček prinesle na pošto.

Ko sem še delala v Žalcu, smo morali, kadar smo prejeli paket na primer iz Amerike, vedno poklicati prejemnika in nekoga z občine, da smo ga ob njuni prisotnosti odprli in pregledali, ali vsebuje kaj sumljivega. To smo delali zaradi varnosti. Taki primeri so se zgodili tudi včasih na Polzeli. Nikoli pa ni bilo nič sumljivega v takem paketu.

To je bila zelo stresna služba.

Moj mož Peter Pungartnik je bil vsestranski. Po poklicu električar, v prostem času pa še fotograf, dedek Mraz, govornik na pogrebih, pel je v mešanem in cerkvenem pevskem zboru, igral v gledaliških igrah, eno je celo režiral, enkrat pa sva oba tudi pela in igrala v opereti Radovana Gobca Kovačev študent, ki smo jo pripravili na Polzeli. Fotografiral je dogodke, prireditve in tudi ljudi za osebne izkaznice. Preprost fotografski atelje si je naredil kar v garaži. Delal je samo črno-bele fotografije. Nekaj ljudi je hodilo k njemu, da jim je razvil fotografije. Cele noči sva delala. Enkrat pa ga je nekdo prijavil. In ko je moral k sodniku za prekrške, mu je sodnik povedal, zakaj je tu in da ga je nekdo prijavil. Pa mu je Peter rekel, da naj kar pride pogledat, koliko dela je z razvijanjem fotografij.«

Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.

[1] Zaposlovati.

[2] Vzglavnik.

[3] Časopis.

[4] Mošt, jabolčnik.

[5] Prebivališče kaplana (duhovnika, ki je zadolžen za kapelo).

[6] Zaprt železniški tovorni vagon ali tovorni avtomobil, prirejen za prevoz poštnih pošiljk.

[7] Območje.

[8] Glej opombo št. 7.

Pošta na Polzeli leta 1957. Na fotografiji sta Pavlica in poštar.

Pošta na Polzeli po letu 1982.

 

Poštarici na Polzeli, levo Pavlica, desno Ivica iz Gomilskega

 

Comments are closed.