STANE VENGUST

Mar 01, 2017

STANE VENGUST (21. 9. 1926)

Rodil sem se 21. septembra 1926 v Leskovcu pri Ljubečni v delavski družini. Oče je bil cinkarniški delavec, mati gospodinja. Otrok nas je bilo šest, jaz sem bil peti po vrsti. Živeli smo bolj skromno. Zato sem moral iskati delo že pri 15 letih. Moja prva zaposlitev je bila v Opekarni Ljubečna, in sicer od 29. aprila 1941 do 23. avgusta 1941.

Drugo zaposlitev sem dobil v tovarni emajlirane posode Emo Celje in tam delal od 6. oktobra 1941 do 6. septembra 1943. Nato sem moral za šest mesecev oditi na obvezno delo v Avstrijo. Po odsluženem in obveznem delu sem bil šest mesecev prisilno mobiliziran v nemško vojsko, od 15. marca do 5. septembra 1944, ko sem poiskal zavetišče pri francoskih upornikih. Uporniki so me potem izročili zaveznikom, ki so nas transportirali kot ujetnike v Anglijo in pozneje na Škotsko.

V taborišču na Škotskem v bližini Edenburga sem bil do 3. novembra 1944. Tega dne sem se namreč prostovoljno prijavil v NOB Jugoslavije, kot večina drugih v tem taborišču. Od tu smo potem po prejemu vojaške opreme odpotovali nazaj v London, nato v Liverpool, kjer smo se vkrcali na ladjo in odpluli po Atlantskem oceanu čez Gibraltar po Sredozemskem morju do Neaplja v Italiji. Iz Neaplja smo se z vlakom odpeljali v Gravino in nato v Bari, iz Barija pa z ladjo v Split. V Splitu je bila 23. decembra 1944 ustanovljena peta prekomorska brigada, v kateri sem bil vse do osamosvojitve 5. maja 1945. Za prizadevno sodelovanje sem bil odlikovan z odlikovanjem za hrabrost.

Aprila 1947 sem se po demobilizaciji iz Jugoslovanske ljudske armade (JLA) še istega leta zaposlil pri Pošti Celje in bil tu vse do upokojitve 1. junija 1983.

Ker se je začela druga svetovna vojna, sem končal le sedem razredov osnovne šole. Zaradi neustrezne šolske izobrazbe sem se šolal ob delu v večerni gimnaziji, obiskoval razne strokovne tečaje in seminarje. Tako sem si pridobil srednjo strokovno izobrazbo.

V poštni službi sem delal na vseh delovnih mestih, od pomožnega manipulanta do uslužbenca na okencu, usmerjevalca pošiljk, kartiranja pošiljk, prometnega kontrolorja, poštnega referenta, zadnji dve leti pa sem bil direktor poštnega sektorja. Sodeloval sem v različnih družbenopolitičnih organizacijah, največ v sindikatu. Za prizadevnost na vseh področjih dela sem prejel medaljo dela, odlikovanje dela s srebrnim vencem ter več priznanj in plaket.

V zasebnem življenju sem spoznal sopotnico Anico Sorčan, telegrafistko, prav tako zaposleno na Pošti Celje, s katero sem se poročil 10. januarja 1956. Rodila sta se nama dva sinova, 30. julija 1956 Ivan in 2. februarja 1966 Dušan. Poleg naporne službe je bilo treba skrbeti še za družinsko življenje in topel dom.

Za uspešno premagovanje vseh naporov se moram v prvi vrsti zahvaliti dragi sopotnici, ki dobesedno vseskozi resnično podpira tri vogale v družini. Prizadevna sta tudi oba sinova. Oba sta poročena in imata vsak po dva otroka. Imam tri vnuke in eno vnukinjo, torej smo nadpovprečna družina v Sloveniji.

Leta 1990 sem resno zbolel. Moral sem oditi na operacijo srca, ki sem jo po zaslugi operaterjev srečno prestal. Zdaj se relativno dobro počutim, pač primerno letom.

Junija 2004 sem doživel akutni srčni infarkt. Življenje so mi rešili z oživljanjem v celjski bolnišnici, kjer sem ostal 14 dni na zaključnem zdravljenju.

Julija 2006 sem občutil močan glavobol. Šel sem na slikanje glave in bil 4. septembra 2006 operiran na možganih, kajti počila mi je žilica in je kri zalivala možgane.

Leta 1983 sem se upokojil in pozimi leta 1985 preselil na ženin dom na Polzelo, kjer je živela ženina mama, ki ji je bilo treba pomagati. Še vedno sem zvest društvu upokojencev in zvezi borcev. Rad opravljam drobna dela okrog hiše, vrtnarim in skrbim za sadno drevje. Seveda pa neizmerno uživam v krogu svojih najbližjih.

Zapisal Stane Vengust.