ANTON MEŠIČ
Anton Mešič (1923 – 2015)
»Domačija Mešič je že dolgo poznana tudi po elektrarni. Ta deluje že od leta 1923. To je tudi leto mojega rojstva. Še danes me vsi kličejo Tonček. Pobudo za vzpostavitev elektrarne pri Mešič sta dala moj oče Anton in Ludvik Jelen, ki je bil električar. On je tudi montiral in vzpostavil elektrarno pri Mešič. Elektrarna je bila na vodni pogon. V 20. letih 20. stol. smo bili med redkimi v Spodnji Savinjski dolini, ki smo imeli domačo elektrarno. Spominjam se, da smo prej proizvedli več kilovatov kot zdaj, saj je bila včasih večja Struga. Vedno smo proizvajali elektriko samo zase. Velika pridobitev je bila izgradnja turbine. Tudi pri Brinšek so imeli elektrarno. Velikokrat je bilo tako, da tam, kjer so bili mlin in žaga ter volja, je bila tudi elektrarna.«
»Cvetka mi je pripovedovala, da je imela svoj denar šele, ko se je poročila in preselila na Polzelo. Spominja se, da ko je enkrat šla z vlakom v Celje, si je tam kupila polkilogramsko čokolado. Do doma je vso pojedla, ampak bila je srečna, saj si jo je kupila s svojim denarjem.«
»Jaz se pa spominjam, kako je bilo, ko sem kot 10- ali 12-letni deček moral iti okopavat koruzo. Na domačiji Mešič smo imeli poleg mlina, žage in elektrarne tudi njive in živino. Oče je običajno delal v mlinu in žagi. Pri tem sem mu velikokrat pomagal. Očetov brat je imel konja, zato je običajno bil zadolžen za oranje, mama in drugi pa so delali na njivah. Nekega dne sem moral iti pomagat na njivo okopavat koruzo. Ker takrat še niso uporabljali pesticidov, smo morali koruzo sami, ko je zrasla do približno 25 cm, okopati in populiti plevel okoli nje. Mama je hotela, da ji pridem pomagat tudi jaz. Oče pa je želel, da pomagam njemu in ni hotel, da grem na njivo. Tudi sam nisem želel iti na njivo. Ker nisem imel drugega izhoda, kot da ubogam mamo in grem na njivo, mi je oče svetoval, naj vsako drugo sadiko koruze spodrežem, da bom hitreje končal. Seveda sem ubogal očeta in ko je mama videla, kaj delam, me je takoj nagnala domov.«
Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.