ANGELA KOŠMRLJ
Angela Košmrlj (rojena 1921)
»Rodila sem se kot deseti otrok na kmetiji v Ljubljani. Z možem sva se spoznala v partizanih. Na Polzelo sva prišla, jaz iz okolice Ljubljane, on iz Loškega Potoka. Leta 1944 sva se tudi po partizansko poročila. Poročil naju je sekretar ribniškega rajona, ampak je najina poroka bila veljavna samo začasa vojske, zato sva se po njej poročila še enkrat. Ker je bil sin rojen med vojsko, je bil najprej priznan kot zakonski, po vojni pa so uvedli zakon in je bila najina zveza brezpredmetna, zato sva se poročila še enkrat in ta naš partizanski otrok je postal ponovno zakonski.«
»Na Polzelo sva prišla, ker so tukaj iskali logarja, takrat sem bila stara 25 let. Spomnim se Polzele ob mojem prihodu, vse je bilo tako skromno, redko naseljeno. Vse smo kupovali na bone: obleko in hrano in meso. Zelo rada bi si bila kupila blago za šivati, pa si ga nisem mogla, ker ni bilo bonov. Enkrat pa je prišel direktor iz Prebolda in mi rekel: ‘Jutri pridite po blago,’ in sem šla v Prebold in ga dobila zastonj. Nesla sem ga h krojaču Goričarju in naredil je dve čudoviti obleki. Zemljo smo dobili od Šeneka in prav na njej smo postavili hiško. Imeli smo dva pujsa in koze. In s sosedi smo se vedno lepo razumeli. Vedno smo jih vprašali za mnenje; tudi takrat, ko smo si zaželeli imeti doma kokoši, smo jih vprašali za dovoljenje, in ker se takrat sosedje s kokošmi niso strinjali, smo upoštevali njihove želje. Ker še vedno sem mnenja, kako pomembni so sosedski odnosi.«
»Komende se spominjam, kako je bilo vse starinsko in razpadajoče.«
»V Libojah v keramični sem delala sedem let.«
»Mož je bil vse do upokojitve logar.«
Po pripovedovanju zapisala Lidija Praprotnik.
Bon
