ROBI ZOFFEL

Mar 01, 2017

ROBI ZOFFEL (rojen 1950)

»Svoje zgodbe bom začel s starim očetom. Stari ata Leopold Kunst je bil na Polzeli občinski tajnik, organist ter ustanovitelj in poveljnik polzelskega gasilskega društva vse do leta 1912. Verjetno je ravno gasilska čelada, ki je na prvi strani monografije ob 110. obletnici gasilstva na območju Občine Polzela, last mojega starega očeta. Ko so se moj stari ata in še nekateri drugi fantje pogovarjali, da bi na Polzeli ustanovili gasilsko društvo, so gasilski dom postavili kar na naši domačiji, kjer še danes stoji, vendar je nefunkcionalen. Stari ata je umrl 1949. leta.«

»Stara mama je bila šivilja.«

»Moja mama je bila zelo aktivna v kulturnem društvu, največkrat je bila v vlogi šepetalke.«

»V družini moje mame je bilo devet otrok, pet fantov in štiri dekleta. To so bili moji strici in tete, zelo ambiciozna družina so bili in zelo ponosen sem nanje. Prvi med njimi je bil Alojz Kunst, bil je začetnik radiologije na Slovenskem, baje celo na Balkanu. Medicino je študiral v Pragi, kjer je leta 1920 tudi diplomiral. Specializiral se je iz radiologije na Dunaju, v Berlinu, Frankfurtu in Hamburgu. Leta 1923 je postal primarij. V Ljubljani je organiziral rentgenski oddelek, bil je prvi predstojnik Rentgenskega inštituta za Slovenijo in Istro v Ljubljani. Ukvarjal se je predvsem z rentgensko terapijo. Bolnišnica je kupila aparat za radiologijo že na začetku stoletja, nihče ni znal rokovati z njim, on pa ga je spravil v funkcionalno stanje. Nekaj let pred vojno je bil predsednik zdravniške zbornice. Dali so mu naziv tehnični genij v medicini. Potem je bil drugi stric, Vilijem Kunst, ki je skupaj s svojo ženo Zlato napisal več učbenikov za osnovno šolo, predvsem pa za poklicne šole. Bil je tudi direktor, učil je v Zagrebu. Pisal je tudi o matematiki in elektrotehniki, za to je bil posebej specializiran. Stric Vaclov Kunst je bil po vojni direktor direktorata Pošte Slovenije. Max Kunst je tudi pisal učbenike. Bil je tehnični direktor papirništva in večletni predstojnik papirniške šole v Vevčah, ki je bila takrat prva in dolga leta edina v Jugoslaviji. Sestre oz. moje tete pa so bile Marica in Antonija, obe sta bili šivilji, kot moja Miroslava; teta Ela pa je bila učiteljica v osnovni šoli.«

»Oče je bil doma iz okolice Gradca. Iz Avstrije je prišel s trebuhom za kruhom in se poročil z mojo mamo Miroslavo leta 1926.«

»Moje otroštvo je bilo zelo razburljivo in pestro, želel bi si, da bi današnji otroci imeli vsaj tretjino takšnega otroštva, kot sem ga imel sam. Na naši Gorici in vse od Kloštrskih jezer pa do Žovneka smo se igrali vse tisto, kar so predvajali v kinu. Ko so bili v kinu predvajani vitezi, smo se naslednji dan že sabljali in jih kopirali, potem so predvajali kavbojce in že smo se poistovetili z njimi. Domišljije nam ni manjkalo. Pod našim marofom smo imeli lutkovno gledališče. Lutke na roke je naredila kar moja mama. Lutke so bile preproste in lepe. Glava je bila iz gline in poslikana s temperami, pod glavo je bila luknja za prst, naprej dol pa je viselo blago. Z Nandijem sva bila glavna igralca in sva si sproti izmišljevala in improvizirala zgodbe. Otroci so, ko so odhajali iz šole, prihajali na te predstave. Nandi je bil vedno Pavliha.«

»Ko sem bil star 14 let, sem se sam peljal na obisk k bratu z vlakom na Dunaj, kamor so me poslali starši. Spominjam se, da sem imel kup nekih papirjev s sabo, vizo, ki je veljala en mesec, sem dobil iz Zagreba. Spominjam se zelo zanimive izkušnje. Ko sem kot fantič gledal skozi okno vlaka, sem si predstavljal, da ko pridemo čez mejo, bo trava zagotovo druge barve. Kot otroku mi je bilo nepojmljivo, da se lahko vlak zapelje celo v prvo nadstropje na železniški postaji na Dunaju.«

»Ko sem kot otrok dobil nov majhen transformatorček, ki je zelo tresel, sem se želel malo pošaliti s svojimi vrstniki. V lavor z vodo sem vrgel takratnih pet dinarjev in otrokom rekel, da kdor jih bo lahko pobral iz vode, si lahko gre s tem denarjem po sladoled. Ta cukerpeker s sladoledom je bil samo deset metrov stran od naše hiše. Seveda nikomur ni uspelo, ker je bila elektrika premočna, vsaj pol leta je bilo tistih pet dinarjev v lavorju.«

»Ko sem postal najstnik, sem zaznal veselje do glasbe. Skupaj z Nandijem sva naredila tudi prvo električno kitaro iz dinama kolesa. Kot najstniki smo ustanovili glasbeno skupino Minerali. Bili smo eni izmed prvih na tem področju. Vsega sem se sam naučil ob pomoči prijateljev, a brez pedagogov. Ker smo takrat bili pod okriljem društva (KD Svoboda Polzela), smo zato lahko inštrumente kupili in pripeljali iz tujine. V petek zvečer, ob 23. uri, sva šla s kolegom z vlakom v Trst, kupila ojačevalec in šla nazaj z vlakom do Celja. Ojačevalec so poslali v carinsko skladišče pri mostu proti Laškem in carina se je že počasi zapirala, poštimali smo na hitro vse papirje in nato sva hitro šla na vlak za Polzelo. Ob 18. uri sva prišla nazaj, ob 19. uri pa je bil že ples, na katerem smo igrali. Skupina je obstajala tri leta. Izvajali smo najnovejše komade za tiste čase: Toma Jonesa, Doorse, Rolling Stonese, Beatle, Bee Geese. Učili smo se komadov s poslušanjem. Poslušali smo komade z gramofonske plošče, vsak je svoj inštrument naštudiral preko plošč. Nekajkrat smo ponovili in komad zaigrali. Jaz sem bil tisti v skupini, ki je fonetično pisal besedila. Ker naš pevec ni znal angleško, sem mu s tem pomagal. Imeli smo tudi nekaj svojih skladb. Mama nam je sešila uniforme z volančki. Ko smo igrali v Šempetru na tekmovanju leta 1967 z narodnimi komadi, smo naštudirali samo dva komada, ker ni bilo časa za vajo, tista dva smo perfektno odigrali in zmagali. In ker smo zmagali, bi morali za publiko igrati ves večer, vendar smo se pravočasno izmuznili, ker sta dva naša kolega rekla, da ju čaka delovna praksa v Zagorju. Zato nam ni bilo treba igrati. Naši špili so bili redni, igrali smo na igrišču v Partizanu, vlak je pripeljal plesa željne ljudi iz Velenja in Celja. Teh ljudi, ki so prišli na ples, je bilo na vlaku črno. Igrali smo tudi v Velenju, na Ravnah na Koroškem, v Slovenj Gradcu, na bazenu v Preboldu … Ko smo pa fantje šli v vojsko, smo prenehali z vajami.«

»Želel sem si narediti satelitski sprejemnik. Z vseh koncev sem navlekel opremo, v ameriški vojaški bazi sem kupil mali konvertek, narisal zemljo in izračunal kot, kjer je bil satelit. Ob pomočji kolega, vodne tehtnice, kotomera in kompasa sem ulovil signal in ga usmeril v satelit. In tako sem imel svojo satelitsko anteno že na začetku osemdesetih let.

Po pripovedovanju zapisala Lidija Praprotnik.