JUSTINA MEDVEŠEK
Justina Medvešek (rojena 1923)
Justina Medvešek se je rodila v Andražu. Bila je tretji otrok v številčni družini. »Polna hiša nas je bila,« se rada nasmehne. »Starši so bili kočlarji.[1] Srovšna,[2] sama srovšna[3] se nas je držala. Za nas je skrbela mama Ana. Oče se je bolj ukvarjal z alkoholom kot z nami. Mi smo prihajali na svet. Otrok za otrokom, do številke štirinajst. Mama je bila za vse. Kuhala je, prala, hodila v taverh.[4] Z nami se ni ukvarjala. Kje pa je mogla, če nas je hotela za silo preživeti! Eden na drugega smo pazili in hodili mami pomagat. Ko si bil malo večji, si že delal, kar si lahko. Samo da smo preživeli. Težko življenje je bilo. Mama je bila prava mučenica.«
»Kaj pa prazniki?« jo povprašam. »Kakšni prazniki! Še vedeli nismo za njih! Saj je bila srovšna,[5] ničesar nismo imeli. V šolo smo hodili v Andraž. Bosi, pošiti. Eden za drugim smo nosili oblačila in čevlje, dokler se je še kaj skupaj držalo. Do šole sem imela tri četrt ure. Ob vsakem vremenu smo tekli po tistem kamenju vsak po svoje do šole. Enkrat sem tako padla, da sem si tri nohte na nogi zlomila. Vsa krvava sem prišla v šolo. Nihče me ni obvezal. Pisala sem s kamenčkom na tablico. Mama mi je zašila kakšno torbico in je bilo. Takih torb kot danes pa res nismo imeli.
Mamo smo imeli zelo radi. Očeta smo malo videvali, zaradi alkohola ga nismo imeli radi. Ko sem naredila šolo v Andražu, sem ostala doma. Mami sem pomagala v taverhih,[6] da sva preživeli preostale otroke. Potem sem se zaposlila v tovarni nogavic in vsak dan hodila iz Dobriča. Nobenega otroštva nismo imeli, nobene mladosti.
Ne spominjam se natančno, kje sem spoznala moža. Dolgo je že od takrat. Verjetno je hodil po Andražu. Nekaj časa sva bila par, nato sva dobila sina in se poročila. Kar z vlakom sva šla v Žalec k poroki. Preselila sva se na Polzelo in živela kot podnajemnika. Najdlje sva stanovala pri Orešniku. Nato sva kupila parcelo in začela zidati hišo. Zelo sva garala, vse sva sama delala. Les sva nafehtala.[7] In končno sva zaživela na svojem.
Imam sina in hčer, zdaj tudi že vnuke in pravnuke. Mož je bil uradnik, najprej v Celju, nato v Žalcu. Jaz sem hodila v tovarno, po šihtu[8] pa sem gospodinjila. Še zdaj imamo velik vrt. Mnogo smo pridelali na tem vrtu. Mož se je ukvarjal s čebelami. Tega sem se tudi sama naučila. Še zdaj imam poleg vinograda v Založah dva panja čebel. Če je letina dobra, imamo dovolj medu zase. Rada grem k vinogradu v Založe. Na eno stran me peljejo. Ko vse postorim, jo peš mahnem nazaj na Breg. Znanje za vzgojo čebel zdaj prenašam na vnuka Marka, ki s svojo družino živi pri meni.
Še vedno imamo vrt, kure in zajce. Da ni treba vsega kupiti. Včasih sem vse pošila in pletla za otroke. Zdaj tega ne delam več. Res nisem imela pravega otroštva, a mamo smo imeli zelo radi. Bila je prava mučenica.«
Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.
[1] Lastnik zelo majhnega posestva, s katerim se ni mogoče preživljati.
[2] Revščina.
[3] Glej opombo št. 2.
[4] Delo pri večjem kmetu.
[5] Glej opombo št. 2.
[6] Glej opombo št. 4.
[7] Naprositi.
[8] Služba, delo.
Trgatev v oktobru 1983 pri sinu Miliju
Družina Medvešek
Justina Medvešek