TEREZIJA RANČIGAJ
TEREZIJA RANČIGAJ (rojena 1925)
27. septembra 1925 je v Podčetrtku kot peti otrok na svet prijokala Terezija. Življenje osemčlanski družini, očetu Jožefu in mami Antoniji ter otrokom, ni prizanašalo.
Oče je bil spreten z rokami. Znal je čevljariti, plesti koše, mizariti, tesariti. Lotil se je vsega. Bil pa je tudi strog. Joj, zelo zelo strog! Mama je poskrbela za vsa gospodinjska opravila. Bila je dobra mati, popustljiva, dobra in pohlevna žena.
Najstarejši brat Pepi se je za družino žrtvoval in odšel v nemško vojsko. Odločitev je pospremil z besedami: »Bolje, da eden trpi kot pa vsa družina.« Njihovo družino so namreč nameravali izseliti, kar je Pepi s svojim dejanjem preprečil. Žal pa se iz vojske nikoli ni vrnil. Še danes ne vedo, ali je živ ali mrtev. Zadnje njegovo pismo sta mati in Terezija prejeli januarja 1945.
Terezija je osnovno šolo končala v Podčetrtku. Šolanja zaradi finančnih težav ni nadaljevala. Nadaljnjo pot ji je oblikovalo priporočilo nekega dekleta. To dekle je bilo eno izmed 3000 ljudi različnih narodnosti (Tatari, Grki, Slovenci), ki so v Obsotelju kopali strelske jarke. Priporočilo jo je kmetu na Gomilskem. Ta je potreboval gospodinjo. Dve leti je gospodinjila in v tem času so se med njo in kmečkim sinom z bližnje kmetije spletle ljubezenske vezi. Leta 1948 sta se poročila in osnovala temelje svoje družine. Terezija se je zaposlila v tovarni nogavic na Polzeli. Najprej sta živela v Podčetrtku, nato v Ločici na Polzeli, potem sta leta 1965 dobila stanovanje v tovarniški stavbi na Polzeli, pozneje, po moževi smrti, pa se je Terezija preselila v tovarniško stanovanje v bloku na Polzeli.
V zakonu so se jima rodili štirje otroci, eden je žal takoj preminil. Preostali trije so še danes del Terezijinega življenja, ki so ji ga obogatili s sedmimi vnuki in šestimi pravnuki. Vsi trije imajo še danes skrb za mamo. Vsako jutro jo najmlajša hči pokliče, da preveri, kako je z njo. Tereziji največ pomenijo njihovi obiski, z radostjo v očeh opisuje prav vsakega izmed otrok, vnukov in pravnukov.
Terezija se vrne k spominom
Trije otroci, delo v tovarni, vsa gospodinjska dela … Vsega tega ni več zmogla. V dogovoru z možem je pustila službo in skrbela za vzgojo otrok. Otroci so odrasli in postali samostojni, Terezija pa se je leta 1962 ponovno zaposlila v tovarni nogavic. Delala je v dveh izmenah, v oblikovalnici nogavic. Delovnik je trajal osem ur, z vmesnim odmorom za malico, ki je bila vedno okusno pripravljena. Njeno delovno mesto je bilo na formah. Ves čas je stala pri stroju in na modele natikala moške nogavice. Paziti je morala, da jih je pravilno natikala. Pri temperaturi 40 stopinj Celzija so se nogavice oblikovale in istočasno zlikale. Forme so se vrtele, stroj se je odprl, prikazali so se modeli, puhnila je para. Z modelov je pobrala zlikane nogavice in poslala v stroj novo pošiljko nogavic, ki jo je nataknila na modele in pripravila za oblikovanje. To je počela osem ur. Takoj ko je nogavice snela, jih je še tople zložila v ducate, in sicer po 12 nogavic skupaj.
Delo je zahtevalo natančnost. Nogavica je morala biti pravilno oblikovana. Za kakovost dela so skrbele nadzornice, ki so se pojavile nepričakovano. Norma je bila vedno določena, vendar se je spreminjala glede na vrsto nogavic.
Terezija je zelo rada hodila v službo. Delavke so se med seboj razumele in si pomagale. Z nekaterimi še danes prijateljuje.
Z leti so se pokazale posledice dela, in sicer na ramenih, na hrbtenici. Zadnji dve leti pred upokojitvijo ni zmogla tempa na formah. Dodelili so ji drugo delovno mesto. Pripravljala je partije za barvarno – to pomeni, da je v vreče zlagala 25 ali 50 kg nogavic. Njen zadnji delovni dan je bil 13. december 1980. Takrat se je upokojila.
Izpod njenih rok pa zdaj nastajajo čudoviti prtički. »Za prijatelje,« reče in te obogati s svojim cenjenim izdelkom.
Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.