JOŽE (PEPI) PFEIFER
Jožef (Pepi) Pfeifer (rojen 1925)
»Rodil sem se v Trbovljah. Bili smo osemčlanska družina. Oče je bil iz Laškega, bil je paznik v jami, mama pa iz Jurkloštra. Zaradi služb sta se preselila v Trbovlje. Do tretjega razreda sem obiskoval šolo v Trbovljah, potem pa smo se preselili na Polzelo, kjer smo kupili hišo.«
»Ko je oče šel v pokoj, smo še pol leta lahko obdržali rudarsko stanovanje, potem pa bi se morali izseliti. Tako smo začeli zidati hišo, ki pa mami ni bila všeč. Vseskozi je gledala, brala in iskala razne oglase po časopisih, če se kje prodaja kakšna hiša. Tako je našla oglas za neko hišo na Polzeli. To smo kupili, čeprav je bila ta, ki smo jo zidali, že skoraj končana. Mama se je takoj preselila na Polzelo, kjer je imela tudi njivo, da je obdelovala zemljo. Drugi pa smo bili še nekaj časa v Trbovljah. Ker še ni bilo telefona, so mene kot najmlajšega izkoristili, da sem bil kurir. Imeli smo ‘osebni telefon’. Bil sem še edini, ki sem imel čas. Spominjam se, da smo hodili peš, pozneje sem hodil sam, iz Trbovelj na Polzelo. Hodili smo okoli tri ali štiri ure. Potem pa še nazaj. Včasih smo ostali na Polzeli več dni, včasih pa se je zgodilo, da sem moral še isti dan nazaj, saj sem moral kakšno pismo prinesti ali oddati. V tem času, ko smo hodili peš čez Podmejo, so cesto šele utrjevali.«
»Šolo, četrti razred, sem nadaljeval na Polzeli. Naprej sem šel v meščansko šolo v Žalec. Pri 14 letih sem končal šolanje, potem pa sem se šel učit za mlinarja k Mešič na Polzelo. Tam sem se učil in izučil. Začel sem se učiti v časih stare Jugoslavije, končal pa med nemško okupacijo.«
»Ko je bil moj brat Bogomir na šolanju v Mariboru, je na Polzeli organiziral fanfariste. Zbral je približno šest polzelskih fantov, ki so igrali pod okriljem fantovskega odseka Orlov. To so bili Bogomir Pfeifer, Resnik (po domače Gosijek), Prešiček, Urleov Julč, Cvenk in Tavčar. Ti so doma vzeli nekaj hmelja in ga prodali. Za ta denar so si kupili fanfare. Uniforme so dobili pri fantovskem odseku Orlov. Mislili so, da za igranje na fanfare ne potrebujejo učenja ali vaj. Ker jim ni šlo, so kmalu opustili igranje. Pozneje so na fanfare začeli igrati drugi. Med njimi sem bil tudi jaz in poleg mene še Vošnjak, Franc Jelen, Živortnik, Oto Terglav (po domače Pirnat), Franci Ožir (po domače Ulčnik) in Ignac Hropot. Zaigrati smo znali dve pesmi. Seveda se nam je zdelo fajn. Igrali smo na proslavah Orlov.«
»Mlinarstva sem se učil pri Mešič, učil pa me je oče Antona Mešiča, ki se je tudi učil te obrti. Spominjam se, da sem po končani vojni moral še enkrat opravljati mojstrski izpit. Pokazati sem moral, kako obvladam upravljanje strojev in kako razporejam moko. Po končanem mojstrskem izpitu pa sem šel na okraj v službo.«
»Ampak vmes je prišla druga svetovna vojna. Leta 1943 sem naredil mojstrski izpit v nemščini. Tega leta sem šel tudi v vojsko v delovno taborišče (Arbeitsdienst) v Nürnberg, kjer sem ostal dva meseca. Potem pa so me premestili k obrambnim silam (Wehrmacht) v Göttingen. Tu smo imeli vaje, priprave za na fronto. Spominjam se, da so imeli Nemci za obrambo pred letalskimi napadi nebo prekrito z baloni. Baloni so bili povezani, zvezani med seboj, da se niso premikali. Veliko nemških mest je imelo takšno zaščito. Iz Göttingena pa sem šel kot nemški vojak na fronto v severno Francijo. Tu sem prvič videl morje. V Franciji smo na obali v bližini Calaisa varovali obalo in z daljnogledi gledali proti Angliji. Imeli smo nalogo stražiti. Ker smo imeli vse minirano, ni bilo bojazni za kakšen napad. Angleži se niso niti silili priti na ta del obale. Invazijo so naredili bolj zahodno od nas, kjer ni bilo utrjeno.«
»Spominjam se, kako so nebo preletavali bombniki zaveznikov. Nemci so v tem času začeli novo taktiko z maščevalnim orožjem (Vergeltungswaffe) z letečo bombo V-1. Te bombe so pošiljali v Anglijo, kjer so pa redke eksplodirale. Večinoma so padle v morje. Se pa spominjam, da sem enkrat imel veliko srečo, saj je ena bomba padla dva kilometra stran od mene. Ker pa je bila obala peščena, je pesek zadušil eksplozijo. Pozneje so Nemci uvedli raketo V-2. Te so bile tako hitre, da jih sploh nisi videl. Videl si samo eksplozijo.«
»Spominjam se, da ko se je začela invazija v Normandiji, smo se tudi mi prestavili proti temu območju. Bilo je vse požgano in uničeno, letala so vseskozi preletavala nebo. Kmalu smo se obrnili in šli nazaj proti Nemčiji. V Aachnu so nas spet zbrali skupaj in prerazporedili v nove skupine ter nas spet poslali v Francijo. Iz Francije smo šli na Nizozemsko. Spominjam se, da so enkrat v nekem mestu na Nizozemskem nastali ulični boji. Izkoristil sem trenutek in se skril ter se pozneje predal ameriški vojski. Spet so me premeščali iz taborišča v taborišče, nazadnje sem pristal v taborišču v Cherbourgu. To območje, ki je peščeno, je znano po visoki razliki v plimi in oseki. Spominjam se nasedlih ladij, ki so ob oseki ostale na suhem. Takšnih ladij je bilo ogromno. Bile so kot hiše v mestu, vsebovale so vso potrebno opremo za bivanje in boje, tudi lokomotivo in vagone. Ladje so se spredaj odprle, da je lahko vsa mašinerija šla ven. Ko so na tem območju ladje spraznili, so nas vse ujetnike vkrcali na ladje in nas odpeljali v Anglijo. Tam so nas razkužili, zavrgli vsa oblačila in nam dali nove angleške uniforme. Da so vedeli, da smo ujetniki, so nam dali neke oznake na rokav. Tako so nas odpeljali na Škotsko v Edinburgh v taborišče. V tem taborišču pa se je zgodil čudež. Srečal sem brata in sva bila do vrnitve domov vseskozi skupaj. V tem taborišču so nas začeli ločevati po narodnosti. Jugoslovani smo bili tako skupaj. Kmalu so nas odpeljali na drug konec Edinburgha, kjer smo bili v taborišču samo Slovenci, bilo nas je okoli 3000 in bili smo zadovoljni. Spominjam se, da so k nam začeli hoditi iz jugoslovanskega Rdečega križa. Prinesli so nam šale, rokavice, kape … Novačiti za vstop v jugoslovansko kraljevo vojsko so prišli tudi jugoslovanski kraljevi oficirji. Kakšen drug dan je prišel Titov oficir in nas spodbujal, naj se pridružimo Jugoslovanski ljudski armadi. Kmalu po teh dogodkih je prišlo do sporazuma Tito-Šubašič. Tisti, ki se je odločil za vstop v novo formirano vojsko, je po podpisu dobil novo uniformo. Hkrati smo dobili tudi plačo. Bila je tolikšna, kot so jo dobivali angleški vojaki.«
»Spet smo bili prestavljeni na obalo, ampak zdaj smo z daljnogledi gledali proti Franciji. Tu smo bili približno 14 dni. V tem času so pripravljali transport proti Jugoslaviji. Spominjam se, da tu ni bilo nobene kontrole, nihče ni nikogar nadzoroval. Glavno je bilo, da se nisi izgubil. Potem smo šli v Liverpool. Tu smo se vkrcali na ladjo, ki nas je odpeljala do Gibraltarja in pozneje še do Neaplja. Tu smo se izkrcali in se z vlakom peljali do Barija. V tem mestu smo še zapravljali, kar smo še imeli, in čakali na barko, da bi nas odpeljala v Split. V Splitu so nas ponovno formirali in nas poimenovali 5. prekomorska brigada. Iz Splita smo šli v Zadar in spet čakali, da je na Velebitu sneg skopnel. Po prečkanju te gorske verige smo prišli v Gospič. Spominjam se, da je bilo vmes kar nekaj bojev, kjer je življenje izgubilo veliko mož iz naše čete. V Gospiču smo šli najprej v Ogulin, Karlovac, Vinico, Črnomelj in Novo mesto. V Novem mestu so nas razdelili po brigadah. Prišel sem v 1. slovensko artilerijsko brigado. S to brigado smo napadali Kočevje in šli do Ljubljane. 9. 5. 1945 smo čakali na postaji v Ljubljani, naprej nismo smeli iti. V Ljubljano smo lahko vstopili šele dan pozneje.«
»V Ljubljani so mene in nekaj fantov poslali na stražo v Laze. V Lazah na postaji pa je bilo ogromno vagonov. Kar nekaj časa sem pregledoval vagone, če bi našel kaj uporabnega. Čez nekaj časa sem v enem izmed vagonov našel klavirsko harmoniko. Nisem vedel, kaj naj z njo počnem. Igrati nisem znal, seboj je nisem mogel vzeti, in tako sem se spomnil, da imam še teto v Trbovljah. Čez nekaj časa pa je mimo pripeljala lokomotiva, ki je prišla po vagone. Ko so pripenjali vagone na lokomotivo, sem prišel do strojevodje in ga vprašal, če bi mi ustavil v Trbovljah. Je rekel, da mi bo. Tako sem šel na vlak s harmoniko do Trbovelj. V Trbovljah sem našel še konja. S konji sem znal ravnati, ker sem bil v nemški vojski skrbnik komandantovega konja. V Trbovljah sem šel do tete in pri njej shranil harmoniko. Pomisli sem, da bi šel še na Polzelo pogledat, kakšno je stanje, če sem že v Trbovljah. Ko sem se začel vzpenjati proti Podmeji, sem naenkrat zaslišal streljanje. Nisem vedel, za kaj gre. Pomislil sem, da mogoče še ne vedo, da je konec vojne. Ko sem se že spuščal v dolino proti Preboldu, sem zopet slišal streljanje in vpitje. Ampak nikjer nisem nikogar videl. Ko sem prišel na Polzelo, sem šel v Komendo in tam ostal dva dni. Grad sem preiskal po dolgem in počez, saj je bil v Komendi nemški štab. Našel sem ročno granato in jo vrgel skozi okno, da je eksplodirala. S Polzele sem šel z vlakom nazaj v Laze. Tam pa nisem našel nikogar, saj so stražo prestavili nazaj v Ljubljano. V Ljubljani sem našel svojo skupino vojakov, a ti so me takoj zaprli, saj sem dezertiral. Od doma sem prinesel poln nahrbtnik hrane in konzerv. Vojaki so se prerekali med seboj, kdo me bo pazil, saj oni niso imeli toliko hrane na razpolago. Skozi okno v kasarni sem gledal, kako je Tito prišel v Ljubljano. Kmalu smo dobili nov ukaz, da moramo iti v Avstrijo. Takrat nihče več ni pazil name. Z vlakom naj bi se odpeljali v Maribor, ampak smo izvedeli, da most v Litiji ni varen. Tako smo šli peš čez Moravče do Litije. Na drugi strani mostu pa smo se vkrcali na vlak, ki nas je odpeljal v Maribor. V Mariboru pa smo spet šli peš v Avstrijo. Tam smo bili približno en teden, potem pa so nas Angleži nagnali. Iz Avstrije smo šli v Kikindo, v Banat. Tu smo pa še leto in pol služili vojsko. Bil sem rekrut – iz Banata sem šel v Tuzlo, iz Tuzle pa domov. Na začetku leta 1947 sem prišel na Polzelo. Izvedel sem, da je oče umrl v Mauthausnu, pa tudi vsi bratje se niso vrnili domov.«
»Ker sem bil mlinar, sem na Polzeli najprej prevzel silos, kjer so shranjevali žita. Pozneje sem se zaposlil na okraju v Celju, kjer sem bil okrajni uslužbenec tri leta. Iz Celja sem šel v rudnik Zabukovica v delovno brigado. Še vedno nisem našel miru, zato sem se zaposlil v mlinskem podjetju v Zagorju ob Savi kot vodja mlina. Tudi tu nisem bil zadovoljen, zato sem tudi to službo pustil in šel v Podvin na kmetijo Predovnik za hlapca. Leta 1951 sem se s Predovnikovo hčerjo Anico poročil. Ko so začeli uvajati traktorje, sem se odločil in šel delat v Zadrugo na Polzelo, kjer sem ostal osem let.«
Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.
Polzelski fanfaristi v drugi sestavi. Od leve proti desni: Ivan Vošnjak, Franc Jelen, Živortnik, Oto Terglav, Franci Ožir, Ignac Hropot, in Jožef Pfeifer.