NEŽA MAURER
NEŽA MAURER (Zalesnikova Neška, rojena 1930)
»V tej majhni hiški smo živeli štirje člani. Večeri so bili sodobni, moderno lepi. Na mizi je bila velika petrolejka, za mizo so sedeli mama in brali, stara mama so ob peči predli, stari oče so krtačili volno, jaz pa sem kot privilegiran otrok na prosu na peči ležala. To so bili zame pravljični večeri.«
»Zelo dobro sem se razumela z Grofturnovim Frencijem in skupaj sva hodila v šolo. Vsak dan, ko je na Vimperku zvonilo sedem, je moral biti pri nas, ker če ga ni bilo, sem planila v jok. Tukaj pri mojem domu me je učil tudi smučati. Naredil mi je tir. Bila sem strašno nerodna. Čevlje mi je pripel na smuči in me porinil dva metra po klancu, padla sem, on pa je rekel: ‘Mislim, da bo za danes dovolj vaje.’ Skupaj sva imela velike načrte, odpravljala sva se tudi v Afriko. Še ni bilo konec četrtega razreda in Frenci je že vedel, da nekje zelo daleč obstaja Afrika. Njemu sem vse verjela. V mraku na Mačevem klancu sva se pogovarjala in mi je rekel, naj me nič ne bo strah, ker tam vedno sije sonce. Pa sem ga vprašala: ‘Ali tudi ponoči?’ In je rekel: ‘No, tega pa ne vem.’ In sem ga vprašala, če je daleč do tja. Pa je odgovoril, da preden bova umrla, bova že prispela tja.«
»Kot otrok sem ločila ljudi na dobre in hudobne. Povem vam zgodbo o enotačniku. Imel je eno nogo in je prihajal v našo hišo ukazovat, bil je hud. Otroke je rad preganjal. Enkrat smo ga otroci tako zelo razjezili, ko smo šli čez Mešičev potok, da je za nami zagnal berglo. Frenci Grofturnov je bil spreten in mu je berglo vzel in nato je enotačnik moral lepo prositi, da smo mu berglo vrnili.«
»S sosedovo Tomaževo Mici sva po vodnih brazdah spuščali ladjice. Na leseni uti za seno smo pri njih doma otroci naredili cele gradove iz sena. Vse nas je bilo strah, kaj bo Micin oče rekel, ker razmetavamo seno, je pa mirno rekel: ‘A ne veste, kako je zdravo, da se seno zrači in premetava, zato ni nevarnosti da bi splesnelo.’«
»Ko sem v šoli dobila odlično oceno, je moja mama rekla: ‘Ja, dober učitelj je.’ Pa sem se postavila po robu in rekla: ‘Nič ni dober, saj sem znala.’«
»Tudi štrikala sem in si služila denar. Mama je videla, da imam veliko potrpljenja za zapletene stvari. Nisem bila hitra, bila sem pa potrpežljiva. Neka nemška gospa je želela imeti eno lepo čipkasto pregrinjalo – indekrl za h krstu nesti, sprejela sem ta izziv, čeprav sem tej gospe povedala, da bo ta vzorec precej drag. Mama nikoli ni znala pošteno zaračunati, jaz pa, in ker je bil ta vzorec zelo zahteven za narediti, sem tudi pošteno zaračunala.«
»Stara mama pa so bili hudi in strogi, ampak spekli so pa tako dobro potico. Enkrat na leto jo je prišla prosit gospa Rojnik in spekla je tisto ta najboljšo potico, 11 stvari je dala vanjo. Jaz pa sem smela sedeti za mizo in držati roke na hrbtu in opazovati, kako se pripravlja potica.«
»Čeprav smo bili doma revni, je denarja za knjige vedno bilo. Sedem revij smo imeli naročenih. Za revije nikoli ni bilo škoda denarja, za bombone pa vedno. Vprašala sem starega očeta: ‘Stari ata, dve reviji imamo možnost v prvem razredu naročiti, katero naj naročim?’ In stari ata mi je odgovori: ‘Pa veš kaj, pa kar obe naroči.’ Stari oče so me lepo razvajali in se velikokrat v bran postavili. Zato tudi zdaj pišem o njem, bili so specialist, bili so bistri za mline in vodnjake, to je bilo zahtevno delo. Stari oče so me naučili, da je zrak tudi predmet, ker če zrak ven potegnemo, je prostora za nekaj drugega.«
»V življenju sem veliko preštopala, nisem bila deležna nadlegovanj, razen enkrat. Nisem imela avta, a potovala sem pa rada. Ustavil mi je neki moški. Peljala sem se proti morju in ta vročekrvni človek me je začel nadlegovati, počasi me je pogladil po glavi, malo pobožal. Zagrozila sem mu, da ne štopam za drugega kot za prevoz, vedno bolj me je božal. In pozornost sem mu začela vračati. Vzela sem njegovo roko in jo približala ustom ter ga močno ugriznila vse do krvi. Začel je vpiti name. Je rekel, da bo šel na policijo, pa sem mu rekla: ‘Bolje, da greste prej k zdravniku, ker imam verjetno steklino.’«
»Vlaki so mi zelo ljubi. Ko sem bila že novinarka, sem veliko potovala, precejkrat sem šla z vlaki. In ko je bila vožnja dolga in da nisem sedela na klopi, sem šla v prvo nadstropje spat, kjer je bila prtljaga. S svojim temno rdečim plaščem sem bila pokrita. In zjutraj, ko sta prišli dve Nemki, sta se prestrašili, da sem mrtva, ker zanalašč nisem odprla oči. Zelo fajn sem se počutila, ko sem ju prestrašila.«
»Leta 1946, ko sem odšla s Polzele, iz Savinjske doline, še nisem vedela, kaj je kavarna. V šoli so mi rekli, da sama ne smem v kavarno, vedno moram imeti s sabo kavalirja. Nekoliko kljubovalna sem bila. In ker nisem imela kavalirja, sem šla sama v Union, se usedla za imenitno mizo, pride natakar, se prikloni in vpraša: ‘Kaj pa smem postreči?’ Pa sem rekla: ‘Ali imate kaj zastonj?’ Ker kavarne so bile za bogate ljudi, jaz pa nisem imela nič denarja. Dobila sem le kozarec vode.«
»Zelo sem se zabavala s svojim možem. Bil je zelo ljubosumen, trden in len. Spala nisva v skupni postelji. Sobo sva imela vsak na svoji strani hodnika. Jaz sem bila izrazit nočni človek, on pa jutranji. Jaz sem ustvarjala ponoči in tipkala na pisalni stroj, on pa je ustvarjal zjutraj. Pa je zlobna soseda vprašala, če je kaj ljubezni med nama, glede na to, da spiva vsak v svoji sobi. Pa ji je mož odgovoril: ‘Če ne bom mogel teh nekaj korakov naredit do nje, pol pa itak nimam več kaj pri njej delati.’«
»V svojem življenju sem se selila 25-krat. Človek preprosto pobere stvari in gre. Jaz sem prepričana, da je ves svet moj.«
Po pripovedovanju zapisala Lidija Praprotnik.