ŠTEFAN FALEŽ
Štefan Falež
Zgodba Marije Štrukelj
»Štefan je živel v Orehovi vasi pri Mariboru. Obiskoval je osnovno šolo in gimnazijo v Mariboru. Bil je izjemno nadarjen otrok. Že v gimnaziji je imel številna predavanja. Družine smo bile zelo povezane. Radi smo se obiskovali. Večkrat je prišel peš ali s kolesom v Hoče, mi pa v Orehovo vas. Joj, kako smo bili povezani! Že takrat je imel šparovček,[1] zamorčka. In tja so morali vsi darovati kakšen drobiž. Že takrat je šparal[2] za zamorčke. Po gimnaziji je odšel v Beograd. Študiral je pravo. Njegov oče je bil poslanec. Moj oče ga je predlagal. Najprej se je branil z besedami: ‘Kaj bom jaz poslanec, jaz sem kmet.’ Ko je bil izvoljen, je nalogo vestno opravljal. Bil je zelo bister. Prišla je vojna in Beograd so bombardirali. Štefan je prišel domov v Orehovo vas. Oče je rekel: ‘Kaj boš zdaj? Tu ne moreš biti. Nemci te bodo zaprli ali …’ Predlagal mu je, naj gre v Ljubljano in nadaljuje študij. V Ljubljani ga niso sprejeli na fakulteto, ker niso imeli sredstev za študij. Predlagali so mu, naj se obrne na Rim. Odšel je v Rim in tam so sprejeli njega ter še druge Slovence (dr. Jezernika, Škofiča …). Omogočili so mu študij. Odločil se je za študij teleologije. Ta študij mu ni bil v veselje in odločil se je nadaljevati študij prava. Poučeval je tudi študente, jim pomagal in se zaljubil v Italijanko ter se pozneje poročil. Štefan je znal osem jezikov. Tast je vodil veliko gradbeno podjetje. Štefan je doštudiral pravo, naredil prvi doktorat, nato drugega in v San Franciscu tretjega. Poslan je bil v službo v Švico. Ženi tam ni bilo všeč, zato sta se vrnila v Rim. Ker ni dobil službe, se je zaposlil v tastovem podjetju in iskal službo. Kmalu se mu je nasmehnila sreča. Postal je zasebnik. Imel je svoj avion in je skrbel za vse prevoze papeža Janeza Pavla II. Ko so bili v Buenos Airesu, je prišel v stik z mojim bratom Frančekom. Takrat sta se srečala. V zakonu sta se mu rodila dva sinova. Eden v Rimu vodi gradbeno podjetje, eden je profesor zdravnik. Štefan je bil v malteškem viteškem redu. V tem redu so skrbeli za revne in bolne. Imel je svojo uniformo, ki sta jo sinova po njegovi smrti podarila gradu Komenda na Polzeli. Pa vi ne veste, koliko priznanj in pokalov je dobil. Vse je na gradu Komenda v vitrini. Sinova sta obljubila, da prideta na odprtje, pa ju ni bilo. Potem sem pa jaz imela govor. Vse izrezke iz časopisov o Štefanu hranim. Gospod Stanko Novak, ki je tudi v malteškem viteškem redu, je zaslužen, da je Štefanova obleka in drugo na gradu Komenda na Polzeli.
Štefan in vsi Slovenci v Rimu so zaslužni, da je papež med prvimi priznal Slovenijo. Prvič sem šla v Rim z vlakom. S Štefanom nisem prišla v stik. Ni ga bilo v Rimu. Takrat so Slovenci že zbirali denar za dom Slovenik. Ko sem šla v Rim drugič, smo stanovali v domu Slovenik. Štefan je vse urejal za dom. S pomočjo dr. Jezernika sem se srečala z njim na večerji. Dr. Jezernik ga je pripeljal v dom. Takrat se mi je posvetil in pripovedoval o svojem življenju. Veste, 37 bratrancev nas je bilo in strašno smo skupaj držali, se razumeli. Tretjič sem šla v Rim z avtobusom v organizaciji našega župnika, gospoda Jožeta Kovačca. Nismo stanovali v domu Slovenik. Prosila sem dr. Jezernika, naj posreduje pri stiku s Štefanom. Dobili smo se vodič, župnik Jože Kovačec in jaz na veleposlaništvu v Rimu, točno ob 8. uri. Vodič je Štefana dobro poznal, ker sta sodelovala, ko so bile v Rimu olimpijske igre. Za darilo sem mu prinesla domačo slivovko. Joj, kako se je je razveselil! Z nami je prišel na avtobus, da je pozdravil romarje. Veste, bil je izjemno zaveden Slovenec in zaveden družinski član. Nikoli ni pozabil na matično družino v Orehovi vasi in na nas bratrance tudi ne. Njegova mama je bila nekoč ves teden pri njem in je kuhala same slovenske jedi. Štefanova žena je bila tako navdušena, da ji je obljubila, da se bo naučila kuhati po slovensko. Želel je, da bi sinova govorila slovensko. Nagovarjal je sestre in tudi mene, da bi šle za nekaj časa k njemu v Rim. Pa ni šlo.«
Po pripovedovanju zapisala Olga Hočevar.
Dr. Štefan Falež (razstava v gradu Komenda)
Prvi stiki s Štefanom Faležem so bili, ko sem kot zakladnik Slovenskega društva Suverenega malteškega viteškega reda (blagajnik društva) nekje v letu 2007 sestavljal seznam članov SD SMVR za plačilo članarine. Dobil sem njegov naslov v Rimu in mu pisal. Kmalu sem prejel njegov odgovor, v katerem mi je vljudno pojasnil, da je že vrsto let član asociacije SMVR v Rimu, da tam plačuje članarino, v Sloveniji pa je lahko pridruženi član. Osebno sem ga spoznal, ko je bila v Ljubljani v Narodnem muzeju razstava njegovih odlikovanj pod naslovom Izbrani in odlikovani, ki jo je organiziral član malteškega reda Tadej Jakopič. Na odprtje razstave je prišel tudi Štefan Falež, in sicer v rdeči malteški uniformi, ki je tudi razstavljena v gradu Komenda. Člani malteškega reda smo se rokovali z njim in mu čestitali. Nekaj let pozneje je prišlo sporočilo o njegovi smrti.
V tistem času so šla proti koncu dela obnove gradu Komenda. V prizadevanju, da bi bila napovedana stalna razstava malteškega reda na Slovenskem čim bogatejša, sem želel, da bi tudi na Polzeli pokazali del njegovih odlikovanj. Zato sem sestavil dopis, ki ga je Tadej prevedel v italijanski jezik. Njegovima sinovoma sem ga poslal v naslednji vsebini:
Spoštovani!
V mesecu juniju 2011 bo na Polzeli otvoritev[3] gradu Malteška Komenda. V obnovljenem gradu bo med ostalimi dejavnostmi tudi stalna razstava o delovanju Suverenega malteškega viteškega reda na Slovenskem.
Ponosni smo, da je bil vaš pokojni oče, dr. Štefan Falež, tudi član slovenske asociacije SMVR. Prav tako pa smo tudi hvaležni, ko je pred 20 leti kot diplomatski predstavnik posredoval v Vatikanu, da je Sveti oče Janez Pavel II. med prvimi priznal našo državo Republiko Slovenijo in vzpostavil z njo diplomatske odnose, kar so potem storile tudi druge države.
Prosimo vas, če bi nam za otvoritev [4]gradu Komenda posodili njegovo redovno haljo (tuniko) in insignije, da bi mogli ob otvoritvi[5] stalne razstave prikazati tudi veličino njegove osebnosti kot malteškega viteza in s hvaležnostjo tudi kot velikega slovenskega domoljuba.
Pripis: Na Polzeli živi tudi njegova sestrična, gospa Marija Štrukelj, ki je še posebno vesela, da je bila v letu 2010 sprejeta v Malteško pomoč – Slovenija.
V kratkem času, morda par tednov pozneje, me pokliče Tadej in sporoči, da sinova soglašata, da vse to, kar je bilo razstavljeno v Narodnem muzeju v Ljubljani, lahko stalno razstavimo na Polzeli. Oktobra 2013 sem organiziral »mini simpozij« z naslovom Dr. Štefan Falež, zaveden Slovenec, diplomat, malteški vitez, dobrotnik in večkratni odlikovanec. Na tem simpoziju je gospod Alojzij Kačičnik, župnik na Slomškovi Ponikvi, povedal, da je Štefan Falež od KZ Šmarje sam odkupil Slomškovo rojstno hišo, da je bila potem preurejena v muzej. Ob kratki predstavitvi, ki jo je podal dr. Tadej Jakopič, je bilo povedano, da je Štefan Falež, rojen v Slivnici pri Mariboru, po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru po nemškem napadu na Beograd (leta 1941) odšel v Rim, kjer je diplomiral iz civilnega prava na lateranski univerzi, na rimski univerzi je diplomiral iz političnih znanosti, na podiplomskem študiju v Čikagu pa iz mednarodnega prava.
Organiziral je devet potovanj papeža Pavla VI. v tujino in 25 potovanj papeža Janeza Pavla II. v tujino. Po osamosvojitvi je bil imenovan za veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu, tam je bil vse do svoje smrti 2009. Bil je edini Slovenec, ki je prejel najvišja vatikanska odlikovanja in odlikovanja tujih držav. Za zasluge pri pomoči cerkvi na Slovenskem, pri ureditvi Slomškove rojstne hiše ter za sodelovanje pri obeh obiskih papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji ga je Slovenska škofovska konferenca 2006 odlikovala z odličjem sv. Cirila in Metoda.
Pred leti sta sinova z družinama prišla pogledat to razstavo. Bila sta zadovoljna, celo pohvalila sta nekatere podrobnosti o dejavnostih pokojnega očeta, ki sta jih tukaj prvič videla. Da sem se z njima lahko pogovarjal, sem za prevajanje naprosil Milko Uratnik – Tomaževo. Videti je, da sta sinova ponosna na to razstavo, kajti od takrat pride skoraj vsako leto kakšen prijatelj Faleževih sinov iz Rima, ko letuje nekje v okolici Portoroža, še na Polzelo pogledat razstavo. Običajno pokliče Tadej ter pove želeni dan in uro obiska.
Po svojem spominu zapisal Stanko Novak.
[1] Hranilniček.
[2] Varčevati.
[3] Odprtje.
[4] Glej opombo št. 3.
[5] Glej opombo št. 3.
»Fotografiji sta zame dragoceno darilo moje tete, mamine sestre. Na fotografiji je moj bratranec Štefan Falež s soprogo. Na njegovi poroki je bil Štefanov sošolec Škofič iz Maribora, ki je bil poročen z Gino Lollobrigido.«