CVETKA MEŠIČ
Cvetka Mešič (rojena 1931)
»Rodila sem se doma na kmetiji Košec v Ločici ob Savinji septembra leta 1931. Domače (hišno) ime domačije je Pr Brinšek. Domačija je to hišno ime dobila, ker je na kmetiji raslo več grmičkov brinja. Domačija je bila daleč naokoli poznana po mlinu in žagi. Bila sem eden izmed sedmih otrok.«
»V šolo sem hodila peš na Polzelo. Prvi in drugi razred sem obiskovala še v današnji občinski stavbi, od tretjega razreda naprej pa sem hodila v takrat novo šolsko poslopje. Spominjam se, da so se razredi od šestega naprej združili (6., 7. in 8. razred), saj veliko otrok ni končalo šolanja zaradi dela doma ali preslabega učenja. Veliko otrok niti ni doseglo šestega razreda. Otroci pri domačiji Brinšek smo redno hodili v šolo, saj zaradi nekaj zaposlenih na kmetiji delo ni trpelo. Šolanje sem nadaljevala v Žalcu, kjer sem obiskovala nižjo gimnazijo. Med drugo svetovno vojno je pouk za nekaj časa prenehal, kmalu pa se je nadaljeval v nemškem jeziku z nemškimi učitelji. Prejšnje učiteljice so odpustili ali izselili. Na to obdobje imam sicer lepe spomine. Nisem čutila nekega sovraštva ali kakšnega pritiska. Le otroci smo se morali med seboj pogovarjati v nemščini. Spominjam se, da smo se morali vsako jutro postaviti v vrsto in mirno stati. Potem smo dvignili nemško zastavo in zraven peli ‘Singend wollen wir marschieren …’ Ukinili so nekaj učnih predmetov, najpomembnejša pa sta bila nemščina in matematika. Vedeti smo morali tudi datum Hitlerjevega rojstva. Tudi v Žalec sem hodila peš, vsak dan, ne glede na vreme. Spominjam se, da smo hodili v šolo v skupini po več otrok, včasih smo se kepali in si tako krajšali čas. Nekajkrat nas je domov s tovornjakom peljal Žolnir s Polzele. Bil je med redkimi, ki so imeli v tem povojnem času v Spodnji Savinjski dolini tovornjak. Včasih je v Žalec peljal premog ali drva in v zameno za povratno vožnjo domov na Polzelo smo mu otroci material razložili in si na prikolici naredili prostor. Na tej prikolici je bila vedno gneča.«
»Po končanem šolanju sem si želela iti naprej v šolo v Celje, naredila sem že tudi sprejemni izpit za ekonomsko šolo. Ampak starši so mi rekli, da je doma dovolj dela. Tako sem končala šolanje. Poleg mlina in žage smo doma imeli še hmeljišča, živino in njive. Vedno smo imeli tudi nekaj zaposlenih (mlinarja, žagmajstra, hlevarja …). Večinoma so bili od drugod, kadar pa je bilo več dela, pa smo prosili za pomoč še ljudi iz vasi, ki so se vedno radi odzvali.«
»Po končanem šolanju sem ostala doma še osem let. Delala sem predvsem ponoči in dopoldne, popoldne pa sem spala. Nedelja pa je bil dan, ko sem bila prosta. V Brinškov mlin so ljudje prinašali žita tudi iz okoliških krajev. Ker je po vojni primanjkovalo vsega, največ pa hrane, so ljudje imeli še po vrtovih nasajeno pšenico, da so si lahko spekli kruh. V času obvezne oddaje nismo smeli računati v denarju tistemu, ki je prinesel žito v mlin. V zameno smo morali vzeti žito in ga nekaj oddati. Merica je bila npr. na 100 kg žita, oddali pa smo ga 9 kg. Oddajali smo ga v Male Braslovče v Plaskanov mlin. Plaskani so bili zadolženi za državno, Brinški pa kmečko mletje. Mleli so skozi vse leto. Najhuje je bilo v času obiranja hmelja, avgusta, ko je bilo vsepovsod veliko obiralcev. Takrat se je moralo speči veliko kruha, da so se lahko vsi nahranili.«
»Spominjam se, kako sem prvič pekla kruh. Doma smo imeli veliko krušno peč, takšno za 16 hlebov. In ko sem hlebčke spekla, sem poklicala mamo, naj pride pogledat, kako sem spekla. Ko so mama en hlebček narezali in poskusili, so ugotovili, da ni bil slan … Pozabila sem ga soliti. Bila sem zelo razočarana in žalostna. Te hlebčke smo nato razdelili po vasi in ljudje so jih rade volje vzeli.«
»Danes Brinškova mlina in žaga ne obratujejo več. Med drugo svetovno vojno, ko sta pa še, pa je šlo med partizane ogromno hrane. Žalostna sem, da je bilo po končani vojni vse to pozabljeno in nič upoštevano. Med obvezno oddajo so krajevne odkupne komisije prišle na domačijo in če je kmet imel npr. hektar krompirja, ga je komisija zahtevala en kvadratni meter. Če je kmet slučajno imel več krompirja, kot pa je bila mera za oddajo, je moral višek dobro skriti, da ga je kaj ostalo, da so ljudje imeli kaj za jesti. Oddati so morali, npr. 1000 kg žive teže kakršnekoli živali. Spominjam se, da so morali npr. oddati dve kravi, ki sta seveda presegli mejo 1000 kg, kajti ena bi bila premalo. Pri sosedu Karlu bi morali oddati eno tele, ampak da jim je to ostalo, so pri Brinšek oddali toliko večjo živo težo. Tako je vsem nekaj ostalo, da so lahko preživeli. Marsikje je bila na koncu obdobja obvezne oddaje štala prazna. Naši domačiji so leta 1947 vzeli zemljo v velikosti treh hektarov, ker smo imeli obrt, mlin in žago.«
»Leta 1955 sem se poročila in preselila na Polzelo. Z možem Antonom Mešičem sva se poznala že prej. Smešen je moj spomin na šranganje. Šranganje so pripravili ločiški fantje, ki so na dan poroke prišli na okrašenih konjih k meni domov in čakali na Tončka. Ta je moral, kot veleva tradicija, nekaj odšteti, potem so spili en glaž vina in skupaj na okrašenih konjih odjezdili na Polzelo v cerkev.«
»Tudi na Mešičevi domačiji smo imeli mlin in žago, bila pa je manjša kot Brinškova. Sredi petdesetih let je prišel odlok, da sta lahko v eni krajevni skupnosti samo en mlin in ena žaga. Tako so Mešičev mlin in žago zapečatili. Niti za sebe nismo mogli mleti. Ko smo krajevne oblasti prosili, ali si lahko nekaj nameljemo, so prišli in odpečatili mlin. Po končanem mletju so ju takoj nazaj zapečatili. V Krajevni skupnosti Polzela sta v tem času bila samo Brinškova mlin in žaga.«
»Svoj denar sem imela šele, ko sem se poročila in preselila na Polzelo. Spominjam se, da ko sem enkrat šla z vlakom v Celje, sem si tam kupila polkilogramsko čokolado. Do doma sem vso pojedla, ampak bila sem srečna, saj sem si jo kupila s svojim denarjem.«
»Jaz se pa spominjam, kako je bilo, ko sem kot 10- ali 12-letni deček moral iti okopavat koruzo. Na domačiji Mešič smo imeli poleg mlina, žage in elektrarne tudi njive in živino. Oče je običajno delal v mlinu in žagi. Pri tem sem mu velikokrat pomagal. Očetov brat je imel konja, zato je običajno bil zadolžen za oranje, mama in drugi pa so delali na njivah. Nekega dne sem moral iti pomagat na njivo okopavat koruzo. Ker takrat še niso uporabljali pesticidov, smo morali koruzo sami, ko je zrasla do približno 25 cm, okopati in populiti plevel okoli nje. Mama je hotela, da ji pridem pomagat tudi jaz. Oče pa je želel, da pomagam njemu in ni hotel, da grem na njivo. Tudi sam nisem želel iti na njivo. Ker nisem imel drugega izhoda, kot da ubogam mamo in grem na njivo, mi je oče svetoval, naj vsako drugo sadiko koruze spodrežem, da bom hitreje končal. Seveda sem ubogal očeta in ko je mama videla, kaj delam, me je takoj nagnala domov.«
Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.