MOJCA KOROŠEC
Mojca Korošec (rojena 1941)
NAŠA DOMAČIJA
Naša mala kmečka domačija je bila videti v vsakem letnem času zapeljivo privlačna. V gospodarskem poslopju, rekli smo mu marof, sta domovali dve kravici in teliček. Največji prostor z velikim oknom je služil atu[1] za kolarsko delavnico.[2]
Na južni, najbolj sončni strani je bilo poslopje odprto. Tu so bili med tremi zidanimi stebri umeščeni leseni prečni nosilci, letve za zlaganje žita ali premalo posušene detelje, trave. Rekli smo, da je treba zložiti travo še v štant,[3] preden se jo bo skladiščilo oziroma ko jo zmečemo na parno. Parna je bil zgornji prostor nad marofom, čisto pod streho, kjer je bilo suho in zračno. Če je bilo vreme za sušenje sena ali otave na travniku ugodno, smo popolnoma suho travo takoj zmetali na parno.
V štantu[4] smo sušili tudi žito, ječmen, oves, pšenico, ajdo, proso, dokler ni bilo strojev (kombajnov), ki so že na njivi ločevali zrnje od slame. Postopoma se je pridelava nekaterih žit opustila (oves, ajda, proso). O ajdi smo imeli otroci posebno mnenje: če nismo ubogali, so nas ustrahovali, da bomo klečali na ajdi, kar se pri nas ni nikoli zgodilo, vendar je strah ostal. Za proso pa smo bili veseli in hvaležni, da smo ga imeli, ker nam je nadvse teknila mlečna kaša. Pa tudi na dogodke ob spravilu prosa smo imeli lepe spomine. Tedaj prosa niso mlatili, zvezali so ga v snope, ga posušili in nato suhe snope mencali.[5] To opravilo je bilo še posebno zanimivo, ker so ženske mencale[6] tako, da so se držale za prečko in bose hodile po snopu. Ko je bilo zrnje izluščeno in je bil snop prazen, so moški zamenjali prazen snop s polnim. Če katera ni dobro opravila dela, so jo posedli na napol izluščen snop in popeljali po podu, polnem zrnja, kar gotovo ni bilo prijetno, bilo pa je smešno in veselo. To mi je še posebej ostalo v spominu, ker je bilo polno smeha in veselih vzklikov.
Ata[7] je imel vedno odlično pripravljen lesen voz, ki ga je bilo mogoče prilagoditi za nalaganje sena. Imenovali smo ga lojtrski voz, ker je imel ob straneh dolge lestve oziroma lojtre. Osnova med sprednjima in zadnjima kolesoma se je podaljšala, mislim, da se je temu podaljšku reklo sura. Ko so na voz nalagali suho seno, je najtežji delavec hodil po naloženem senu po vozu in sproti z grabljami ravnal seno, da je bilo enakomerno naloženo, da je bilo v ravnotežju. Za pritrditev, da se seno ob prevozu ni zrahljalo in da ga niso izgubili, so na koncu po dolgem pritrdili leseno os, žrd, in jo na obeh konceh z močno vrvjo pritrdili na osnovo, na suro.
Ko je bila mimo sezona košnje, se je dolgi lojtrski voz spremenil: lojtre, žrd in suro so pospravili, obesili so jih pod streho, na zid v marofu.
Jeseni, pred sezono oranja, so voz spremenili tako, da so namestili lesen pod in lesene stranice. Tako je služil za prevoz gnoja in tudi za prevoz ozimnice iz polja. Za ozimnico so bili: krmilna pesa, imenovali smo jo runkl, korenje, koleraba in seveda krompir. Vsi pridelki so bili pripeljani domov in potem doma ob večerih očiščeni zelenja, primerno osušeni in skladiščeni v kleti. Zelenje so zložili v štant,[8] ga posušili in pozimi dodajali v hrano, ki so jo kuhali za prašiče. Krompir smo že na vozu prebirali. Ločevali smo drobnega, ki smo ga imenovali svinjski krompir, od debelejšega, zdravega. Tudi krompir se je vedno skrbno osušil na zraku, vendar pokrit, zaščiten pred svetlobo.
Po svojem spominu zapisala Mojca Korošec.
OBISK CIGANOV
Okrog leta 1950 so nas na kmetiji redno obiskovali cigani. To niso bili umazani cigani, to so bili čisto drugačni cigani. Vsako pomlad so se z veliko bivalno prikolico pripeljali na travnik pred našo vas. Prikolico sta vlekla dva konjička: oba suha, rjavi in črni. Koliko ljudi je bilo v prikolici, ne vem, spominjam pa se močne gospe, ki je hodila na obiske po vasi. Bila je lepo oblečena v svetlikajoča se oblačila, živahnih in kontrastnih barv, zelo široka, nagubana in vedno čista. Na glavi je imela pisano ruto, zavezano na zatilju. Rekli smo, da ima nazaj zavezano ruto, kar pri domačinkah ni bila navada. Tako so se videli veliki uhani, zlati obroči, ki so se mi takrat zdeli pravo bogastvo. Tudi neverjetno veliko prstanov z različnimi barvami okrasnih kamenčkov je nosila.
Ko je prišla ta gospa ciganka v našo hišo, so jo naše tete in mama spoštljivo sprejele, vedno prisluhnile njenim zgodbam, njenemu pripovedovanju. Ne vem, kaj vse je povedala, vendar menim, da je bila pozimi v toplih krajih, ker so nam po teh obiskih vedno govorili, da cigani ne marajo snega. Vsako leto je prišla v času pred veliko nočjo, ker je bilo vedno pripravljeno ta malo pleče, kos suhega svinjskega mesa, za gospo ciganko. Nikoli ni prosila za denar, menda je vedela, da ga pri naši hiši ne more dobiti, vedno pa je povprašala, ali imamo kakšen hlebec kruha, ki je tako dober iz kmečke peči. Nikoli ni prišla na obisk z otroki, čeprav smo tudi otroke videli tekati po travniku ob prikolici. Menda so nas starejši prav zato strašili, da cigani kradejo poredne otroke.
Bivalna prikolica je bila za naše oči pravo razkošje. Imeli so veliko žameta, satena, svile, vse je bilo veselih barv, zelo raznoliko in vse je bilo videti izjemno bogato. No, tako so pač videle otroške oči. Danes bi se vprašali o tem, kje so se umivali, kje so prali in še kaj, tedaj pa je bilo vse lepo in vse v najlepšem redu.
Po svojem spominu zapisala Mojca Korošec.
Obiranje hmelja
»Doma smo imeli manjši nasad hmelja, ampak kljub temu smo imeli vsako leto šest tujih obiralk. Vsako leto sva s sestro pomagali pri obiranju. Po obiranju so višek delovne sile in naju poslali v Dobrtešo vas, kjer smo obirali na večji kmetiji. S sestro sva komaj čakali, da greva v sosednjo vas, ker sva na tej kmetiji dobili za svoje delo plačilo na roko. Doma pa je mama za zaslužen denar kupila šolske potrebščine in oblačila.«
Novo leto
»Na božični smreki smo imeli obešene bombone. Ti bomboni niso dolgo zdržali. Ker pa smo imeli doma laški fižol, sva s sestro v prazne ovoje bombonov zavili fižol in jih obesili nazaj na smreko. Ko se je smreka podrla, je mama želela bombone razdeliti med otroke, ampak ni bilo nobenega več, bil je samo fižol.«
Po pripovedovanju zapisala Karmen Kreže.
Gradnja hiše, vlivanje plate[9]
V letih okrog 1960–1970 je bila med polzelskimi delavci močno razširjena želja, da si ustvarijo lasten dom, svojo stanovanjsko hišo. Na voljo so bile manjše stanovanjske parcele z načrti hiš. Veliko volje, medsebojnih spodbud in pomoči je delavce navdušilo, da so se odločili za gradnjo svojega doma. To so bili večinoma delavci iz tovarne nogavic in Garanta.
Od vseh gradbenih faz je bilo pri gradnji hiše najbolj zanimivo vlivanje plate.[10] V tem času so bili betonski mešalniki redkost, vsekakor pa mnogo predragi in nedosegljivi delavcem. Za izdelavo prve in druge plošče stanovanjske hiše je bil običaj, da je investitor, imenovali smo ga lastnik hiše, najel več kot 20 sodelavcev, sosedov, prijateljev, ki so na nedeljo dopoldne zavihali rokave, ročno zmešali beton in ga na tragih[11] znosili na ploščo oziroma prostor, kjer je nastajala plošča. Za to delo ni bil nihče plačan, vsi smo delali prostovoljno, po končanem delu pa smo ob malici in kozarčku zbijali šale, kako je kdo zabušaval,[12] da smo ga morali čakati, da bi že prej končali, ko bi bil beton bolje premešan in podobno. Obujali smo spomine in se smejali nekaterim primerom, ko so najeli premalo ljudi in se je delo zavleklo pozno popoldne, ko je zmanjkalo pijače in podobno. Takoj smo že načrtovali naslednjo plato,[13] saj je navadno bil prisoten naslednji lastnik, ki je že kar povabil, kdaj se bo vlivalo in kako velika bo plošča.
Na fotografiji je nekaj utrinkov iz tega obdobja, ko je bilo dovoljeno brezplačno pomagati prijateljem, ko je bilo prijetno druženje edino plačilo.
Mnogi so se odločili za blokovska stanovanja, ki so se množično gradila. Stanovanjske bloke so financirala podjetja in ustanove, na Polzeli so bili na primer poznani blok tovarne nogavic, Hmezadov blok, šolski blok in tako dalje.
Po svojem spominu zapisala Mojca Korošec.
[1] Oče.
[2] Delavnica za izdelovanje lesenih delov voza.
[3] Del kozolca med dvema stebroma.
[4] Glej opombo št. 3.
[5] Mečkati, stiskati.
[6] Glej opombo št. 5.
[7] Glej opombo št. 1.
[8] Glej opombo št. 3.
[9] Temeljna betonska plošča.
[10] Glej opombo št. 9.
[11] Nosilo.
[12] Lenariti, izmikati se delu.
[13] Glej opombo št. 9.
Zaključek z delavci po vlivanju plate
Zaključek z delavci po vlivanju plate
Mojca Korošec