ANI IVANIČ

Mar 01, 2017

ANI ŠTORMAN, poročena IVANIČ (rojena 1926)

Pričakali sta me gospa Ani in njena hči Martina. Stisk roke in prijazno povabilo k mizi. Prosila sem gospo Ani, naj mi pripoveduje o svojem življenju.

Začela je, a v oči so se ji prikradle solze. »Poglejte, vsa se tresem. Jokala bom, nikoli ne bom pozabila grozot, ki sem jih doživela.« Mirno vprašam: »Boste lahko?« »Počakajte, bom.« Bila sem čisto tiho, čakala sem na njene besede. Naenkrat je začela:

»Rodila sem se 24. julija 1926 v Založah mami Neži in očetu Antonu. Rodili smo se od 1920. do 1930. leta. Vsaki dve leti. Sedem otrok: Ivan, Pepi, Stanko, Mici, jaz in moj dvojček Jaka ter Franci, ki je umrl komaj teden dni star. Ate so bili šoštar, mama delavka v mlekarni v Kloštru. Živeli smo skromno, joj, kako skromno. Otroci smo pasli krave pri kmetih, mama so hodili v tavrh, ate so popravljali čevlje, da smo odslužili stanovanje. Nihče nam ni plačeval, stanovanje smo odsluževali. Mislili smo, da mora biti tako, in tako je bilo.«

»Šolo sem obiskovala na Polzeli. Ko je izbruhnila vojna, smo trpeli. Joj, kako smo trpeli, kot Kristus na križu. Ponoči so vodili borbe partizani, podnevi so nas oblegali Nemci. Živeli smo vedno v strahu, ponoči in podnevi. Še danes imam strah v sebi. Poglejte, vsa se tresem. Grozno, ne smem pomisliti. Bila sem stara 14 let, šolarka sem bila, ko so nekega dne prišli Nemci, pet jih je bilo. Zahtevali so šnops. Bili so pohlevni. Veste, Nemci so stanovali v Kloštru. Teh pet Nemcev so napadli partizani. Štirje so ušli, eden se je skril na podstrešje. Partizani so ga ujeli in ubili. To je bila največja kazen za kmete.«

»Drugi dan smo dobili pošto, da pridejo Nemci. Ob devetih je kolona oboroženih Nemcev obkolila cele Preloge. Nihče ni smel nikamor. Bila sem pri kmetu, ker sem delala Arbeitsdienst. Šest let sem delala pri njem. Plačeval mi je leta. Gospodarja in gospodinjo so zaprli v hišo, jaz sem bila s kmetovimi otroki na dvorišču. Joj, kako nas je bilo strah. Vsi smo se tresli. Ferherali so nas, predvsem pa gospodarja, kje je pogrešani Nemec. Vsi smo enako govorili, da ne vemo. To jim ni šlo v glavo. Vedeli so, da imajo prste vmes partizani. Naenkrat so iz hiše pripeljali gospodinjo. Nemec ji je na prsi nastavil bajonet in hotel vedeti, kje je izginuli nemški vojak. Ne vemo, smo vsi enako povedali. Zmerjali so nas, mi pa jokali. Bili smo čisto nori, vpili smo, solze so lile. Gospodarja so v hiši grozno mučili, ker ni povedal. Nato so pretepenega gospodarja in gospodinjo ter za njima nas otroke peljali v dolino. Rekli so, da nas peljejo na občino. Na hribu so povsod stali Nemci z mašingveri. Mislili smo, da nas bodo postrelili. Čez dolino smo srečno prispeli, le pazili so nas z uperjenimi mitraljezi, da ne bi kdo dal pošte partizanom, ker so vedeli, da je partizanska brigada na Ponikvi. Moj dvojček Jaka je bil v tisti brigadi. Čez dolino smo prišli srečno. Pripeljali so nas k drugemu kmetu. In spet se je začelo zasliševanje in mučenje obeh kmečkih parov v hiši. Otroci smo jokali in jokali, Nemci ravbali. Nihče ni nič povedal, kar jih je hudo jezilo. (Zajokala je.) Nato so prignali iz hiše pretepena gospodarja in obe gospodinji. Žene in otroci smo jokali, vpili. Nič ni pomagalo. Oba gospodarja so odpeljali, nam so rekli, da na občino. Peljali so jih v gošo. Drugi Nemci so se umaknili. Mi smo bili vsi prestrašeni še vedno na dvorišču. Takrat slišimo, da je dvakrat zavrela mašinca in sestra Mici reče, da zdaj sta pa unadva padla. Mati se je razjezila, kaj govori, saj so rekli, da gredo na občino. Razšli smo se jokaje vsak na svoj dom. Nismo mogli delati, nihče ni vedel, kam sta šla gospodarja. Gospodarja se nista vrnila do drugega dne. Gospodarica neke kmetije je spraševala, kje sta. Nihče ni vedel. Odšla je na občino in tudi tam niso vedeli, kje sta. Odpravila se je sama v gošo in najprej zagledala mrtvega enega gospodarja in nato v grabnu še drugega. Prišla je na rob gozda in vpila: ‘Pomagajte, pomagajte, onadva sta mrtva v goši!’ Še danes jo slišim. Grozota se je hitro razvedela. Kaj smo hoteli drugega. Hlapec je napregel konja in flajšvogen, da ju je prepeljal v mrtvašnico. Pokopali smo ju. Ostali sta dve kmetiji brez gospodarjev.«

»Čez dolgo časa so se stvari malo umirile. Živeli smo dalje. Jaz sem služila pri kmetu šest let. Delali smo zelo, pa vsi smo delali, tudi gospodarjevi otroci so fejst delali. Kdaj pa kdaj smo se imeli tudi luštno. Če je imel kdo god, smo šli čestitat z muziko. Plesali smo in peli. Veste, tisto smo peli: ‘Sraka ima dolgi rep, pisano ‘ma perje. Čakaj, čakaj, Ani ti, da se ti noter ne …’ Potem si hitro spil in tako je šlo okrog. Včasih je bilo kar malo preveč. Pa ličkali smo. Takrat je bilo vsega dovolj, hrane in pijače. Pa rada sem frizirala. Lepo sem frizirala. Pripravila sem neveste za ohcet. Rade so me imele.«

»Starši so mi pomrli, bratje so se osamosvojili. Pepi je bil traktorist in je delal v zadrugi, Stanko je bil čevljar. Premalo je zaslužil, zato je odšel delat v zadrugo, meril je tudi hmelj. Jaka je bil šnajder, Ivan, najstarejši, je služil, zastrupil si je nogo in umrl (dan prej bi moral v nemško vojsko). Sestra Mici je delala v tovarni nogavic. Nato sem se zaposlila v tovarni nogavic še jaz. Na randl mašinah sem delala.

Želela sem večji zaslužek. S Cajnkovo Mici sva se zmenili, da greva na delo v Nemčijo. Ona je uvihnila, jaz pa sem šla leta 1965. Brat me je peljal na postajo v Ljubljano, nato sem sedla na ekspres in odšla v Dieseldorf. Ena iz Petrovč mi je zrihtala. Delala sem pri mesarju v kuhinji. Radi so me imeli. Ob vikendu sem pazila gospodarjeva otroka in se od njiju učila nemško. Pa študente so imeli na stanovanju, ki so me učili jezika. V žepu sem imela slovarček in se učila. V treh mesecih sem zapopadla nemščino. Premajhno plačo sem imela, 400 mark. Hotela sem več. Čez pol leta sem šla delat v zelenjavno trgovino. Večja plača, a še vedno sem premalo zaslužila. Želela sem več. Spoznali smo se s Čaterji. Pomagali so mi do nove službe. Ob 15. uri sem se usedla na vlak in odšla v Hamburg. Tam sem delala v domu upokojencev v kuhinji. Vedno pa sem iskala naprej boljšo službo, boljši zaslužek. Novo službo sem dobila v Margarini Union v kuhinji. Ja, vedno sem delala v kuhinji. Tu sem imela nesrečo. Ah, pa je minilo.«

»V Hamburgu sem spoznala partnerja. Iz Bele krajine je bil. Dober človek. Hvaležna sem mu za dekleta. Samo, da imam tega dekleta (hči Martina, rojena 1972. leta). Petnajst let in pet mesecev sem bila v Nemčiji. Tu na Bregu sva gradila hišo. Jaz sem imela kupljeno parcelo. Mož je imel grozno domotožje. In ko so se selili v Slovenijo Čaterji, smo se tudi mi. Leta 1981 smo prišli v Slovenijo. Joj, kako smo si pomagali s Čaterji! Martina je začela na Polzeli obiskovati drugi razred. Upokojila sem se, ko sem prišla na Breg. Štirideset let službe imam. Martina je zrastla, ima hčerko Kristino. Tako sem vesela, da živi tu pri meni. Svoje prostore ima v hiši, pa vendar, ko jo rabim, je pri roki. Mož je umrl leta 2010, star 86 let. Objela sva se in je zaspal. Žalostno. Jaz pa praznujem 24. julija 90. rojstni dan. Skromni smo, a vrata so odprta vsakomur. Kje je kaj Ivanka Čaterjeva? Vse vezi so se izgubile, tako rada bi jo videla, veliko so nam pomagali.« Gospe Ivanki sem prenesla njeno željo. Obiskala jo bo.

Ani mi je ob slovesu zapela: »Oj, mladosti moja, kje si b’la in kje si …«

šoštar – čevljar

tavrh – dnina

Arbeitsdienst – delovna služba

ferherali so nas – grobo silili v nas

mašingveri – mitraljezi

ravbali – pobirali brez vprašanja

goša – gozd

flajšvogen – voz, ki so ga mesarji in gostilničarji uporabljali tudi za prevoz mesa

šnajder – krojač

randl mašine – robkovni stroj za pletenje dolžin

Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.

INTERVJU – 2. SVETOVNA VOJNA

Izbrala sem si drugo svetovno vojno in na to temo opravila intervju s svojo babico Ano Ivanič.

Babica je rojena leta 1926, zato bo julija letos stara že 83 let. Med 2. svetovno vojno pa je bila stara približno toliko, kot smo sedaj mi. Ko se je vojna začela, je bila stara 13 let, ko pa se je končala, pa 19 let. V svojem življenju je veliko prestala. Leta 1940 je odšla služit denar h kmetu Francu Satlerju, ker so z družino (ona, oče, mama, pet bratov in sestra) živeli v koči, ki je bila v njegovi lasti in to kočo je morala odplačati. Vprašanja, ki jih bom zastavila, bodo vsebovala odgovore iz tega obdobja, ker je takrat bila vojna.

Leta 1946 je odšla delat v tovarno nogavic na Polzelo. Tam je delala do leta 1963. Ko je opravila zadnji delovni dan, se je takoj odpravila v Nemčijo in je tja prispela že naslednji dan. Tam je morala poprijeti za vsako delo, če je želela zaslužiti kaj denarja. Večinoma je opravljala gospodinjska opravila. Med drugim pa se je morala naučiti tudi nemškega jezika, ki ga je po treh mesecih bivanja v Nemčiji že skoraj obvladala. Med bivanjem v Nemčiji je pošiljala denar v Slovenijo, kjer je na Bregu pri Polzeli gradila hišo (v njej živimo še danes). V Nemčiji je spoznala tudi dedka, s katerim sta se kasneje poročila in imela otroka – mojo mamo. Po petnajstih letih bivanja v Nemčiji se je z družino preselila na Polzelo v novozgrajeno hišo.

Babico zelo občudujem, saj si je v mladosti veliko upala in je med drugim prestala največjo grozoto v svojem življenju – drugo svetovno vojno. Zaradi tega in zaradi ogromno izkušenj ter znanja, ki ga je pridobila v življenju, sem se odločila z njo narediti intervju, saj mi lahko iz osebnih izkušenj pove veliko o vojni, česar še morda ne vem. Intervju je potekal 23. 1. 2009 v naši domači hiši, v kuhinji.

Kako je potekal vsakdanjik?

Večino časa smo preživeli v strahu. Ponoči so prišli partizani, podnevi pa Nemci. Noč in dan so se slišali streli pušk in mitraljezov. Velike grozote so se dogajale med vojno. Drugače pa sem morala pri kmetu, v čigar koči smo živeli, opravljati razna kmečka opravila, da sem lahko odplačala stanovanje, ki nam ga je dal v najem. S hlapcem in deklo sem vsak dan delala za Franca Satlerja. Nas, ki smo delali zanj, je moral zavarovati, ker so tako zahtevali Nemci. Zato smo tudi imeli dovolj hrane in obleke. Če je želel, da delamo zanj, je za nas moral tudi poskrbeti. Hrano, ki smo jo prejeli, pa smo si morali pošteno zaslužiti. A hrane tudi ni bilo toliko, kot bi si jo otrok, kot sem bila sama, želel vzeti. Hrane je bilo sicer na razpolago, saj smo živeli na kmetiji, a pri hiši, kjer sem delala, je bilo pet otrok, gospodar Franc Satler in njegova žena, jaz ter hlapec in dekla, zato je bilo potrebno hrano znati pravilno razdeliti med vse. Tudi zato, ker je bila družina tako velika, smo morali trdo delati, da smo jo lahko preživeli. Seveda pa sta delala tudi gospodar in gospodarica ter njuni otroci, samo jaz ter hlapec in dekla tako ne bi zmogli. Še tako ali tako je bilo veliko dela in morali smo ga opravljati na roke, saj ni bilo nobene industrije in pripomočkov. Vsako nedeljo ob šestih zjutraj pa smo tudi odšli v cerkev peš na Polzelo (ena ura hoje). Ko smo se vračali od maše, smo odšli v mesnico po meso in v trgovino po najnujnejše surovine. Ves čas med vojno pa nas je bilo strah. Še danes me spreleti srh, če samo pomislim, kako je bilo.

Kakšen jedilnik ste imeli? Kaj ste večinoma jedli?

Večinoma smo jedli kmečko hrano, kot ji jaz pravim. To je bila večinoma zelenjava, na primer krompir, zelje, repa, fižol … Mesa je bilo bolj malo. Jedli smo ga le ob nedeljah. Takrat je gospodarica spekla tudi razno pecivo. Ponavadi je bila to smetanova potica, ki je bila izredno dobra. Deležni pa smo je bili približno ob štirih popoldne, ko je bila malica. Za zajtrk smo jedli krepko hrano, da smo lahko delali. Zato smo jedli večinoma prežgano juho, žgance z ocvirki in mlekom, mleko in kruh, žgance in prežgano juho … Za jutranjo malico smo dobili slanino, ki pa sem jo komaj jedla. Bila je stara in neokusna ter zelo mastna. Včasih pa smo dobili tudi prekajene klobasice, te so bile bolj okusne. Okusno ali neokusno, hrano smo morali pojesti, da nismo bili lačni. Za večerjo smo ponavadi dobili na pol prerezan krompir, ki smo si ga olupili sami, zraven pa kislo mleko. Včasih smo za večerjo jedli tudi kislo zelje in kruh. Ob nedeljah pa smo jedli najboljšo hrano, ki jo je bilo mogoče dobiti tisti čas. To je bila goveja juha z doma narejenimi, svežimi rezanci, kuhano govedino iz juhe, pražen krompir in solato. Kruha smo imeli dovolj vsak dan. Gospodarica ga je spekla enkrat na teden in ga nato razdelila tako, da ga je bilo zadosti za vse člane družine ter nas tri delavce, za ves teden. Nikoli ni zmanjkalo kruha niti ostale hrane. Gospodarica je vse pravično razdelila, zato nismo bili lačni. Hrano, ki smo jo jedli, pa smo večinoma pridelali sami, na tej kmetiji. Delati pa smo morali trdo vsak dan, če smo želeli nahraniti vso družino. A hrane tudi ni bilo tako v izobilju, kot jo je danes. Vsak bi bil vesel, če bi dobil še kaj dodatne hrane, a je na žalost ni bilo. Jaz pa sem se znašla, zato sem si včasih zjutraj, preden sem odšla na molžo, odrezala kos kruha, ki sem ga nato v hlevu na skrivaj pojedla. Kuhala pa sem tudi pomije za prašiče in če sem v njih našla repo, sem jo vzela ven in jo pojedla. Če pa sem našla kakšno jajce, ki se je izmaknilo v kokošnjaku, sem jo prav tako na skrivaj spekla na žerjavici, zato jaz nisem bila pretirano lačna. Torej hrane je bilo dovolj, da nismo bili lačni in da smo lahko delali.

Kako je potekalo življenje služkinje? Kaj si delala?

Ženske, rojene v letu 1926, bi morale med vojno oditi na prisilno delo v Nemčijo za tri leta, med drugimi tudi moja babica. A ker je živela pri tem gospodarju in ker je potreboval delavko, jo je zaposlil pri sebi, da ji ni bilo treba iti v Nemčijo. Moral pa jo je tudi zavarovati, da ji je tekla delovna doba. To pomeni, da je prisilno delo, ki bi ga morala opravljati v Nemčiji, opravljala pri kmetu. Ker je to delo opravljala, dobi sedaj nekaj več denarja pri pokojnini. Takrat pa to delo ni bilo plačano, saj je z njim odplačala stanovanje in njeni družini za kočo ni bilo potrebno plačevati z denarjem. Delo, ki pa ga je opravljala, je potekalo približno tako:

» Zjutraj sem vstala, se oblekla in odšla na molžo ter nahranit krave. Če pa ni bilo hlapca, sem morala poleg krav nahraniti tudi konje. Krave sem peljala tudi na pašo. Tam so se napojile. Medtem ko sem pasla krave, pa je nekdo moral očistiti hlev. Ko sem krave pripeljala nazaj, je bil hlev očiščen. Po tem jutranjem opravilu in po zajtrku je gospodinja vsakemu dodelila delo na polju, zato je vsak opravljal določeno delo. Delali so vsi razpoložljivi delavci, najemali pa so tudi dninarje.« To so pri gospodarju najemniki, ki z delom odslužujejo svoje stanovanje, tako kot moja babica. Le da babica ni bila najeta le za to delo, ampak je opravljala še mnoga druga opravila. »Na polju smo večinoma okopavali, seveda smo to in tudi vsa druga opravila na polju opravljali na roke. Hodili smo tudi v gozd podirat drevesa, da smo napravili drva. Ta drva je bilo kasneje treba tudi razcepiti in shraniti, da smo imeli s čim kuriti in ogrevati stanovanje. V gozdu pa smo tudi grabili listje, da smo ga lahko nastiljali živalim v hlevu. To so bila glavna opravila. Skrb za živali in delo na polju ter v gozdu. Delo je bilo naporno in izčrpavajoče, a smo ga morali opravljati.«

Opiši partizane. Kakšno je tvoje mnenje o njih? Kaj so počeli?

Bili sta dve vrsti partizanov. Partizani v brigadah in obveščevalci. Partizani v brigadah so resnično bili nesrečni. Niso imeli hrane in dovolj oblačil. Bili so lačni, bosi in premraženi ter so civilistom pomagali. A partizani, ki so bili tudi obveščevalci … Ti so povzročali samo gorje in nič drugega. Bili so krivi, da smo civilisti tako trpeli, saj se niso zavedali posledic svojih nepremišljenih dejanj. Niso nam pomagali, ampak so le nemo in prestrašeno opazovali dejanja, ki so nam jih povzročali drugi vojaki. Opisala ti bom le eno tako dejanje.

Bil je dan, kot vsak drug med vojno. Kot tudi prej vsakič, smo tudi takrat dobili obvestilo, da bodo prišli Nemci. In res so prišli, a niso bili pravi Nemci, čeprav smo jih mi imeli za Nemce. Prišli so v našo hišo in zahtevali malo žganja. Iz gozda pa so jih opazovali partizani (obveščevalci). Začeli so streljati nanje, a niso nikogar ubili. To je bila največja napaka. Štirje so ušli, eden pa je še ostal in se skril na podstrešje, gospodarja pa prosil, naj ne pove, kje je skrit. Partizani so vstopili v hišo. Vedeli so, da je eden od vojakov skrit nekje v hiši. Našli so ga in ga ubili, nato pa zvlekli iz hiše in ga skrili, menda nekam v jarek. Vsi, ki pa smo bili v hiši, smo se zmenili, da o tem ne bomo nikomur ničesar povedali, saj tudi nismo vedeli, kam natanko so skrili vojaka in kam so odšli partizani. Ampak kaj se je zgodilo naslednji dan … Prišli so vojaki, takšni, kot so prišli prejšnji dan. Sam bog ve, od kod so prišli. Divjaki. Govorili so v jeziku, ki je bil podoben hrvaškemu. Obkolili so nas. A ne samo naše hiše, ampak celo vas. Nikogar niso spustili mimo. Odšli so od hiše do hiše in spraševali po vojaku, ki je umrl prejšnji dan. Prišli so tudi do naše hiše in ker smo prisegli, da ne bomo nič povedali, smo vsi bili tiho. To pa je vojake razjezilo. Nam otrokom so rekli, da naj počakamo na dvorišču, gospodar in njegova žena pa sta ostala v hiši. Nato pa so gospodarja pretepli in grozno mučili. Privedli so ju iz hiše. Gospodar je bil ves izčrpan in krvav. Njegovi ženi pa je eden od vojakov prislonil mitraljez na prsi in ji rekel: »Jebem ti Švaba, ja ti kažem.« Gospodarja so odpeljali v gozd, vseh pet otrok, gospodarica in jaz, pa smo morali hoditi za vojaki. Prispeli smo do hiše, v katerem sta živela mož in žena, ki sta prav tako imela pet otrok. Tudi njiju so povprašali o vojaku, ki je izginil, a sploh nista ničesar vedela. Moškega so nato privedli iz hiše in ga postavili zraven pretepenega gospodarja, žena pa je pristopila k nam. Oba moža so z mitraljezom prislonjenim na hrbtu odpeljali še globlje v gozd, mi pa smo morali počakati. Ženi sta vprašali, kam gredo, a nista dobili odgovora. V strahu in nevzdržni tišini smo nemirno čakali, kaj se bo zgodilo. Nakar se je dvakrat zaslišalo streljanje iz mitraljeza. Vsi smo vedeli, da sta mrtva, a si tega nismo hoteli priznati. Zajokali smo in se s solzami v očeh vrnili v hišo. Ženi sta naslednji dan odšli na občino povprašat, ali vedo, kaj se je zgodilo z možema. Nihče ni vedel. Po treh dneh pa je ena od žena vsa panična in v joku prišla v našo hišo rekoč: »Pomagajte mi, pomagajte, prosim, mrtva sta.« Ko se je vračala v svoj dom, je našla oba moška mrtva v gozdu. Deset otrok je ostalo brez očetov in dve ženi brez mož. Vse je bilo strah, kako bodo shajali.

Vse to pa so zakrivili partizani, ki so vse dogajanje spremljali z višjega hriba in niso bili toliko, da bi nam pomagali, ker so vedeli, da so sami krivi za to, kar se nam je zgodilo. To pa še zdaleč ni edini primer, ki so ga zakrivili partizani in so civilisti nastradali. Povedala bi ti jih, a ti ne morem (je babica zaključila v joku).

Kako pa so vojaki drugih vojsk ravnali z ljudmi? Kakšna so bila srečanja med vojaki nasprotnih vojsk?

Veliko ljudi misli, da so bili Nemci najhujši. No, seveda ne vem, kako so ravnali drugod, a v našem kraju so bili še najprijaznejši. Niso grdo ravnali z ljudmi. Edino, kar so hoteli, je bilo malo žganja vsake toliko časa. Drugače pa niso ljudem hoteli nič. Bili so veseli, če so lahko mirno šli skozi vas in če jim ni nihče nič hotel. V naši vasi nismo imeli brigad, ki bi nas varovale. Imeli smo partizane obveščevalce. Ti pa so, kot sem že povedala, delali samo slabo. Ljudem sploh niso pomagali, ampak so se le skrivali v gozdu in opazovali, kaj se je ljudem slabega dogajalo. Včasih so se pred Nemci, ki jim v resnici niso nič hoteli, skrivali v hišah. In civilisti smo jih morali skriti. A gorje, če so te partizane našli Nemci. Nato so ubili njih in še tistega, ki jih je skrival. Ti obveščevalci so tudi večkrat ponoči na skrivaj prišli na kmetije in kradli hrano ter večkrat tudi zaklali kakšno žival iz hleva. To hrano so nato nesli brigadam. Te so bile uboge. Partizani v brigadah niso imeli zadosti hrane in oblačil, bilo jim je hladno in bili so ušivi, ves čas pa so preživeli v strahu. Včasih mislim, da so bili edini, ki so resnično pomagali pri obrambi naše domovine. Vojaki, ki pa sem jih omenila prej, za katere nihče ni vedel, od kod so prišli in kaj hočejo, ti so bili najhujši. Z ljudmi so ravnali kot z živalmi. Še huje kot s smetmi. Nobenega usmiljenja niso imeli in večkrat so nas zmerjali, da smo Švabi oziroma Nemci. Kakor koli že, v večini primerov so vojaki ravnali grdo in neusmiljeno.

Glede srečanj pa ti lahko povem le, da so partizani vedno izzivali Nemce in so si tako sami nakopali težave. Nemci sami od sebe niso nikogar izzivali, bili so srečni, če so lahko mirno prečkali vas. So pa partizani obveščevalci pomagali Nemcem. Večkrat, ko so se drugi partizani skrili pred Nemci, so jih izdali in Nemci so jih prišli poiskat. Velika izdajstva so se dogajala za čas vojne, a ti o tem ne bom veliko govorila. Za druge vojake pa ne vem. A mislim, da se je večina srečanj sprevrgla v boj.

Tako sva zaključili z intervjujem, po katerem sem ostala popolnoma brez besed. Ne znam si predstavljati, da bi jaz doživela vojno. Poskušala sem se postaviti v vlogo babice, ki je bila takrat stara približno toliko kot jaz, a si nikakor nisem mogla zamisliti, kakšna občutja je doživela, koliko strahu je prenesla in koliko solz je pretočila. Občudujem jo, kaj vse je prestala in doživela. In še vedno živi z veliko voljo do življenja. Kako le ne bi. Prestala je drugo svetovno vojno. Cenim znanje, ki ga lahko deli z mano in sem srečna, da imam ob sebi nekoga, ki je tako izkušen.

Ugotovila sem, da so v tej, kot tudi v vsaki drugi vojni, najbolj nastradali civilisti. Dobila sem povsem drugačno mnenje o vojni. Vedno sem mislila, da so Nemci povzročali veliko gorja in trpljenja. A kolikor gorja so povzročili, so ga zaradi partizanov, ki so bili izdani od obveščevalcev. Ugotovila sem tudi, da so bile brigade izjemno uboge ter so resnično pomagale pri obrambi, medtem ko so se obveščevalci skrivali in pomagali Nemcem. Zaradi vsega tega pa so na koncu trpeli civilisti. Babica mi je povedala še eno zanimivost, ki je zgoraj nisem omenila. Dva od babičinih bratov sta morala oditi v partizansko vojsko, v brigade, eden pa je moral oditi k Nemcem. Nekega dne pa se je brat iz nemške vojske moral spopasti z enim od svojih bratov, ki je bil v brigadi.

Iz tega pa izhaja moje mnenje, ki je, da je bilo med vojno vse obrnjeno na glavo. Kot vsaka vojna je tudi ta bila popolnoma nepotrebna. A države so seveda želele obraniti svoje ozemlje, zato se je vojna vlekla do vekomaj. Nepravično pa je, da so v vojno vmešali tudi povsem nedolžne civiliste. To se dogaja pri vsaki vojni. Ljudje takih dogodkov ne pozabijo nikoli. Še posebej pa me je zmrazilo dejstvo, da so morali otroci, kot je bila babica in tudi mlajši, vse grozote in umiranje videti. To se ti vtisne za vse življenje. Presenetilo pa me je tudi to, da so otroci tedaj morali opravljati dela, ki so težka še za odraslega človeka. A morali so se nekako preživljati. Nam pa sedaj ni potrebno opravljati tako težkih del in se še vseeno pritožujemo. Ne razumem pa, zakaj se niso mogli dogovoriti o razdelitvi ozemlja. Vse je bilo treba razrešiti na težji način.

Prva in druga svetovna vojna sta se obe začeli zaradi želje po povečanju ozemlja. Obe sta bili totalni vojni in v obeh so bile ogromne izgube vojakov in civilistov. Večjih razlik ni bilo, vojni sta si bili podobni, le da je v drugi svetovni vojni tehnologija napredovala predvsem na področju orožja, zato je bilo v tej vojni več vrst orožij. Med drugo svetovno vojno je Hitler izvedel tudi holokavst in imel željo po povečanju ozemlja, s katerim bi zavzel praktično vso Evropo.

Pisna vira o drugi svetovni vojni:

Partizanska bolnišnica Franja: napisal dr. Bogdan Brecelj, izdal in založil Mestni muzej Idrija, natisnjeno v Dravski tiskarni v Mariboru v sodelovanju s tiskarno MM Idrija, julija 1983, 8000 izvodov
Za zapahi: napisal Josip Ribičič, založba Mladinska knjiga,1976

Spletni naslovi o drugi svetovni vojni:

Zapisala vnukinja Kristina Smrekar

Lektorirala Marija Kronovšek

Polzela 2009