STANKO CIZEJ
Stanko Cizej (rojen 1946)
»Rodil sem se na Polzeli, tu sem tudi obiskoval šolo.«
»Povedal vam bom zgodbo o ledenici pri gostilni Cizej na Polzeli.«
»Ta gostilna je bila zgrajena okoli leta 1900. Dogradil jo je moj stari oče Jakob Cizej. Doma je bil z Gomilskega. Okoli leta 1897 je šel delat v rudnik v Nemčijo. Po rojstvu prve hčere pa je šla za njim tudi žena Helena. Tam sta zaslužila dovolj, da sta kupila hišo na Polzeli, ki je danes znana kot gostilna Cizej. Prvi, ki je v hiši imel gostilno, je bil Jakob Cizej. Jakob in Helena sta imela pet otrok. Zadnji je bil sin Stanko Cizej, rojen leta 1920.«
»Ledenica je bil poseben objekt, posebna gradnja, v katero so pozimi spravljali led, ki je potem zdržal do septembra. Ledenica je v dolžino merila 8 m, široka je bila 5 m, visoka pa 4 m. Zidana je bila s trislojnim opečnatim zidom, med katerim je bila kot izolator vmes žagovina. Okrog ledenice so bili zgrajeni trije prostori, v katerih se je hladilo pivo, prav tako druga pijača in tudi živila. Strop ledenice je bil obokan, na vrhu pa je bila debela plast lesa. Tla so bila iz hrastovih hlodov, vmes pa je bilo dovolj razmika za zrak in za to, da je lahko odtekala voda. Do ledu si lahko prišel skozi dvojna vrata.«
»Led za ledenico so lomili na Ložnici, če pa ga na Ložnici ni bilo, pa so ga lomili v kloštrskih ribnikih. Naj opišem, kako so ga lomili. Na mestu, kjer so lomili, je bilo od štiri do pet ljudi, ki so led razbijali v manjše ploskve in ga ročno nakladali na kamion. Bili so brez rokavic, brez primerne obutve, obleke. Da so se zaščitili pred mrazom, je na začetku vsak spil šilček kuhanega šnopsa. Ker niso imeli rokavic, so si roke zaščitili pred mrazom in ostrimi robovi ledu s kosi starega blaga, ki so si ga na poseben način nataknili na roke. Ljudje so radi lomili led. Po končanem delu sta jih vedno pričakali dobra hrana in pijača. Delo, ki ga je financirala Pivovarna Laško, pa je bilo tudi dobro plačano. Običajno so delali ves teden, vsak dan je bilo za okoli štiri kamione ledu. Pred drugo svetovno vojno so led vozili z vozovi na konjsko vprego.«
»Nalomljeni led so prepeljali do ledenice. Na ledenici so na vrhu naredili odprtino, skozi katero so nalomljeni led metali vanjo. Znotraj ledenice so ga nato z lesenimi kiji razbili na manjše delčke in ga posolili s soljo. Ko je bil prostor povsem poln, so ga ponovno zazidali in ledenico pustili v mirovanju do uporabe. Vmes niso nič hodili vanjo, tudi odpirali je niso. Z druge strani so bila dvojna izolirana vrata. Okoli aprila je nastala velika ledena kepa, ki jo je naredila sol. To kepo ledu so potem razbijali s sekiro, da so dobili manjše koščke. Led so uporabljali v gostilni, ki je tudi sicer imela prostor z ledom za hlajenje pijače. Uporabljali pa so ga tudi mesarji in sladoledarji. Prav tako je prav prišel na raznih veselicah. Pivovarna Laško je imela zalogo svojega piva na Polzeli, in to pivo so hladili v ledenici pri gostilni Cizej za potrebe Spodnje Savinjske doline. Poleti so pivo hladili v letnih skladiščnih prostorih, ki so bili ob ledenici. V teh treh prostorih so lahko shranili okoli štiri kamione piva.«
»Ledenica je bila zadnjič uporabljena okoli leta 1962.«
Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.