MAKS VASLE TONAČ
Maks Vasle Tonač, rojen 1938 v Založah
Zgodbe o križu
Leta 1912 je bila taka huda toča, da je od Polzele proti Založam »stolkla« vse, ostalo ni čisto nič. V ta namen je naš Vasletov stari ata na travniku postavil križ.
Nekje okrog leta 1942 ali 1943 so morali fantje iz Polzele v patruljo: Satlerjev Miha, Zupanov Ivan in Švajger – to je bil nek Nemec, ta je živel pri Špacapanu na Polzeli in je imel puško. Ko so prišli do križa sredi travnikov je Nemec po nemško rekel Mihu, da bo tule na križu v boga ustrelil. Miha je zelo dobro znal nemško in mu je rekel, da naj tega ne naredi, ker se lahko kaj takega maščuje in je »pustiti za pri meru«. V tistem je že počilo, Nemec je ustrelil v križ, nato pa je zakričal, saj mu je puška utrgala prst. V hipu je bil kaznovan in prst se mu je le še za kožo držal.
Na začetku je bil v bližini križa gozdiček, proti Orovi vasi, kasneje travnik, kombinat je tisto podrl in z nami so zamenjali z zemljo. To je bilo po vojni, ko je bila rotacija. Oče je že zelo kmalu želel, da bi križ prestavili, a jaz tega nisem hotel, ker je bil ta križ tudi v vojaški zemljevid vrisan. Križ se vidi daleč naokoli in stoji sredi polja, zraven rasteta dva mogočna lepa kostanja, do njega vodi lepo urejena pešpot. Spominjam se, da je bil pred tremi leti takšna ujma, da je podiralo vsepovprek in smo rekli, da je bil pravi čudež, da nanj ni padlo nič. Kostanj, ki stoji tik ob križu je precej oklestilo, vej je bilo za polno prikolico, a križa sploh ni poškodovalo, še strehe ne.
Med polzelani ima križ kar močan simbol, je že dolgo tukaj in ljudje velikokrat hodijo mimo, tudi andražani. Križi so se včasih postavljali za različne namene, bolezni (za tiste, ki so umrli zaradi tuberkuloze ali kuge), naravnih ujem (toče, neurja) in kar nekaj križev je postavljenih v bližnji okolici, pa se ne ve za njihov namen, zagotovo pa je bil križ postavljen z določenim namenom.
Zgodbe o Nemcih
Nobenega pritiska nismo čutili s strani Nemcev, razen terencev, ki so prišli po kakšnega prašiča in so ga »v štali« kar zadavili, da se ni slišalo in ga seveda odnesli. Če bi jim oče karkoli rekel ali jim nasprotoval, bi ga sigurno takoj ustrelili. Imeli smo veliko obiskov in k nam so Nemci prihajali le po pijačo. Nič drugega niso hoteli. Živeli so v Kloštru, zato niso zahtevali ne prenočišča in ne hrane. Partizani so tudi zelo radi prišli k nam in mi smo jim hitro pripravili kaj za pod zob, najraje kakšno jajce, da so se okrepčali in hitro šli naprej. Mi kot otroci pa smo z velikimi očmi gledali ta jajca in si želeli, da bi jih jedli tudi sami.
Moja sestra, ki danes živi v Orovi vasi je bila rojena leta 1941, takrat so Nemci že bili naseljeni v Novem Kloštru. Vsepovsod je bilo vse zagrajeno in nikjer niso smele goreti luči, samo oni so lahko posvetili. Spomnim se, ko je enkrat moj ata pri sosedu pod kozolcem »kožuhal« kar v temi. Ko se je pozno ponoči vrnil domov in se je slačil, so že bili Nemci na vratih, zdelo se jim je nekaj sumljivega, zato so prišli. Oče se je na hitro skril v posteljo. Mama pa je ravno »sprevijala« mojo mlajšo sestro in ko sta to videla Nemca sta rekla samo: »gut, gut« in odšla. Današnja generacija si ne more predstavljati tistega strahu, ki smo ga doživljali takrat.
Po pripovedovanju zapisala Lidija Praprotnik.
Maks Vasle, Tonač
Maks Vasle, Tonač
Maks Vasle, Tonač
Maks Vasle, Tonač
Maks Vasle, Tonač
Maks Vasle, Tonač