ŠTEFKA CAJHEN
Štefka Cajhen (rojena 1949)
»Bilo nas je pet punc in skupaj smo hodile tako v šolo kot iz nje. In punce so me nagovarjale, naj grem k Hamot po oljno pogačo, iz katere se je delalo olje. Pri njih so imeli ogromno teh oljnih pogač. In ker je bil takrat pouk tudi ob sobotah, sem se eno soboto le opogumila in jo šla vprašat: ‘Teta, bi vi dali nam eno oljno pogačo?’ Pa odgovori: ‘Seveda, samo dvorišče pometite in jo dobite.’ Dala nam je težke brezove metle, ki so bile skoraj večje od nas. In punce smo šle pometat dvorišče v zameno za oljno pogačo. In takrat, ko smo najbolj pometale, se je mimo s kolesom pripeljal moj oče in me okaral: ‘Kaj pa ti pri Hamot pometaš dvorišče, doma raje pometaj!’ Doma sem se vedno izgovarjala, da ne morem pometati dvorišča, ker so metle pretežke; pri Hamot pa niso bile, ker je bila nagrada oljna pogača. Te oljne pogače smo imele za čikanje, zelo dobre so bile.«
»Oče je bil edini podkovač, mama pa je bila gospodinja. Koval je po vsej okolici, za cel Andraž in Dobrovlje je koval konje.«
»Pri nas je zdaj predstavljena tudi etnološka zbirka. V teh štantih se je včasih sušilo snope ječmena in pšenice. Danes so na obnovljenem pročelju domačega kozolca razstavljeni raznovrstni kmečki rekviziti in pomagala, ki so v preteklosti pri kmečkem delu omogočala skoraj vse, kar je po hiši bilo treba postoriti. Rekviziti so od vsepovsod, precej pa je seveda domačih. Zbirati smo jih začeli leta 1991.«
Po pripovedovanju zapisala Lidija Praprotnik.
KOVAČIJA PRI ŽELEZNIKIH
Štefka Železnik Cajhen se je rodila v kovaški družini leta 1950. Zbrala je svoje ter spomine svojih prednikov, staršev in jih zlila v naslednjo zgodbo.
»Leta 1850 je bila kovačnica na Polzeli v hiši, ki je danes Štigličeva nasproti Cajhnovih. V tej kovačnici je bil v službi moj praded Franc. Živel je z družino na domačiji Kovačevih.«
»Praded Franc Šuster se je nekega dne odločil oditi na svoje. Doma je pozidal kovačnico in začel samostojno opravljati obrt. Takrat so pretežno podkavali konje, popravljali vozove in kmečka orodja. Pradedu so se rodile štiri hčerke. Leta 1950 se je hči in moja mama Štefka poročila z Janezom Železnikom, ki je bil izučen kovač in podkovač. Oče Janez je obrt nadaljeval. Bil je edini kovač (izdelovalec orodja) in podkovač (podkaval je konje) daleč naokrog. Spominjam se, da so v kovačnico hodili kmetje in vsi, od blizu in daleč, ki so potrebovali usluge marljivega kovača Janeza. Velikokrat so s konji čakali v dolgi vrsti, ki se je vila tja do soseda in še dlje. Te vrste so bile še posebno dolge, ko je bilo treba konje pripraviti za zimo. Oče je za zimo izdelal posebne podkve, saj konju na ledu in snegu ni smelo drseti. Podkev je bila sestavljena iz dela, ki se je prilegal kopitu. Na sprednjem delu je bil privarjen grif, na zadnjem delu podkve, na vsaki strani, pa je bila privarjena štola. To je bilo treba širfati (ušpičiti). Vsak večer je podkve širfal in jih pripravil za zjutraj. Zjutraj je bilo delo kovača težko. Rana ura mu ni bila tuja. V zgodnjem jutranjem mrazu so čakali vozniki s konji. Konja je oče zbosil, nato očistil kopito ledu in snega. Porezal je roževino in žabico (mehki del kopita ). Nato je vročo podkev pritisnil na kopito, jo nesel nazaj v ogenj in jo oblikoval tako, da bi se čim bolje prilegala kopitu. To pot od kopita do peči v delavnici je moral za eno nogo večkrat ponoviti. Včasih tudi desetkrat. Nato je podkev pribil na kopito. Ker je bilo tega dela v tistem času veliko, je sprejemal v uk vajence, dobre pomočnike pa je zaposlil.«
»Po letu 1960 je konje zamenjal traktor. Dela očetu ni zmanjkalo, saj je izdeloval vozove z gumijastimi kolesi (gumiradle). Leseni del je naredil bognar (kolar) Terčak, oče Janez pa železni del.«
»Vse je znal in delal moj oče. Ostril lemeže za pluge, izdeloval zagozde, verige vseh vrst, nože za rezanje hmelja, klepal kose in še in še. Vedno je vse stvari skrbno označil, da ni bilo zmešnjave. Stranke so bile zadovoljne z njegovim delom.«
»Najrajši sem bila pri očetu v kovačnici, neprestano me je naganjal stran od žarečih delov in isker, ki so letele iz ognja. Nisem ga ubogala, dokler nisem bosonoga pritekla v delavnico in stopila na vroč vijak. Oče je takšne vijake namreč metal na tla, da so se ohladili. To me je izučilo in nisem šla nikoli več v delavnico.«
»Ko sem bila stara 12 ali 13 let, pa me je oče poklical, da sem z vejami, ki sem jih nalomila, odganjala muhe in obade konjem, da je lahko oče v miru podkaval. Tega dela nisem marala.«
»Očetu je bila v veliko oporo in pomoč mama Štefka.«
»Po vsakem delu, ne glede na to, koliko je trajalo, je kovač okoli ognja polil z vodo, nad ognjem pa je naredil križ z lopatko za oglje in konjico za čiščenje ognja. To je bila kovaška navada, da ni prišel hudič na ogenj in ga zanetil. Navada se je prenašala iz roda v rod. Oče ni nikoli prenehal delati. Še v pokoju je ljudem rad priskočil na pomoč in jim popravljal orodja.«
Zgodbo o pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.
Štefka Cajhen
Kovač Janez
Štefka Cajhen
Cajhnov kozolec